Letnik: 1996_97 | Številka: 8/9 | Avtor/ica: BIGor

Psycho-Path

Prodiranje v slovenski glasbeni prostor, neoziraje se na obstoječe, konvencionalne obrazce, je nehvaležno početje. V borbi s časom in dogmami je nemogoče doseči cilj brez trdne hrbtenice in instinktivnega zanosa, na tej trnovi poti pa lahko vztraja le samozavesten glasbeni ustvarjalec z lastno percepcijo zvoka in s poštenim, kritičnim odnosom do svojega početja in do početja kolegov. Jedru samosvojih skupin, kot so 2227, Hic Et Nunc, Žoambo Žoet Workestrao in Pridigarji, se bo morda kmalu pripisalo še ime Psycho-Path iz slovenskega Prekmurja, saj je skupina končno le prišla do prvenca Jiu Jitsu, ki jim odpira vrata tudi na domačem terenu. Ob tej priložnosti smo jih povabili na klepet v prijetni vrt neke ljubljanske gostilne.

Prejšnji posnetki, ki so bili mišljeni za album, so povezani z nesrečno zgodbo. Zakaj ste zavrnili izdajo in le del skladb objavili na kaseti? In kaj je razlog za tako dolg premor, po katerem ste le izdali prvenec?

Meli: Posneti so bili na Madžarskem in nato producirani v Hamburgu, z njimi nismo bili zadovoljni. Zanašali smo se tudi na obljubljeno pomoč Alfreda Hilsberga, nekdanjega šefa založbe What's Your Funny About in zdaj ekskluzivnega managerja skupine Blumfeld. Izdal je vse plošče Die Haut razen zadnjega albuma, pa Gun Club, Nicka Cava, Crime and The City Solution.

Jernej: Ogromno stvari je izdal, vse je dokumentiral na nosilcih zvoka. Bili smo mu všeč.

Meli: Izgubil je iluzije. Ne glede na to, da je bil pravi mecen za Die Haut (s katerimi se je razšel - kolikor sem razumela - ne najlepše), ne verjame več v kitarsko glasbo, ne glede na to, da se stvari ponavljajo. Danes je zelo zaseden z zastopanjem Blumfeld. Vse skupaj je pobralo skoraj leto dni in v tem času smo samo čakali. Potem je vse prišlo do točke, ko ni imelo več smisla. Imeli smo dovolj novega gradiva za nov album.

Končno je plošča zunaj, tudi ta je izšla v sodelovanju z nemško založbo.

Jernej: Natančneje, z avstrijsko založbo, ki se je med tem časom preselila v Nemčijo. To je Tricom Music, ki jo vodi Hannes Jaeckl; spoznali in tudi spoprijateljili smo se prek njegove skupine Sans Secours. Iz tega je nastal glasbeni krog Psycho-Path in klike iz Gradca, kjer je majhna, zelo povezana scena.

Meli: Tricom Music skrbi za distribucijo in promocijo po nemško govorečih državah. Morda še širše, saj imajo v New Yorku majhno pisarno, ki jo vodi Dorrit Chrysler, po rodu iz Gradca.

To napoveduje turnejo po nemško govorečih državah.

Janez: Ja, navezi paketa Tricom - Sexy Underground Band, nam in Sans Sacoure, morda še komu - se jeseni obeta turneja.

Zasedba Psycho-Path je petčlanska zasedba. Na prvi liniji je pevka Meli, ob njej sta kitarista Jernej in Denis ter basist Janez, za njimi bobnar Matej. Na koncertih skrbi za njihov zvok še šesti član Pipi za mešalno mizo. Vztrajno in organizirano delo skupine je ena tistih značilnosti, ki jih vodi že od samih začetkov. Prve glasbene korake so naredili v skupinah Psihopati in The Search For What, ki so v samozaložbi izdali CD Truckdriver's Addiction To The Speed Light. Skupina Psycho-Path je več igrala na Madžarskem kot v Sloveniji, ki je skupino takoj označila za slovenske Sonic Youth zaradi repetitivnih kitarskih noise rifov in je še enkrat mačehovsko pozabila na fanatično zabitost v te Njujorčane konec osemdesetih. Redki so opazili odklone Prekmurcev, raznolikost zvočnih obzorij in predvsem zelo široko poznavanje glasbe na sploh.

Jernej: Prvič smo igrali v Budimpešti, v klubu Tilos Aza. Nihče nas ni poznal, vendar je bilo polno ljudi, ker je imel klub tradicijo; žal ne obstaja več. Po nekaj komadih se je publika vnela.

Janez: Po nekaj koncertih v tem klubu so nas spoznali, celo tako daleč je šlo, da so ljudje prepotovali več kot 200, 300 kilometrov za naš koncert.

