Kozmična Amerika

Vsi grehi Georgea Jonesa

George Jones je pred kratkim praznoval 4O-letnico kariere. Zaradi izjemnega petja je dobil celo vrsto vzdevkov, na primer "Rolls Royce Countryja" in "Pevec pevcev". V nashvillskih krogih najbrž ni nikogar, ki na vprašanje "Kdo je najboljši pevec countryja?" ne bi odgovoril: "George Jones". Njegova življenjska in glasbena zgodba je podobna zgodbi Johnnyja Casha. Prvo ploščo je posnel leta 1955, razočaranja je utapljal v alkoholu in mamilih in bil nemalokrat na robu glasbenega in življenjskega propada, a se je vsakič znova dvignil in posnel album, za katerega so trdili, da je njegov najboljši. Prvi večji Jonesovi uspešnici Why, Baby, Why in Just One More sta pri založbi Starday izšli sredi petdesetih let, odlična nova plošča z naslovom I Lived To Tell It All iz leta 1996 pa je le še en dokaz, da bog tega pevca pregrešnega country gospela in razuzdanega honky tonka ne mara, hudič pa se ga boji.

George Jones je bil na začetku kariere eden tistih mladih izvajalcev, ki so poskušali nadaljevati glasbeno pot prezgodaj umrlega Hanka Williamsa. Lahko rečemo, da je imel že v začetnem obdobju velike glasbene sposobnosti, vendar so se porazgubile v posnemanju petja legendarnega avtorja nepozabnih klasičnih countryjevskih pesmi. Leta 1949 je kot osemnajstletnik spoznal Williamsa na radijski postaji v Beaumontu. Kralj countryja mu je svetoval, naj ga ne posnema in naj raje ustvari lastni slog. Leta 1957 se je tako s producentom Haroldom "Pappyjem" Dailyjem preselil k bolj prizadevni založbi Mercury; začel je snemati v Nashvillu in je najprej opozoril nase s skladbo Color Of The Blues, prvo zares veliko uspešnico White Lightning pa je posnel leta 1958 in bil 5 tednov na prvem mestu lestvice countryja.

Ulični pevec gospela

George Jones se je rodil 12. septembra leta 1931 v Saratogi v Teksasu kot osmi otrok v veliki družini Georgea Washingtona Jonesa. Odraščal je ob poslušanju gospela, hribovske glasbe priljubljene skupine The Carter Family in vizionarskih pesmi dveh ključnih izvajalcev tedanjega časa Roya Acuffa in Billa Monroeja. Oče, ki je bil večkrat pijan kot trezen, ga je že z 12-imi leti poslal pet na ulice Beaumonta, da bi pomagal preživljati družino. Zagreti nadobudnež je že s šestnajstimi pobegnil od doma. Od tedaj do podpisa prve snemalne pogodbe se je preživljal s priložnostnim petjem v barih in nočnih klubih in imel tudi nekaj rednih zaposlitev. Bolj resno je začel razmišljati o glasbeni karieri leta 1953 po prihodu iz Koreje - tam je namreč služil vojsko. Tedaj je spoznal Harolda "Pappyja" Dailyja, producenta, ki mu je vse do leta 1971 pomagal na glasbeni poti in zvočno oblikoval tudi dve njegovi največji uspešnici: pesem Tender Years, ki je bila leta 1961 kar sedem tednov na prvem mestu lestvice, in leto pozneje še skladbo She Thinks I Still Care, ki je bila na vrhu teden manj. George Jones je v začetku šestdesetih let dokončno postal velika zvezda countryja, njegovo petje pa je prekašalo tedanjo predstavo o pevcu countryja. Povsem se je otresel vpliva Hanka Williamsa, a je na svojo veliko nesrečo nadaljeval z njegovim načinom življenja. Postal je znan po pijanskih izpadih in neodgovornem obnašanju, vendar mu to začuda ni veliko škodilo pri stikih z javnostjo. Ameriški disc-jockeyi so ga leta 1962 razglasili za najljubšega izvajalca countryja, glasbena revija Billboard pa ga je prvič izbrala za countryjevskega pevca leta. S producentom Pappyjem Dailyjem sta si poiskala novo založbo - United Records - in leta 1963 odšla na veliko ameriško turnejo s tedaj zelo obetavno pevko Melbo Montgomery. George in Melba sta pred turnejo napisala in posnela skladbo We Must Have Been Out Of Our Minds in z njo vplivala na Grama Parsonsa in Emmylou Harris, mlada pevca, ki sta slabo desetletje pozneje začela ustvarjati v podobnem slogu. Sredina šestdesetih let je bila za našega junaka nekoliko manj uspešna, vseeno pa je na številnih koncertih z občutenim petjem balad navduševal občinstvo. Presenečal je z izborom pesmi za male plošče in bil velikokrat nesrečen, ker je imel pri tem glavno besedo Pappy Daily, vendar se svojemu mentorju, producentu in menedžerju ni upal upreti. Prepričan je bil tudi, da za studijsko mešalno mizo ne poskrbijo dovolj za kakovost njegovih posnetkov, zato je leta 1965 sledil Pappyju Dailyju že k četrti gramofonski družbi - Musicor. Ta je hotela finančno dodobra izrabiti njegove vokalne sposobnosti in veliko priljubljenost pri občilih. V petih letih je tako za novo družbo posnel skoraj 3OO skladb; nekatere so bile pravi biseri, druge nekoliko manj uspešne, veliko pa je bilo tudi takšnih, ki bi jih bilo bolje pozabiti. Glasbeno tržišče je bilo nasičeno z njegovimi ploščami in šele leta 1967, po šestih letih, se je vrnil na prvo mesto s skladbo, ki je dolgo sploh ni hotel posneti - Walk Through This World With Me. Leto pozneje je spoznal Tammy Wynette, 12 let mlajšo pevko, ki je bila tedaj na začetku svoje velike glasbene kariere, in bil najprej njen oboževalec, potem pa se je vanjo tudi zaljubil in se februarja leta 1969 z njo poročil. Postala sta znamenit pevski par, imenovali so ju kar gospod in gospa countryja.

