Letnik: 1996_97 | Številka: 8/9 | Avtor/ica: Bor Turel

4 X 4

Pogledi onkraj notnega črtovja

Že v eni prejšnjih številk smo med novičkami napovedali sestavljen projekt Zrcaljenja društva za novo glasbo Muzina, o katerem v rubriki Z odra poroča skladatelj Uroš Rojko.

Na tem in še na nekaterih koncertih Evropskega meseca kulture ter tudi na drugih glasbenih prireditvah so se med drugimi (ponovno) predstavili tudi štirje mladi in močni slovenski avtorji, ki so se netravmatično podredili zakonom akademskega jarma in brez predsodkov izumili lastno govorico. To sta dve dami: Larisa Vrhunc in Urška Pompe, ter dva gospoda: Dušan Bavdek in Damijan Močnik. Prispevali so dragocena nova dela, ki jih starejši kolegi včasih že prav z muko iztisnemo iz sebe. Zato smo ta dogodek želeli še posebej poudariti. Da bi se izognili klasičnim intervjujem, posploševanjem pri rutinskih in zadreg pri intimnih vprašanjih, smo se odločili za tole obliko: vsem štirim smo poslali štiri enaka vprašanja na različne tematike.

1. O bivanju glasbenega dela.

Vprašanje: Kje je ZAČETEK in kje KONEC skladbe?

2. O psihologiji ustvarjalnega dejanja.

Vprašanje: Ali delujejo in kako delujejo razmerja

NAVDIH (iracionalni impulz) : MISELNI (intelektualni) konstrukt

STRAST(emocionalni impulz) : RAZUM (popolna kontrola organizma)

v tvojem ustvarjalnem dejanju?

3. O govorjenju in poslušanju.

Vprašanje: Ali je glasba JEZIK ali UHO?

4. O eksistencialni razsežnosti ustvarjanja.

Vprašanje: Če bi se moral/a odločiti med tem, da napišeš skladbo, ki bi pomenila v vseh pogledih absolutno idealiteto, in potem ne pišeš nikoli več (to pomeni SMRT), in med tem, da ti je zagotovljeno, da do konca življenja pišeš tako kot zdaj (to pomeni DOSMRTNO JEČO), kaj bi izbral/a? IZUM ali KLIŠE? In zakaj?

Avtorjem smo dali še tale napotek: na vprašanja lahko odgovoriš posamično, odgovore lahko povežeš v enotno besedilo, na katero koli vprašanje, vendar samo na eno, lahko odgovoriš neverbalno (netekstovno - s sliko, grafiko, risbo, noto, tišino...)

Preberimo odgovore.

DUŠAN BAVDEK

(1) Tudi če me ima kak zagrizen novotar za staromodnega: začetek skladbe je, kjer jo je skladatelj pričel, in konec, kjer stojita dve črti v partituri; vse, kar stoji med tema točkama, je skladateljeva skrb in odgovornost, režiser drugih dogodkov - pred njo in po njej, pa je predvsem poslušalec. In med prvo akolado in zaključkom skladba živi, če je dobra. Je - kot naše življenje - zaporedje vzrokov in posledic. Če so razvrščeni tako, da naše emocije in razum popeljejo bodisi na pota, po katerih jih vodijo tudi siceršnji, čisto neglasbeni vzgibi okolja (le da so ta pota zdaj naslikana, kot jih je prehodil skladatelj, in zato za nas v čisto drugi luči), bodisi na nova pota (ki jih sami še nismo odkrili, smo jih pa slutili ali jih vsaj lahko sprejmemo kot mogoča), skladba mora doseči namen. Bivanje skladbe je torej sledenje naše notranjosti (čustev in razuma, če je to dvoje sploh zares deljivo) poti, ki jo je že prehodil skladatelj in nam jo s skladbo slika.