Meli: Takšne stvari ti vlijejo veliko nove energije, da greš naprej. Ni boljšega povračila za delo, kot je to.

Že od samega začetka ste bili bolj vezani na bližnjo tujino kot na Slovenijo.

Jernej: Živimo ob meji. Avstrija in Madžarska sta nam bližje kot Radenci. Živimo v trikotniku držav.

Janez: Posežeš po stvareh, ki so ti bližje. Tam imaš več priložnosti.

Pipi: Imeli smo tudi predsodek do Slovenije.

Meli: Na eni strani mi, na drugi pa Slovenija do nas.

Jernej: Bili smo zafrustrirani, zakompleksani.

Janez: Vso stvar smo razumeli tako - če želiš uspeti v Sloveniji, moraš najprej uspeti zunaj.

Meli: Od tam smo tako gledali. S časom se je ta stvar demantirala, dejansko ni tako. V Heroini Novi so celo napisali, da zvenimo zelo urbano, čeprav prihajamo s podeželja. Vsi smo živeli v velikih mestih, saj smo vezani na šolo. Imamo pa bazo v malem mestecu, kjer lahko mirno delamo.

Jernej: Ali, kot je rekel Marko Brecelj: "Svi veliki ljudi kao i sve velike reke dolaze iz province."

Ste kitarska skupina. In če se navežem na Alfreda Hilsberga, ki pravi, da je kitarska glasba v zatonu, so se kitare vrnile.

Janez: To je to. Gre za cikel, ki se ponavlja. Kitare se vračajo.

Kje pa se vidite na slovenski sceni?

Jernej: To je majhen prostor in popolnoma nesmiselno je zbirati možnosti za promocijo. V Sloveniji imamo samo tri televizije.

Meli: Po drugi strani je za nekatere zločin igrati na Novem rocku.

Janez: Gre za debatne krožke, ki so se zaprli vase in ne želijo prodreti ven, kot da se bojijo, da bi jim uspelo. V tej mali Sloveniji moraš biti odprt do vsega, kar ti je dano. Sam zastopaš svoje delo, svoja dejanja.

Janez: Nismo se podredili nobenemu krožku, ki dejansko obstajajo. Delamo svoje stvari. Smo individualni.

Moji vtisi z vaših koncertov so zmeraj drugačni. Zdi se mi, da reagirate tako, kot vas publika sprejme.

Janez: Res je. Kot prvo, tisto, kar igramo, tudi čutimo. Mi smo tam in naša glasba je tam. Toliko več pa damo od sebe, če da tudi publika.

Mali: To je naša iskrenost.

V slovenski prostor z glasbo šele prodirate - ne glede na nastop na Novem rocku 95 in na nekatere druge nastope.

Meli: Skupina rabi čas.

Pipi: Za primer bom omenil naš klub. Dolgo je trajalo, da so ljudje začeli sprejemati naš klubski program in da so začeli redno zahajati vanj.

Meli: Nato smo v mestu s pet tisoč prebivalci imeli nenehno 120 ljudi na koncertu, in to je zelo dobra številka za takšno mesto. Ljudi je potrebno navaditi na to, da redno prihajajo na koncerte.

Janez: Enako velja za glasbo. Moraš jih navaditi.

Meli: Naš problem je bil tudi v tem, da se nas do zdaj ni dalo slišati drugje kot na koncertih. Z albumom se bo stvar nekoliko spremenila. Doslej so na koncertih reagirali le tisti, ki so najbolj odprti, večina pa se odzove le na tisto, kar že pozna. V zadnjem času smo igrali po takih mestih, ko nismo vedeli, kam pravzaprav gremo. Greš v Tolmin, kjer igraš v neki diskoteki, in pričakuješ najhujše, pa se kar naenkrat pred tabo znajdejo ljudje, ki stvar požirajo. To je krasen občutek.

Album skupine Psycho-Path je zunaj in prinaša podobo zrele skupine, ki je zrasla iz porodnih krčev, iz bube v pravega metulja. V zadnjem letu je naredila sunkovite, dolge korake, in to samo po zaslugi vztrajnosti, in ker ve, kaj hoče. Vendar pa album ne prinese vsega, kar nam ponudi skupina v živo. Album Jiu Jitsu je nežen in negovan izdelek, ki bo ravno zato zanimivejši za večje število ušes. Pod negovano plastjo so prikriti močni kitarski zvoki, ki se ne le prelivajo, ampak težijo k skupni harmoniji nežnega hrupa in zlitju z raznoliko ritmiko skupine. Na tem prvencu je skrit že skoraj pozabljeni kitarski hrup, vokal ni krik, ampak izliv črne, statične gejše. Da bi se ti le ob poslušanju plošče to tudi prikazalo!

BIGor