Snemanja z Billyjem Sherrillom

Poroki je sledila selitev k peti založbi, Epic. Pri njej je snemala tudi Tammy. Jones je tedaj spoznal novega producenta Billyja Sherrilla in z njim sodeloval prihodnjih 2O let. Pesem Take Me, znana tudi iz repertoarja dueta Chris and Carla, je bila prva skladba, ki sta jo Tammy in George posnela skupaj. Producent Billy Sherrill se sprva sploh ni zanimal za country, kmalu pa je tedanje pojmovanje o aranžmajih countryjevskih skladb postavil na glavo. Na hitro je opravil s tako imenovanim nashvillskim zvokom, ki je glasbenikom v snemalnih studiih dovoljeval veliko improvizacije. Snemanja z njim tako niso bila več zgolj zabava, saj so glasbeniki morali v studiih družbe Epic igrati po naročilu, pevci in pevke peti tako, kot je zahteval slavni producent, priredbe so obogatili z množico glasbil in spremljevalnih pevcev ali zborov, studijski mojstri pa so skladbe obdelali do popolnosti. Sherrill je kljub kritikam, da te pesmi nimajo več čustvenosti countryja, samozavestno nadaljeval svojo produkcijo tudi pri drugih izvajalcih. Njegov varovanec je bil sredi sedemdesetih let na vrhuncu ustvarjalnih moči in je countryju dokončno dal neizbrisen pečat. Njegov glas je postal nekoliko globlji in bolj raskav, vendar še vedno dovolj nežen. V glasbi je našel samega sebe, v zakonu s Tammy Wynette pa ne. Trikratna pevka countryja leta je težko prenašala njegove grobe pijanske izgrede in že avgusta leta 1973 prvič vložila prošnjo za ločitev, a jo je po skladbi We're Gonna Hold On- to je napisal posebej zanjo - umaknila. Z novim videzom - zanj ga je izbral producent Billy Sherrill - je nadaljeval nadvse uspešno glasbeno kariero, hkrati pa je doživljal velike življenjske krize. Konec leta 1974 je zapustil Tammy Wynette, potem ko je dosegel pravo zmagoslavje z velikima uspešnicama The Grand Tour in The Door, ki sta po mnenju številnih poznavalcev dve izmed njegovih najbolje zapetih pesmi. Velikokrat je dejal, da ne moreš dobro peti pesmi o življenju, kakršnega ne živiš, zato je prav v teh skladbah lahko dosegel tako izjemno raven izvedbe. S Tammy Wynette sta kljub ločitvi še naprej zelo uspešno sodelovala in leta 1975 napisala skladbo These Days (I Barely Get By) - ta je bila Jonesova največja uspešnica tistega leta - posnela pa sta tudi skupen album z naslovom Golden Ring. Druga polovica sedemdesetih let je bila najrazburljivejša v pevčevem zasebnem življenju. To so bila leta neskončnega pijančevanja in uživanja mamil ter finančnega bankrota. Vse to je hudo načelo zdravje velikega pevca. Jones je zmanjšal število posnetih plošč, zaradi številnih odpadlih koncertov pa so ga imenovali kar No Show Jones. Pozneje je to obdobje celo opisal v skladbi z istim naslovom. Vsakokrat, ko so ga le zvabili v studio, pa je posnel novo mojstrovino, zato ga v Nashvillu niso hoteli izgubiti in so organizirali iskreno akcijo za rešitev najbolj cenjenega pevca countryja. 48-letni George Jones je sredi leta 1979 na prigovarjanje celotnega nashvillskega prizorišča le poiskal zdravniško pomoč in se po sedmih mesecih zdravljenja zmagoslavno vrnil z albumom I Am What I Am in z malo ploščo He Stopped Loving Her Today. Pred izidom je bil zaskrbljen, saj mu jokavi način izvedbe, ki ga je zahteval producent Billy Sherrill, ni bil všeč; s Sherrillom je celo stavil za 1OOO dolarjev, da pesem ne bo prišla na prvo mesto, in stavo kajpak izgubil. Pesem je bila prav zaradi izjemne vokalne izvedbe edina v zgodovini nagrad združenja Country Music Association dvakrat izbrana za pesem leta.

