Letnik: 1996_97 | Številka: 8/9 | Avtor/ica: BIGor

CRO : SLO = 1 : 1

Bil je nek sredin večer, ko me je v nabito polnem in zakajenem ljubljanskem klubu B-51 na Gerbičevi med koncertom velenjskih Res Nullius, pred katerimi je nastopila nova obetavna skupina Rhythm Thieves, zadela drzna misel, ki mi je kot ostro rezilo zarezala mejo med slovensko in hrvaško rockovsko sceno. Rezultat tega prebliska je pričujoče besedilo.

V zadnjem času smo priče zanimivemu razcvetu rockovske scene na Slovenskem, ki bo višek v letošnji sezoni dosegel v poletnem obdobju. Številni napovedani festivali - od že izpeljanih v organizaciji študentskih klubov v mesecu mladosti do tistih bolj tradicionalnih in tudi še ne tradicionalnih (Novi Rock, Zgaga Rock Festival, Otočec, Hoče, Slovenj Gradec) - so le eden od močnih indicev, ki potrjujejo, da se na domačih tleh res nekaj premika. Ob tem ne gre pozabiti številnih novih izdaj z obetavnimi napovedmi, ki nakazujejo, da bo letošnja bera izdelkov ponovno bogata in pestra. Ob bolj ali manj že uveljavljenih glasbenih ustvarjalcih se neprestano pojavljajo nova imena, ki kot nekoč (v dobi punk izbruha) rastejo kot gobe po dežju. Ta kopica novih glasbenih skupin je samo odsev večplastnega domačega dogajanja, ki se še vedno srečuje z ustaljenimi razprtijami in medsebojnimi nesoglasji. To prispeva, da ostaja scena razdrta in getoizirana na demagoške vrtičke. Večina stvari se premika zaradi individualne samoiniciative, ki je ob vsakem novem koraku na poti do novega cilja ovirana z nasprotne strani. Znova in znova nas izdajo slovenski lokalpatriotizem, nevoščljivost in trmasto iskanje sive dlake v črnem kožuhu ter še kaj drugega, kar doliva olja na ogenj. Na posameznih vrtičkih se izluščijo kriteriji sprejemljivega in zavračanja vrednega glede na interes in dogmo posameznih eminenc. Zaprtost krogov drug pred drugim ne deli scene samo po barvi glasbe, ampak tudi po ideološki dogmi. To so najizrazitejše nekvalitete naše domače scene, ki ovirajo kreativnost in predvsem medsebojno sodelovanje in odprtost znotraj naših meja. Le redko naletimo na kaj spodbudnega, ki bi v raznolikosti le delalo to sceno homogeno.

Več kot spodbudni so posamezni poskusi, med katerimi še najbolj izstopa kontinuirana kompilacija No Border Jam mariborske založbe Front Rock, ki že nekaj let ne le povezuje slovensko glasbeno sceno, ampak posega tudi čez njene meje in obenem arhivsko dokumentira dogajanje. Tej seriji kompilacij so sledile številne podobne kompilacije z dokumentiranjem posamezne regionalne scene ali žanrsko in idejno zaokroženega glasbenega vrtička (ptujska Naprej - Ptuj 95, Smeri razvoja, Druga liga, Desna scena itd.). Prav te kompilacije potrjujejo potrebo po medsebojnem sodelovanju in koprodukciji na domačem terenu, kažejo tudi, da je več kot nujna medsebojna obveščenost. Ne glede na moj pesimističen ton se je v zadnjem času prijetno povečala količina medsebojnega sodelovanja organizatorjev in aktivistov ter glasbenikov iz različnih skupin in polj, a to je tudi pripeljalo do absurdne točke. Mislite, da je bil nastop različnih parov na letošnji podelitvi Viktorjev v slogu Demolition Group in Helena Blagne dober štos? Morda pa to le vodi k nujno potrebni segregaciji na samem glasbenem tržišču in klasificiranju, kjer že dlje časa ni razumljivo, kje je meja med mainstreamom in glasbeno drugačnostjo ali alternativo (če že hočete); naj se končno le izoblikuje razlika med popom in rockom (eden od absurdnih primerov je letošnja uvrstitev KUT GAS v rubriko rock na Zlatem petelinu). Vendar za to ne bi krivil le selektorjev, saj večji del krivde sloni predvsem v tem, kako akterji sami dojemajo lasten položaj v Sloveniji. Le redki iz bolj alternativnih krogov se upajo prijaviti na prireditev, kot je Zlati petelin, ali se celo pojaviti na nji; namesto da bi izkoristili odprta vrata, se jim raje na daleč izognejo in posledično izgubijo potencialno novo publiko, ki se utaplja v neobveščenosti in zmanipuliranosti.

