Letnik: 1996_97 | Številka: 8/9 | Avtor/ica: Janez Golič

Tindersticks

Mehkobni zvoki

Tindersticks so soundtrack za film noir, glasba nespečnih in blodnih po nočnem velemestu, glasba zavrnjenih zaljubljencev, boemov in izgubljenih duš. Za podobo uglajenih gospodov srednjih let tiči nemirni duh, ki govori o srhljivi blaznosti, o norostih, ki so del nas vseh.

Z naturalističnimi prispodobami in s šokantnimi humornimi prebliski razgalja vso bedo naše telesne odvisnosti. Stuart nam sporočil ne prinaša na pladnju. Njegova besedila niso zaključene zgodbe z jasnimi sporočili, so le fragmenti, ki sestavljajo skupek vtisov. Besedil si nikoli ne zapisuje, zapisane ima kvečjemu ključne misli, ki jih svobodno povezuje, in pušča povsem prosto pot poslušalčevi interpretaciji. Kako malo mu je mar za razumevanje pesmi, pove dejstvo, da Tindersticks besedil ne objavljajo na ovitkih plošč, skozi Stuartovo momljanje pa se lahko prebijejo le redki.

Zametki skupine segajo v sredino osemdesetih let, ko sta se v Nottinghamu srečala pevec Stuart Staples in klaviaturist David Boulter. Njuno delovanje v eksperimentalno usmerjeni zasedbi Asphalt Ribbons ni bilo deležno pozornosti, prav tako sama nista bila najbolj zadovoljna ne z drugimi člani skupine ne s posnetki, objavljenimi na nekaj singlicah. Glasbena scena v Nottinghamu je bila dokaj zaprta, ljudje, ki so hodili na koncerte, so bili pravzaprav ljudje iz drugih bendov. Ti ljudje so se pogosto selili iz skupine v skupino ali igrali kar v več zasedbah hkrati. Take razmere niso bile v prid resnejšemu ukvarjanju z glasbo in počasi in zanesljivo je zorela zamisel o selitvi v otoško glasbeno središče, v London. Za to, dokaj tvegano potezo, so se odločili trije člani sedaj že preimenovane zasedbe - Tindersticks. Pravzaprav je bil violinist Dickon tisti, ki mu je Nottingham dokončno presedal - on gre v London, pa četudi sam! Šele v novem, prostranem okolju je originalna trojka lahko našla somišljenike, ki so bili trdno odločeni, da uresničijo povsem samosvojo glasbeno vizijo.

Prvo malo ploščo so Tindersticks sami založili, poslikali ovitek in lastnoročno spisali spremne besede, namenjene medijem. Plošča Milky Teeth je šla mimo skoraj neopaženo. Drugi singel Marbles je že vzbudil več pozornosti, predvsem tistih, ki se niso lovili na zadnje modne sapice in so v mrakobno melanholični poemi prepoznali trajnejše vrednosti. Tindersticks pa so še vedno ljubosumno skrivali umetnine. Najraje so pesmi izdajali pri malih neodvisnih založbah, ki so jim lahko zaupali in s katerimi so imeli tudi osebne stike. Pri Domini je izšel singel Unwired s priredbo Bowiejeve Kooks, pri Clawfist je v seriji Singles Club izšel split singel z Gallon Drunk, oboji so prispevali priljubljene filmske teme, za Rough Tradov Singles Club so prispevali priredbo pesmi A Marriage Made In Heaven Leeja Hazelwooda in pri Sub Pop je prav tako v seriji Singles Club izšla plošča z naslovom The Smooth Sounds Of Tindersticks s priredbo pesmi skupine Pavement. Odgovorni pri založbi This Way Up so se trudili osem mesecev, da so pridobili potrebno zaupanje previdne šesterice in končno dobili podpis, ki je omogočil izdajo vseh nadaljnjih plošč skupine. Prvenec, s preprostim naslovom Tindersticks, je skupina objavila na dvojnem vinilu in enojnem CD-ju, a z jasno naklonjenostjo do vinila, saj je na njem pesem več, resda le krajši inštrumental, pa vendarle. Tudi druge izdaje so v prid kupcem vinila, kot da bi nam želeli sporočiti, da je v ospredju le glasba in da se je za popoln užitek včasih potrebno malce potruditi. Priročno rokovanje s cedeji mnogokrat prinese površno spremljanje ter živčno preskakovanje s pesmi na pesem. Vinil narekuje več pozornosti, celo spoštovanja, da o celostni podobi plošče sploh ne izgubljamo besed.

Prvi album prinaša nekaj izjemnih pesmi, pravih malih klasik, ki jih lahko postavimo ob bok sodobnim evergreenom Nicka Cava in Leonarda Cohena. Osnovni tek skladb je običajno karseda preprost, zgrajen na enostavnem vzorcu klaviatur oz. klavirja in na globoko momljajočem glasu Stuarta Staplesa. Znotraj tega si skupina privošči dovolj svobode; zlahka vključi gosta Terryja Edwardsa s trobento in pihalno sekcijo. To šele dodaja potrebno dinamiko, neverjeten razpon možnosti in konec koncev nasprotij, kjer se krešejo melanholija in monumentalna moč sedemčlanske zasedbe.

Ob izjemnih skladbah, ki so še danes del repertoarja skupine, najdemo na prvencu tudi nekaj povprečnih, mogoče prehitro zloženih in nenavdahnjenih pesmi. Tudi zvočno so pesmi neuravnotežene in ostaja vtis, da so Tindersticks prehitro izkoristili priložnost za izdajo (dvojnega) albuma. Med 21-imi pesmimi se je skoraj morala najti kakšna manj prepričljiva, a kakor koli, plošča je dober prerez njihovega zgodnjega obdobja.