Novi vzponi in padci

George Jones je bil v začetku osemdesetih let spet na vrhuncu. Združenje Country Music Association, ki podeljuje najpomembnejše nagrade v countryjevski glasbi, ga je dvakrat zapovrstjo izbralo za najboljšega pevca. Leta 198O je dobil tudi grammyja za najboljšo vokalno izvedbo leta, pa tudi nagrad ameriške akademije za country v tem obdobju ni manjkalo. Album I Am What I Am je postal celo njegova najbolje prodajana velika plošča. Javnost se je po vesteh o zdravljenju in novih uspehih znova naklonjeno obrnila k njemu. Ob 25-letnici nepretrganega delovanja na glasbenem prizorišču so mu priredili veliko proslavo. Organizirali so jo Waylon Jennings, Tammy Wynette, Emmylou Harris in celo angleški rocker Elvis Costello, velik oboževalec Grama Parsonsa in podobnih karizmatičnih pevcev countryja. Vse skupaj naj bi bila vzpodbuda za Jonesovo nadaljnjo glasbeno pot. Začasno ozdravljeni Jones je bil uspešen tudi leta 1981. S skladbo Still Doin' Time je spet prišel na prvo mesto lestvice. Obdobje med letoma 198O in 1986 je bilo sploh njegovo najuspešnejše, saj so se uspešnice kar vrstile, zapomnili pa si bomo tudi nekaj izjemnih albumov. Ker se alkoholu ni povsem odrekel, je še naprej odpovedoval koncerte. Kmalu so ga začeli zapuščati tudi najbolj zvesti oboževalci, vendar si je izkušeni pevec vedno pridobil nove. Leta 1982 je posnel album z velikanom countryja Merlom Haggardom. Naslovna skladba Yesterday's Wine, avtorja Willieja Nelsona, je takoj prišla na prvo mesto lestvice countryja. To, kar je nashvillsko prizorišče že dolgo vedelo, so tedaj končno uvidela tudi občila in Georgea Jonesa, podobno kot nekoč Townesa Van Zandta, živega pokopala. Novinarji so tedaj še ironično objavljali televizijske posnetke o njegovi aretaciji zaradi vožnje v vinjenem stanju in objavljali najrazličnejše vesti o pevčevem zasebnem življenju. Po izidu albuma Who's Gonna Fill Their Shoes pa so dokončno spoznali, da je George Jones neuničljiv. Njegovega glasbenega zatona preprosto ni bilo videti. Postal je celo velik vzornik tako imenovanim novim tradicionalistom - ti so se pojavili sredi osemdesetih let in omilili vpliv popa na country. Še naprej je krojil tudi lestvice countryja in bil leta 1984 na lestvici z naslovno skladbo albuma Who's Gonna Fill Their Shoes, posvečeno nekaterim velikanom countryja.

