Letnik: 1996_97 | Številka: 8/9 | Avtor/ica: Tjaša Krajnc

Pozavnist Branimir Slokar

Slovenec, ki gostuje V Sloveniji

“Čim bolj razvit je tvoj domišljijski svet, tem boljša in lepša je tvoja igra.”

Mednarodno uveljavljeni slovenski pozavnist Branimir Slokar je pri petdesetih prav tako vsestransko dejaven, kot je bil na začetku profesionalne poti. Nenehno je v stiku z glasbo: kot koncertni solist, ustanovitelj in vodja Slokarjevega kvarteta pozavn in trobilnega ansambla, pedagog, redaktor številnih notnih izdaj, avtor vadnic za pozavniste, inovator ustnikov za pozavno. Šolo in gimnazijo je obiskoval v rodnem Mariboru, kjer je že igral v dixieland ansamblu na plesih in zabavah. Nato je začel študirati psihologijo, a klic glasbe je bil močnejši. Intenzivno se je posvetil študiju pozavne na ljubljanski Akademiji za glasbo ter igral v obeh ljubljanskih simfoničnih orkestrih. Glasbeni dar, dejavnost in vztrajnost so kmalu rodili sadove.

“Ob koncu študija na akademiji sem dosegel že zelo visoko raven. Štipendija Prešernovega sklada mi je omogočila nadaljevanje študija v Parizu. Veliko sem se naučil od znamenitih pozavnistov: Gabriela Massona, Pichareauja in Destanqua. Po enoletnem študiju na konservatoriju sem se udeležil več mednarodnih tekmovanj in prejel prvo nagrado v Muenchnu, v Ženevi pa sem bil finalist.”

Branimir Slokar, oče petih otrok, z družino že desetletja živi v Švici. V zadnjih letih je nekajkrat gostoval v domovini. V Mariboru je nastopil s Triom KAS, v katerem poleg njega igrata trobentar Stanko Arnold in pianistka Katharina Kegler, ter s hornistom Radovanom Vlatkovićem. Na Festivalu baročne glasbe leta 1993 je v Mariboru gostoval s Slokarjevim kvartetom pozavn, ki ga vodi že 24 let, 31. januarja letos pa je nastopil kot solist s simfoničnim orkestrom Mariborske filharmonije.

“Že od začetka sem imel solistične ambicije. Zelo mi je bilo všeč, da stojim na odru, da igram sam. Nikoli nisem bil tipičen orkestrski glasbenik, čeprav sem skoraj deset let igral v orkestrih. Po delu v Ljubljani sem eno leto igral v Parizu, šest let v bernskem simfoničnem orkestru in dve leti v Muenchnu v radijskem simfoničnem orkestru pod taktirko Rafaela Kubelika, večkrat tudi Karla Boehma in Leonarda Bernsteina. Res, to je bila zame velika sreča. Sicer pa moje želje nikoli niso bile istovetne z orkestrom. Nisem se zares vživel v orkester, prevelik individualist sem.”

Branimir Slokar se s posebno predanostjo in odgovornostjo posveča izvajanju del za pozavno, ki so nastala v tem stoletju. Na ploščah je posnel koncerte Blocha, Rote, Arutiuniana, Tomasija, Martina... Med temi deli je tudi učinkovit in zvočno privlačen Koncert za pozavno in orkester danskega skladatelja Launyja Grondahla, ki ga je Slokar izvedel s pravo virtuoznostjo in muzikalno občutljivostjo tudi na mariborskem koncertu pod taktirko nemškega dirigenta Wolfganga Seeligerja. Z vidnim veseljem pripoveduje o delu s študenti:

“Že zelo zgodaj sem začel poučevati, čeprav sprva nisem imel tega namena. Ko sem začel igrati kot solist v bernskem orkestru, so me prosili, da bi hkrati poučeval na konservatoriju. To je tam skoraj tradicionalno. Počasi me je poučevanje tako prevzelo, da sem prenehal delati v orkestru. Poučeval sem tudi na Visoki šoli za glasbo v Koelnu, zdaj še na akademiji v Freiburgu v Breisgauu. Moj način dela z mladimi je bil na začetku bolj avtoritativen, zdaj pa je veliko bolj sproščen. Pridem v učilnico in rečem: “Dekleta, fantje, dajmo, uigrajmo se!” Vedno delamo skupinsko. Tudi sam z njimi muziciram, poučujem s pozavno v roki. Mislim, da tako dosežem neposrednejši stik. Ne govorim, kako morajo igrati, raje jim zaigram. Študent lahko tako hitreje napreduje.”

Glasbeno delo ga vodi po vsem svetu. Je Branimir svetovljan v svetu glasbe ali predvsem slovenski glasbenik v tujini?

“Mislim, da sem glasbeni kozmopolit. Nikoli se nisem počutil kot tujec. Zame je bilo vedno odločilno delo, kakovost dela. Nisem imel občutka, da bi bila nacionalna pripadnost pomembnejša. Ko sem začel igrati v Bernu, sem bil edini Slovenec v orkestru, dirigent Charles Dutoit je bil Francoz, vendar sem se med glasbeniki počutil kot doma. Rekel bi celo, da sem imel prednosti. V Švici je poseben položaj, ker je tam glasbeno šolanje zelo drago in veliko pridobijo s tem, ko “kupujejo” tuje glasbenike. Morda je žalostno, da včasih povabijo koga le zato, ker je znan, ne pa predvsem zaradi njegovih glasbenih in človeških kvalitet.”

Glasbene in človeške kvalitete se izražajo v igri, to čutimo tudi poslušalci.

“Prišel sem do spoznanja, da je največji tisti glasbenik, ki se spoji z glasbilom. Čutim, da vsak ton prihaja iz njega, kot del njegovega telesa. Mislim, da je v tej kvaliteti pravi talent, vztrajno delo je seveda pogoj. Tudi moji študenti vedo, da je redna vaja bistvena. Včasih je talent skrit in ga moramo izkopati. Zelo pomembno je, da mlad glasbenik posluša veliko glasbe, da veliko bere, razvija domišljijo. To, kar želi izraziti v glasbi, je treba najprej doživeti, začutiti.”

Tjaša Krajnc