Le nekaj mesecev po izidu studijskega albuma so Tindersticks ponudili še koncertno ploščo, kot da bi želeli popraviti vtis preširoko zastavljenega načrta. Plošča Amsterdam, February 94, že z naslovom pove, kje in kdaj je bila posneta. Očitek, da poskuša skupina iztisniti še kak šelesteči bankovec iz žepov vse številnejših oboževalcev, ni na mestu. Plošča je bila namenjena le članom njihovega kluba ljubiteljev v Londonu in jo je bilo mogoče za relativno majhne denarje (8 funtov, v nasprotju z običajno ceno CD plošče v Angliji, ki znaša vsaj 12 funtov) nabaviti le s poštnimi naročili. Izbor pesmi predstavlja najsvetlejše trenutke dotedanjega delovanja skupine, vključno s priredbo pesmi Kathleen teksaškega trubadurja Townsa Van Zandta, ki je našla mesto tudi na njihovem naslednjem singlu.

Skupina pa, kot da ne pozna počitka. Stalno nastopa, predvsem po evropskih prestolnicah, in nabira izkušnje. Nova obzorja, ki so se jim odprla med obiskom evropskih mest, poslušanjem evropske glasbe in ogledovanjem (predvsem starih, še črno-belih) evropskih filmov, so zajeta na njihovem drugem, zopet nenaslovljenem albumu. Zaradi lažjega (spo)razumevanja je plošča neuradno dobila preprost naslov Second Album. Tokrat so Tindersticks odpravili pomanjkljivosti prvenca. Vse pesmi so polno zaokrožene, vendar dovolj raznolike, da vseh sedemdeset minut ohranjajo pozornost. Kupci dvojne vinilne plošče so zopet v prednosti, za povrh so dobili še mali kos črne plastike s francosko različico pesmi No More Affairs (Plus De Liaisons). Že uvodna pesem albuma je naslovljena v španskem jeziku, El Diablo En El Ojo, in nas tako uvede v široko paleto evropskih vplivov. To poudarjajo orkestralni aranžmaji, ki jih je za godalni kvartet pripravil Terry Edwards. A Night In je mogočna skladba, le Stuart Staples ostaja zadržan med viharjem zvoka. My Sister je daljša pripoved, temačna zgodba o dekletu, ki plačuje za neuravnovešena dejanja in na koncu pristane v preranem grobu. Pomenljiva je tudi No More Affairs, priznanje dokončne zrelosti, za katero se skrivajo male predrznosti. Izstopa še Travelling Light, že zato, ker jo v duetu s Stuartom zapoje Carla Torgerson iz skupine Walkabouts. Kasneje jim trije člani vrnejo uslugo ter pomagajo na njihovih ploščah in na samostojnih izletih Chrisa in Carle.

Glasbo, polno orkestralnih aranžmajev, je bilo vse težje izvajati v živo. Tindersticks so se počasi selili iz rockovskih klubov v prave koncertne dvorane, še najraje pa v gledališke prostore. Za čim zvestejšo predstavitev plošče so najeli 24-članski orkester in nastopili v londonskem Bloomsbury Theatru. Podobno izkušnjo so želeli na sedmih nastopih ponuditi še evropskemu občinstvu, a to se je izkazalo za prevelik finančni zalogaj in vse skupaj je ostalo le pri nekaj koncertih blizu domačega otoka. Žal sta takrat odpadla prav Dunaj in Praga. Ostane zapis na plošči, saj je drugi studijski plošči sledil drugi koncertni album, The Bloomsbury Theatre, 12. 3. 95. Kot po pravilu je tudi ta album na dvojnem 10" vinilu ponudil pesem več, in to prav monumentalno My Sister.

Po nastopu v Parizu jih je za odrom obiskala francoska filmska režiserka Claire Denis in izrazila spoštovanje in navdušenje nad njihovo glasbo. Pravzaprav je želela nekaj več - prosila jih je, da bi pripravili glasbeno ozadje za njen naslednji film, Neneth Et Boni. Claire ni neznano ime v filmskem svetu, in če razkrijemo, da je kot asistentka režije sodelovala s takimi mojstri, kot so Dušan Makavejev, Wim Wenders (pri filmu Nebo nad Berlinom) in Jim Jarmush (pri Down By Law), je vsaj približno jasno, kaj lahko pričakujemo od njenega filmskega podviga. Tindersticks so na predlogo posneli večinoma instrumentalne fragmente, krajše zvočne skice, ki polno zaživijo le ob sliki na filmskem platnu. Soundtrack iz filma je vseeno objavljen na plošči, sam film pa so v Londonu premierno prikazali konec lanskega leta v sklopu petih zaporednih nastopov Tindersticks v dvorani ICA. Vsak od nastopov je bil nekako tematsko zaokrožen - enkrat so večinoma ponudili priredbe, drugič je njihov nastop slonel na zvoku klaviatur, naslednjič je bil napol akustičen itn.

Tindersticks so že lani poleti začeli poskusna snemanja za tretji redni studijski, (pravijo tudi) najtežji album. Vmes so stalno koncertirali, odšli na krajšo turnejo po Ameriki, ki jih je sprejela dokaj zadržano, in to veliko pove o "kulturnih" razlikah stare in nove celine. Vendar so prav v New Yorku posneli del gradiva za nov izdelek in povabili k sodelovanju igralko in pevko Ann Magnusson iz že rahlo pozabljene zasedbe Bongwater. Kam približno nese njihova zanimanja, kažeta še dva gosta, izvrstna kubanska trobentača Jesus Alemany in Joe de Jesus. Morda bomo ob pesmih s plošče Curtains celo plesali na ritem tanga in salse?

Janez Golič