Kdo bi si v začetku 90-ih upal pomisliti, da bo skupina Majke pobrala Porin - "hrvaškega Zlatega petelina" - za videospot in da bodo razprodali malo dvorano Dom Športova sredi Zagreba (4 tisoč ljudi) in da bo še pred njimi skupina Hladno pivo pobrala Porin za album? Ali celo, da bodo Majke igrale na predvolilni kampanji HDZ in Kojoti ter Let 3 na kampanji HSLS, tudi v družbi Majk. Ne le, da so se skupine usodile narediti tako daljnosežne korake, na samem tržišču so se postavile določene ločnice med dobrim in slabim, obenem so prodrle tudi do občinstva, ki jih zaradi takšnih ali drugačnih razlogov nikoli ne bi slišalo in spremljalo po koncertih, ter pritegnilepozornost širše hrvaške javnosti z incidenti ali s karizmo. Te premike in nasploh razvejanost glasbene produkcije je upoštevala tudi hrvaška nacionalna televizija s tremi programi. Ne le z močno tedensko večurno oddajo Hit Depo z domačo in tujo lestvico, z intervjuji in informacijami, ampak tudi s specializiranimi glasbenimi televizijskimi oddajami nudi širok spekter glasbenih žanrov in zvrsti, ki so seveda zastopane po internih kriterijih. Fascinacija nad vizualizacijo glasbe, ki se je razmahnila predvsem po zaslugi velikega brata MTV, je hrvaške skupine pripeljala tako daleč, da ne samo brez nosilca zvoka, ampak tudi brez video spota ne morejo prodreti do širših mas. Televizija na Hrvaškem ni le mogočen predsednikov ideološki oddajnik, ampak tudi silovit medij za promocijo glasbenih skupin na domačem terenu in za preboj nanj, naj se sliši še tako absurdno. Zanimivo je tudi, da je na Hrvaškem televizijski ekran dostopnejši v primeri z radijskim etrom, četudi radio že po strukturi lažje požre veliko več glasbenih zvrsti kot televizija. Razmere na hrvaški sceni silijo skupine, da ob izdaji albuma takoj postrežejo z novim videospotom. Veliko denarja se vlaga v produkcijo nosilcev zvoka in tudi videospotov. V nasprotju z večino slovenskih zasedb imajo hrvaške skupine in glasbeniki tudi po več kot tri spote z enega albuma, to pripomore k pogostejšemu pojavljanju v televizijskem programu, pestrejšo ponudbo godbe potrošniku in zaradi velikosti države tudi nenehno igranje in vsaj delno preživljanje z glasbo.

Kljub daljnosežnim posledicam vojnih ran je kupna moč glasbenih izdelkov na Hrvaškem dobra, to pa tudi sili hrvaške založnike, da razširjajo ponudbo. Ne le Croatia Records (nekdanji Jugoton), ampak tudi različna privatna podjetja, kot so Dancing Bear in Dallas, skrbijo za domače založništvo, ne le za zastopanje velikih založb, kot so Warner Bros., EMI, Geffen in Sony na ozemlju Hrvaške. Ob distributerjih, ki uspešno finančno cirkulacijo z velikimi tujimi imeni vlagajo v domača imena, obstajajo tudi posamezna podjetja za glasbeno produkcijo. Ne gre spregledati, da je zadnji album Majk izšel za Jabukaton, ki je ob vodenju kluba na Jablanici nad Zagrebom razširil dejavnost na založništvo. Na hrvaški oziroma na zagrebški rockovski sceni je v zadnjem letu in pol prišlo do prave borbe za skupine, ki so v javnost prodrle z vztrajanjem med vojnimi časi. Polne koncertne dvorane in dobra prodaja albumov so le en kazalec njihovega uspeha. Zastopniki so z močno medijsko promocijo poskrbeli tudi za prodor skupin, ki jim na tej strani Kolpe pripisujemo pridevnik 'alternativne' in ki so na oni strani že prerasle. Za to promocijo stoji močen management, ki žrtvuje svoj kapital. Razlog za vlaganje v pop kulturo in nasploh za požrtvovalno igro na Hrvaškem je v nepomoči mednarodnih, študentskih in državnih 'humanitarnih' organizacij, v nasprotju s Slovenijo. Šele ob uspehu in dobrem odzivu publike lahko skupine pričakujejo sponzorstvo podjetij. Številna hrvaška podjetja financirajo snemanja plošč in videospotov, veliko vlagajo v popularno kulturo. Poslovnost in finančna angažiranost sta bistveno prispevali k uspehu določenega dela rocka na Hrvaškem in k temu, da so skupine, kot so Majke, Psihomodo Pop in celo Hladno pivo, del hrvaškega rockovskega (hvala bogu, dobrega!) mainstreama. V to se lahko prepričate, če si ogledate sredin Družinski glasbeni kviz na HTV, kjer se v odgovorih na vprašanja skrivajo prav te skupine.

