Letnik: 1996_97 | Številka: 8/9 | Avtor/ica: Bogdan Benigar

10 let Knitting Factory

Knitting Factory je klub v New Yorku, ki je v desetih letih zrasel v veliko predilnico, ki jo poleg klubske dejavnosti odlikujeta še založništvo in danes najbolj cenjeni festival v New Yorku What Is Jazz? Vrnimo se v zgodovino.

Leta 1987 je Michael Dorf najel luknjo v spodnjem Manhattnu na ulici Houston. Vstopni prostor je bil dovolj velik za ameriško točilno mizo, kjer so bile na voljo informacije o podzemnem dogajanju v New Yorku in prvi artikli kluba, predvsem pa je služil kot sprejemnica za vstop v dvorano, ki ni bila večja od tiste v ljubljanskem KUD Franceta Prešerna. Od prvega dne so v njej igrali vsi, ki so kaj pomenili na newyorški neodvisni sceni, občasni gostje kluba so bili tudi Lou Reed, Laurie Anderson in drugi. Knitting Factory ne samo kot tkalnica glasbenih idej, ampak tudi meeting place newyorške umetniške srenje. Lahko bi rekli, da je imel Michael Dorf srečo v nesreči preštevilnih glasbenikov, ki v New Yorku enostavno niso imeli drugega prostora, kjer bi lahko redno nastopali. Med njimi so bili John Zorn, Elliott Sharp, Arto Lindsay, Shelley Hirsch, tudi Lounge Lizards ter mnogi drugi. Igrali so za mizerni denar ali pa celo zastonj. Program je vedno potekal tako, da so izvajalci nastopili dvakrat - ob sedmih in devetih zvečer, obiskovalci pa so se med tem zamenjali. Dorf je nabral nekaj denarja od vstopnin in pijače, predvsem pa s "šparanjem" pri izplačilu honorarjev. Investiral ga je v založbo Knitting Factory Works, ki je bila osnova za prvo mednarodno uveljavitev kluba. Dorf je zbral nekaj vidnih glasbenikov in jim ponudil skupno turnejo v Evropi pod imenom Knitting Factory tour. Vsako leto je organiziral vsaj eno, poleg Evrope pa se je Knitting Factory začel predstavljati tudi po ZDA. Tour se je enkrat ustavil tudi v Ljubljani, ko smo imeli dvodnevni trodelni nastop v Cankarjevem domu. Zvezda večerov je bil kitarist Sonny Sharrock. Ob mnogih kritikah, predvsem glasbenikov, da Knitting Factory ni tkalnica glasbe, ker je ne producira klub, ampak glasbeniki, ki nastopajo v njem, je Dorfu vendarle šteti marsikaj v dobro. Predvsem pomembno vlogo pri ponovnem rojstvu free jazza. Saksofonist Charles Gayle je bil tako rekoč pobran v newyorškem metroju, kjer je igral leta, ne da bi ga kdor koli opazil. Nekaj podobnega velja za bobnarja Williama Hookerja. Tu so impro projekti mnogih rockovskih glasbenikov, med katerimi izstopajo Thurston Moore, Lee Renaldo in Henry Rollins. Tu so gostovanja evropskih improvizatorjev in njihova sodelovanja z Američani. Tu so razni tematski večeri, med katerimi izstopata klezmer festival in spoken word. Tu je tudi koncert za pomoč Bosni, ki ga organizira Marc Ribot. In morda najpomembneje: založba Knitting Factory Works skrbi za redni pregled klubskega dogajanja s CD kompilacijami in z "zakupi" nekaterih odličnih glasbenikov, ki nimajo možnosti izdajati glasbe pri drugih založbah. To so Samm Bennett, Thomas Chapin, Mario Pavone, Prima Materia in še kdo. V desetih letih je založba izdala skoraj dvesto izdelkov, in to je zavidanja vredno število za neodvisno založbo. Novejšim izdajam posvečamo pozornost v nadaljevanju.

Z leti je Dorf odprl evropsko podružnico v Amsterdamu, letos pa namerava razširiti dejavnost še v London. Tokio je le vprašanje časa. Knitting Factory Works postaja Mute za novojazzovsko in "drugačno" ustvarjalnost New Yorka. Pred leti zapusti premajhen Houston Street in se naseli v soseščini na ulici Leonard. To je že prava večnamenska dvorana, saj se koncerti dogajajo na dveh prizoriščih hkrati. Sledi projekt What Is Jazz?. Festival, ki nalašč poteka konec junija, ravno takrat kot veliki Newyorški JVC Jazz festival. Dorf v zadnjih letih na festivalu pobere najboljše iz konvencionalnega jazza in ga vtke v svoj What Is Jazz, ki že lani pobere vso smetano pri newyorških kritikih in postane eden od največjih dogodkov v mestu.

Poznavajoč Dorfovo ambicioznost, ga doslej ustvarjeno ne bo zadovoljilo. London je samo še ena postaja na poti navzgor. Govori se že o pogodbi z major založbo. Ekspanzija se torej nadaljuje. Medtem pa je Knitting Factory ena od najbolj obiskanih turističnih točk v New Yorku. Michaelu Dorfu seveda želimo vso srečo tudi naprej. Samo upamo lahko, da bo primeren delež pogače delil tudi z glasbeniki. Oni so namreč tisti, ki so Knitting Factory zgradili.