Zato je skladanje kot rojevanje - odkrivanje in tlakovanje poti najprej našim in nato poslušalčevim notranjim vzgibom. Kaj se v notranjosti poslušalca dogaja pred začetkom, ne ve nihče, po koncu pa, če je bila skladba dobra, življenjska, poslušalec odide bogatejši za neko novo čustvovanje, za neko - zanj novo dojemanje življenja. In kot - ne da bi vedeli zakaj - hočemo živeti, tako nam je ljubo življenje tudi v vseh mogočih drugih oblikah, tudi "utekočinjeno" v glasbi. Podoživljanje in vživljanje je pa tako eno najglobljih človeških bistev in teženj, prinaša katarzo - izlet čustev in uma.

(3) Zato je tudi glasba JEZIK duše. Bližje ko so vzgibi, ki jih prinaša, močneje deluje na nas, bolj ko so ti vzgibi občečloveški, bolj nas poglobi, bolj ko je skladatelj širok, večji je estetski pomen njegovega dela.

(2) Vse skupaj se mora dopolnjevati. Pri meni sicer navadno navdih prehiteva in prinaša več zamisli, kot jih je sposoben um prepoznati za dobre in jih pomagati oblikovati. Čeprav zelo spoštujem umirjen razum in moje bistvo teži k iskanju ravnotežja, prepuščam prvo mesto navdihu in intuiciji, od razuma pa potem pričakujem nadzor. V bistvu sem intuitivna oseba, razum pa skuša čim manj zaostajati - kot mornar v tisti Župančičevi pesmi: "Prepusti se vetrom, naj gre, kamor hoče, naj srce se navriska in izjoče, a mornar, ko je najvišji dan, izmeri daljo in nebeško stran."

(4) Če je glasba največjih mojstrov idealna - ne vem, zakaj naj bi pomenila smrt; če ni, kdo trdi, da jo neka druga res popolna glasba (ki je potem sploh ni) bo. Vprašanje imam za malce nerodno. Zdi se mi, da išče v meni neko željo po hitri uveljavitvi, ki bi ji lahko sledila glasbena upokojitev. Ne tajim, da je komponiranje v marsičem precejšen napor, tudi svoje ambicioznosti ne, a vendarle skladanje (kot tudi kako drugo delo) prinaša vse polno manjših in večjih zadovoljstev. Ne pišem samo zaradi drugih in tudi samo zaradi sebe ne. Oboje skupaj je čudežna kombinacija: nekomu ponuditi svoje podoživljanje sveta - in potem od njega dobiti odgovor, da je tvoje delo obogatilo njegov notranji svet z novimi vzgibi ali okrepilo stare, je izreden občutek. Eden tistih, ki so le privilegij ustvarjalcev - če ničesar ne ustvariš, si zanj prikrajšan. Ne pišem zato, da bi nekoč ustvaril popolno skladbo in potem (čeprav se želim približati popolni lepoti) pospravil pero, saj mi pisanje ne pomeni ječe (če bi mi jo, ne bi pisal, ujetosti ne prenesem), pač pa potrebo in zadovoljstvo (čeprav običajno tudi precejšen trud). In še: izum ali kliše? Izum je invencija, kliše je obrtno, tehnično znanje. Ne - eno ali drugo; oboje - ne premalo prvega, ne preveč drugega!

LARISA VRHNUC

Škoda, da smem odgovoriti samo na eno vprašanje netekstovno. Pravzaprav sem nameravala kot skupni komentar narediti risbico, zdaj pa je to padlo v vodo in bom ostala kar pri besedah, ki sicer niso najboljši način za pojasnjevanje zame tako I!racionalnih stvari...

1.

Začetek skladbe je v moji glavi, v moji duši, nekje med želodcem in srcem, v mojih prividih, ko zaprem oči... Konec je spet v moji glavi oziroma se seli med želodcem, srcem, možgani, jetri, -, -,,. En konec je tudi v moji glavi ali želodcu ali srcu ali kamor koli se ti glasba naseli, in v njegovi, njeni, ki jo je slišal/a...

2.