Kljub ugotovitvam o uspešnosti hrvaškega rocka pa ne smemo spregledati ignorance do novih, še neuveljavljenih skupin in zelo tveganega organiziranja koncertov tujih manjših skupin. In sicer zato, ker je večina radijskih postaj zaprtih pred drugačno glasbo in so le slaba kopija glasbene ponudbe televizije. S tem pa tudi raste ignoranca, ki ima daljnosežne posledice. Kaže se predvsem v samozadostnosti hrvaške scene, ki se ne zanima pretirano za slovenske skupine in se s tem zapira, kot da bi delno pozabili na še ne tako davno medsebojno sodelovanje. Del krivde za to pade tudi na same slovenske izvajalce in založnike, ki ne poskrbijo za distribucijo in promocijo svoje godbe v sosednji državi, kot zelo urejeno in dobro počno Hrvati v Sloveniji. Strah slovenskega lobija pred glasbeniki iz nekdanje Jugoslavije izvira predvsem iz kompleksa, da so boljši, v tem je tudi nekaj resnice. Vendar živi naša rockovska scena popolnoma drugačno življenje in postopa čisto drugače. Prav do tega sklepa sem tudi prišel na koncertu Res Nullius in Rhythm Thieves v ljubljanskem B-51 na Gerbičevi, omenjenem na samem začetku. Res Nullius so se v slovenski in tudi hrvaški prostor pognali z Novega rocka 92, na katerem so nastopili skupaj s Hic Et Nunc. Z njimi so v slovenski prostor potisnili bolj rudimentaren rockovski zvok, ki je v 80-ih izginil s punkom.

Do danes so še vedno del slovenske underground, neodvisne scene, podobno kot tudi Baby Can Dance, Pridigarji, 2227 in še bi našteval, čeprav bi lahko z godbo zažgali tudi širše množice. V tem gruntu obenem pomagajo mlajšim skupinam, nakazujejo in omogočajo jim nekoliko lažjo pot po slovenskih rockovskih klubih, ki jih je na srečo kar nekaj po vsej Sloveniji. Vendar se ta slovenska neodvisna scena še ni popolnoma prilagodila spremenjenim razmeram po odcepitvi. To neformalno, neodvisno in ne vem še kakšno sceno v nasprotju s hrvaško veliko bolj podpirajo nekatere državne in druge kulturne 'humanitarne' institucije. Prav upanje na pomoč je dobrodošlo ne samo državi, ampak celotni slovenski popkulturni mentaliteti, saj jo pušča ob strani, brez posebnega vpliva. Z delitvijo subvencij zaostruje tudi razmerja med posameznimi dogmatskimi vrtički, provinca si še vedno domišlja, da je prikrajšana za tisto, kar dobijo 'tisti v centru'. Na tem mestu se dokončno izkristalizira potreba po poslovni angažiranosti, do katere so sosedje Hrvati že zdavnaj prišli. Z vdorom na Zlate peteline in podobne prireditve bi prisilili tudi samo kulturo Slovencev, da se nekoliko spremeni in da spremeni predvsem svojo popularno kulturo.

V nasprotju s sosednjo Hrvaško ima Slovenija razvito močno radijsko mrežo, ki ne glede na prvi površen pogled vendarle pokriva tudi glasbo, in to zelo široko. Del radijskih postaj s programom oziroma s posameznimi radijskimi oddajami predstavlja tisti del glasbene produkcije, ki ga vsi slovenski televizijski programi ignorirajo. Samo poglejte si tedenski spored katerega koli slovenskega televizijskega progama in preverite, koliko pozornosti vsi skupaj posvečajo glasbi in koliko je specializiranih glasbenih oddaj, ter si oglejte način vodenja in na sploh glasbeno seznanjenost, da ne bi rekel izobraženost (ne bi omenjal vsakodnevnega rednega video bloka štance na TV3). Le malo kaj se je širni slovenski svet naučil od MTV-ja ali od naših sosedov Hrvatov. Slabo in neprivlačno predstavljanje zgodovine popularne glasbe in sodobnega dogajanja na sploh je tudi razlog za nezanimanje občestva za nekomercialno, manj popularno in drugačno glasbo, kot jo štanca slovenska glasbena industrija. Na drugi strani pa zopet zakompleksanost samih ustvarjalcev pred prodorom v slovenski medijski svet, ki bi ga morali ne okupirati, ampak izkoristiti njegove luknje in pomanjkljivosti ter jih zapolniti. Ni potreben le kapital, ampak predvsem iznajdljivost in težnja k prodoru ter odločitev, kako naprej. Založbe bi se morale bolj odpreti našim skupinam, ki so prevečkrat prepuščene samim sebi, to pa jih tudi vodi k zatekanju v samozaložništvo. Letošnji izdaji Baby Can Dance in Odpisanih pri Statera Records sta premik naprej, ki je več kot dobrodošel in kaže, da se z zaprtostjo in dogmatsko zaokroženostjo vendar ne pride daleč. Brez vlaganja se slovenska rockovska scena ne bo razvila in brez vlaganja bo ostala tam, kjer je. Imamo nekatere prednosti pred hrvaško sceno, a jih ne znamo izkoristiti, raje artistično jočemo naprej, da ni denarja. Prepuščamo se tradicionalnim prireditvam, ki naj bi zaokrožile neko sezono, namesto da bi končno le razumeli, da moramo izkoristiti pestrost dogajanja in glasbene produkcije in da bo šele to omogočilo tako zaželen prodor čez meje.

BIGor