Kadar je v ospredju glasba, o Georgeu Jonesu govorijo le v presežnikih. Zanimiva je izjava pevke Emmylou Harris: "George je res mojstrski pevec. Do neke mere prikriva smisel pesmi in ga nadomesti z izjemno čustveno izvedbo. Pesem tako vseskozi deluje nekoliko skrivnostno." Legendarni Frank Sinatra je rekel: "George Jones je najboljši beli pevec v Združenih državah, seveda takoj za mano." Eden ustanoviteljev nashvillskega imperija Chet Atkins pa je izjavil: "Dokler bo George Jones lahko pel, ne bo boljšega pevca." Naš junak je tudi v osemdesetih letih dokazoval svoje izjemne vokalne sposobnosti in mirno lahko trdimo, da je bilo to obdobje njegove najkakovostnejše ustvarjalnosti. Čeprav so vokalne izvedbe dajale vtis preprostosti in lahkotnosti, so bile neponovljive, iz njih veje več zanosa in čustvenosti kot iz petja katerega koli pevca countryja. George Jones je balade o bolečini, žalosti in obupu zapel po svoje, v tako rekoč idealnem slogu. Leta 1990 je posnel album You Oughta Be Here With Me; kritiki so ga, kot že številne prej, ocenili kot njegovo najboljšo ploščo. Podobno so pospremili tudi pevčevo za zdaj zadnjo ploščo z naslovom I Lived To Tell It All.

IZBRANA DISKOGRAFIJA IN BIBLIOGRAFIJA:

The Best Of, 1955-1967 (Rhino 70531, 1991)

Ena najboljših založb, ki skrbijo za ohranjanje stare ameriške popularne glasbe, je leta 1991 izdala zbirko zgodnjih posnetkov Georgea Jonesa. Na trgu je še nekaj bolj ali manj posrečenih kompilacij, vendar je ta najbolj konsistentna in natančna, vsaj kar zadeva zgodnje skladbe. Še posebno je zanimiva, ker ob njej zlahka spoznamo, kje se je Gram Parsons navzel tistega značilnega tarnajočega petja sicer užitkarskih pesmi.

The Spirit Of Country (Legacy/Epic E2K 52451)

To je edina kompilacija, ki zajema vso Jonesovo kariero. Zbirki je priložena knjižica z natančnimi podatki in zgodovinskimi fotografijami. Posebno dobro so zastopane pevčeve skladbe iz osemdesetih let, ne manjkajo tudi uspešnice, posnete s Tammy Wynette, Merlom Haggardom, Rayem Charlesom, Jamesom Taylorjem in Chetom Atkinsom. George Jones je izdal kar 150 albumov. Bankrotu, ki vas lahko doleti ob iskanju njegovih najboljših pesmi, se boste s to izdajo gotovo izognili.

I Lived To Tell It All (MCA 11478, 1996)

Lahko bi vam priporočili tudi kako drugo ploščo iz poznejšega obdobja pevčevega ustvarjanja, vendar je Jonesov novi album resnično nekaj posebnega. Skoraj neverjetno je, da še vedno zmore tako prepričljivo peti v tradiciji brezkompromisnega honky tonka, kakršnega danes izvajata Junior Brown in še mlajši Dale Watson.

George Jones with Tom Carter: I Lived To Tell It All (1996)

Če bi radi bolje spoznali svet countryja, morate prebrati to knjigo. Jones je Tomu Carterju zaupal vse podrobnosti svojega razuzdanega in velikokrat tudi skesanega življenja. Lepo opisuje zgodnja leta svoje glasbene kariere, burno zakonsko življenje s Tammy Wynette, vzpone in padce in na koncu prizna, da ljubezen lahko spremeni oziroma pomiri še tako nemirnega moškega. Jones veliko govori tudi o country gospelu, glasbi, ki jo še danes tako rad poje.

Boris Vošnjak in Jane Weber