K A O S, po katerem potujem vsakič po drugi poti.

3.

Glasba ni ne jezik ne uho.

Glasba je jezik.

Glasba je uho.

Glasba je.

4.

Smrt je grozna samo, kadar te doleti, preden ti je uspelo narediti tisto, zaradi česar si se moral roditi. Torej, če bi bilo mogoče izbirati med lepšo in hitrejšo smrtjo in njeno alternativo, kdo bi izbral slednjo? Vendar pa: kako preživeti čas med smrtjo in smrtjo? Ali ni to potem tudi dosmrtna ječa, mogoče še hujša, saj ni upanja... Mogoče ravno zato absolutna idealiteta v praksi ni mogoča (božja previdnost?), saj so drobci (ali skale), ki manjkajo do popolnosti, razlog, da živimo naprej. Pisanje je samo način življenja. In če bi mi zlata ribica izpolnila več kot eno željo, torej, če bi si lahko zmišljevala več kot največ, bi si zamislila tole: projekt, totalno čudovit ... delo napreduje srečno, v evforičnem zaletu ... rezultat popoln ... realizacija projekta prav tako ... ko ugasnejo luči, ugasnejo tudi moje - pride najboljša prijateljica s koso in me odpelje ...

Če kdo ujame zlato ribico, naj jo, prosim, posodi še meni, tole mi postaja prav všeč!

URŠKA POMPE

NAVDIH navdihne začetek začetka.

Ko mu prisluhnemo, utegnemo slišati nadaljevanje začetka. A začetek je treba začeti oblikovati, obračati, gnesti, opazovati z različnih strani, ga poslušati, miselno povezati v celoto, prisluhniti lastni govorici (glasbeni seveda) ter začeto spet poslušati, se bojevati z nastalimi ovirami, jih postavljati nasproti lastni svobodi izbire, ki izpopolni začeti začetek, ki s tem počasi razkriva začetno podobo... Tako je do konca treba prehoditi ogromno poti - na križiščih poskusiti najti želeno smer, se ob nepravi izbiri vrniti ter ponovno začeti (s čimer dobi prvotni začetek drugačen začetek). Lahko se pa pripeti, da konca niti ne dosežemo...

Toliko o prvih treh, na četrto vprašanje odgovarjam s tišino.

DAMIJAN MOČNIK

1.

Na začetku je tišina...

Na koncu tudi...

Dobro je, če vmesni čas napolnimo z zvoki.

2.

Vsekakor sta poglavitna impulza NAVDIH in STRAST, ki pa ju za zdaj lahko izrazim samo s pomočjo MISELNIH KONSTRUKTOV in RAZUMA. Polnost ustvarjanja bom mogoče dosegel takrat, ko bo razmerji zamenjala popolna združitev vseh štirih dejavnikov.

3.

“Besede tu nič ne morejo, saj so slabe družabnice nebeške govorice, ki jo govori glasba.” (Beethoven)

Če sam, kot skladatelj, govorim z neizrekljivim jezikom, z zastrto govorico, z mistično umetnostjo, potem jo lahko v polnosti sprejemajo le mistično uho, odprto srce, poslušajoča duša...

Glasba mora biti jezik in uho.

Glasba je jezik in uho.

Zvok doživi izpolnitev le, če kam zadene in se odbije ... ali pa je vsrkan ... dobi novo razsežnost.

4.

Zanimivo je, da že ves čas svojega ustvarjalnega bivanja skušam zapisati svoj zvočni ideal, ustvariti neko idealiteto, a vedno znova zapadem v klišeje. Zelo mi je blizu misel, da skladatelj vse življenje piše isto skladbo in jo vedno znova postavlja v različne okvire. Predvsem me zanima in osrečuje ustvarjalni proces, pot do praznega, do nepopisanega notnega lista. Ali torej izbiram kliše?

Nenehni poskusi približevanja absolutni idealiteti so del umetniškega ustvarjanja. Je mar že komu uspelo?

Bor Turel