Poglejmo, kaj je novega pri založbi Knitting Factory Works:

RAZLIČNI IZVAJALCI:

New York Downtown Jazz and Other Sounds (KFW 200)

Gotovo najboljša kompilacija doslej, čeprav so bile prejšnje sestavljene večinoma iz koncertnih posnetkov. Odlična predstavitev zadnjih izdelkov založbe z glasbenimi inserti (predvsem impro izdaj) ter najboljšimi komadi v enem miksu. CD se posluša tako, kot če bi poslušal radijsko postajo brez špikerskih posegov. Glasbeni prerez je neverjetno širok. Tipično newyorško. Kljub temu bo za relevanten izbor glasbe, ki jo je bilo moč slišati v klubu, treba poseči po kompilacijah Live at the KF Vol. 1-5.

THOMAS CHAPIN TRIO

Menagerie Dreams (KFW 167)

MARIO PAVONE

Dancers Tales (KFW 205)

To je najboljše med najbolj spregledanimi. Pihalec Thomas Chapin je eden tistih, ki so ostali zvesti Dorfu. Menagerie Dreams je četrta med petimi izdajami, naslednjo pa napoveduje za jesen. Chapin je z basistom Mariom Pavonejem in bobnarjem Michaelom Sarinom zvezda stalnica med jazzovskimi trii. Trio občasno obogati z gosti, a v osnovi je to perfektni jazz izkušenih improvizatorskih mačkov, kjer je slišati vse, kar lahko ponudi jazzovski trio. Poskočno in umirjeno, besno in nežno, raztrgano in melodično. To, kar hočemo od jazza devetdesetih.

Dancers Tales je morda še za odtenek prepričljivejša plošča. Gre za sekstet, v katerem so še Chapin, Marty Ehrlich na altu in klarinetu, Peter McEachern na pozavni, Peter Madsen na klavirju in Steve Johns na bobnih. Linije so tu bolj poudarjene, note so bolj izpete. Ne manjka tudi prej omenjenih sestavin. Že v prvo zadane.

PRIMA MATERIA with RASHIED ALI

Bells (KFW 190) ****

Še en uspešen pohod Prima Materie v zgodovino. Preigravanje enega od ključnih komadov v zgodovini - jazz Bells, izjemnega avtorja Alberta Aylerja - je navdahnjeno in prepričljivo. Ura in pet minut sodobnega improviziranega jazza z refleksijo na mrtvega Aylerja in na njegov večni duh, ki bo živ, dokler bo v jazzu prisotna kreativnost. Predanost Louieja Belogenisa in kolegov najboljšim stvaritvam Coltrana (plošči Peace On Earth in Meditations) in Aylerja je neomajna; plemeniti jo človek, ki je bil zraven in prenaša sporočilo naprej, bobnar Rashied Ali. Štirica le zato, ker je original tako samosvoj in neponovljiv.

WAYNE HORVITZ and ZONY MASH

Cold Spell (KFW 201) **

Na žalost tole ne prime. Saj ne, da na trenutke ne pritegne vse pozornosti, a tokratno Horvitzovo posvetilo orglam hammond b-3 se mi zdi bolj ali manj igračkanje. Muzika, ki malo rocka in malo jazzira, vse skupaj pa ne prepriča pri resnem poslušanju. Saj, preveč resno res ni treba jemati vsake glasbe. Horvitz tudi s tem bendom neskončno ustreže najbolj razvajenim ušesom in uspešno prede tudi ob kuhanju in pospravljanju. Bend Pigpen je bil izjema, Horvitz pa je še vedno boljši v zgodbah drugih.

ANDREA PARKINS

Cast Iron Fact (KFW 184) ***

BRIGGAN KRAUS

Good Kitty (KFW 178) ***

Tu je tudi mlada generacija. Andrea Parkins s harmoniko, klavirjem in samplerji, Briggan Kraus na altovskem saksofonu, Chris Speed na tenorskem saksofonu in klarinetu in Kenny Wollesen na bobnih. Dva prvenca, dva izleta v improvizatorske vode. Solidno, a za kaj več se zdi, da primanjkuje kilometrine. Ni slišati glasbenega zlitja, ki bi do konca pritegnil tudi poslušalca, čeprav je slišati posamične mojstrovine. Nedvomno gre za izvrstne glasbenike, od katerih lahko upravičeno pričakujemo še veliko več.

HASSIDIC NEW WAVE

Jews and the Abstract Truth (KFW 192) ****

ROY NATHANSON

Camp Stories (KFW 199) ****

Klezmer se je ponovno uveljavljal tudi v Knitting Factory, še bolj pa njegove izpeljave v jazz. Projekt Hassidic New Wave že z imenom nakazuje, kam je pripeljala hasidska plesna "norost". Frank London (Klezmatics) in Greg Wall (bas) sta s kolegi (sekstet + gosti) zavila v jazzovsko tančico, zabeljeno z balkanskimi ritmi. A vendar je ta plošča povsem jazzovska z vsemi nujnimi pritiklinami in s pogledom v židovsko tradicijo.

Camp Stories je soundtrack s pisano klezmer glasbo Roya Nathansona, izkušenega Žida, ki je Jazz Passenger in tudi uspešen igralec. Glasba je pravi soundtrack, ki bo preživel tudi brez filma. Komadi se zlivajo eden v drugega, uporabljena je cela paleta inštrumentov, na katere igra smetana Downtowna s Curtisom Fowlkesom, Dougom Wiselmanom in Anthonyjem Colemanom na čelu. Toda pozor: gre za klezmer, ki se igra, ko na poroki že vsi popadajo dol. Za prijetno bujenje.

Dodatne informacije:

e-mail: kfw@knitting factory.com

http://www.knittingfactory.com

Bogdan Benigar