Tricky

Ko otoško glasbeno sceno človek pri sebi počasi že spet enkrat odpiše, se vedno pojavi outsider, ki jo s stilom potegne "iz dreka". Trickyjev trik je bil sila enostaven: glasbenemu tržišču je ponudil nekaj do tedaj ne slišanega.

Čeprav se trudi, da bi se čudil, se mu v resnici kar naprej smeji, ko razlaga, kako glasbena industrija ne ve, v kateri predalček bi ga vtaknila. Prodajali so ga že vsem: hip hoperjem, alternativcem, rapperjem, bil je na R'n'B lestvicah in tudi na tistih, ki jim rečejo moderni rock. Nikjer ga niso sprejeli za svojega, a je kljub temu hitro prodal čez 500.000 izvodov prvenca Maxinquaye.

Tricky se je v zgodovino glasbe več kot prepričljivo zapisal že s prvo ploščo, ki je izšla v začetku leta 1995. V dveh letih, ki sta minili od takrat, je poskrbel, da že ptički čivkajo o tem, kako da je plošča "pravi šit" in da bi, če le s tem ne bi dvignil še več prahu, naredil njen remiks (ali dva). Vendar problem sploh ni v plošči. "Maxinquaye zveni preveč v trip hop maniri." Bingo! Dovolili so si nanj "pripopati" nalepko. Še huje: Trickyja so etiketirali s tistim, od česar je bežal. "Nočem biti del nobenega stila, nobenega trenda. Nočem, da bi me imeli za črnega glasbenika, nočem, da bi me imeli za belega glasbenika. Nočem ne kratkih ne dolgih las, nočem biti niti punker. Samo energijo hočem ustvarjati. Glasba je samo energija, nič nima opraviti s trendi." Da mu pobeg ni ravno uspel, je razumljivo, saj je bil tudi sam eden od tvorcev tistega, kar je potem v glavah kritikov postalo trip hop. Že v osemdesetih je postal član tolpe bristolskih glasbenikov, ki so po ulicah prirejali dance partyje, in takrat si je želel, da bi bil "najboljši MC na svetu". Njegov prvi objavljeni zvočni material sploh je bojda komadNothing's Clear, ki je leta 1991 izšel na dobrodelni kompilacijskih plošči The Hard Sell. Produciral ga je tisti Geoff Barrow, ki je potem s koščeno Beth Gibbons leta 1994 zaslovel s Portishead. Leta 1991 je izšla tudi plošča Blue Lines skupine Massive Attack. Na britanska tla je treščila z zvokom, ki so ga kmalu za tem etiketirali kot trip hop, njegove osnove pa so upočasnjeni hip hop beati, pomešani s soulom, dubom, rhythm in bluesom in z vplivom rapa ter nasnemavanja - zvok, ki je bil narejen zato, da spremeni podobo glasbe 90-ih. Tricky je na plošči sodeloval s tremi komadi, vendar sta s pevko Sarah že kmalu po izidu zapustita ekipo. V letih, ki so sledila, se mu prav tako kot Massive Attack ni pisalo nič dobrega, zato so se leta 1994 na kratko spet srečali na albumu Protection, na katerega je Tricky spravil dva komada: Carmacoma je kasneje postal zvočna podlaga za antidrogeraško reklamo na ameriški televiziji. Hudo razočaranje zanj pa je bilo, ko mu Massive Attack na albumu niso hoteli objaviti komada Aftermath,in to je bil tisti usodni trenutek, ko se je odločil, da bo glasbeno kariero nadaljeval sam. No, ja - ne čisto sam. Ob njem je takrat že bila nepogrešljiva vokalistka Martina Topley-Bird. S Trickyjem sta se spoznala pred njegovo hišo, kamor se je punca iz šole umikala kadit. Njen glas je odkril Trickyjev cimer Mark Stewart, ki bi ga morali poznati vsaj iz Pop Group. Odkar sta se spoznala, je Tricky zaljubljen v Martinin glas, ona pa mu vrača z neizmerno zaljubljenostjo v njegova besedila. Da ljubezen seže dlje, kot sta dolgo zatrjevala medijem, je medtem dokazalo živo bitje z imenom Maisey.

Singel Aftermath je po zavrnitvi kolegov iz Massive Attack izdal kar sam in kmalu za tem, ko se je 1000 komadov prodalo, je sklenil posel z založbo Island. Če je bil Trickyjev zmedeni ego, na katerega močno vplivata kopica trpkih dogodkov iz otroštva in neprekinjeno zadevanje, v tolpi glasbenikov iz Bristola (o glasbenem dogajanju v tem mestu je pod naslovom Straight Outta Bristol izšla tudi knjiga) nekako skrit, je na njegovih solo izdajah - poleg Aftermath sta bila kot napoved prvenca še singla PonderosainOvercome - privrel na plano in se do konca razlezel v glasbo in po besedilih. Na Maxinquaye so vsi elementi, ki so proslavili Massive Attack, potencirani, speljani do roba, z iskrenostjo pa tudi skrajno nevarni. Brezpredmetnost kopanja po vzvodih in namenih besedil, ki niso brez razloga sprovocirala mnoge, Tricky potrjuje takole: "Še sam ne razumem večjega dela svojega ustvarjanja. Vem pa, da je v njem veliko energije. To povsem zadostuje - glavno je, da glasba vzbuja občutja, teh pa mi ni treba razumeti ali v njih iskati kakršen koli globlji pomen." Slednje je britanski tisk na veliko počel in prav smešno je brati, kakšne norce je včasih Tricky - ki sam zase prizna, da je "paranoiden, prestrašen, bolan in konfuzen" - bril na njihov račun. Prvenec Maxinquaye je dobil ime po Trickyjevi mami, za katero pravi, da "je prezgodaj umrla in mislim, da stvari, ki jih ima povedati, govori skozme." Taka prepričanja in mnoge feminilne poteze, med katere sodi tudi najmanj skrito skakanje v ženske obleke, je vanj vsadila zmešana in konservativna babica, ki ga je po mamini smrti najdlje vzgajala.

Maxinquaye je doživel priznanja z vseh strani - poslušalstvo ga je na veliko kupovalo, tisk koval v zvezde, glasbeniki pa so si samo še želeli kaj posneti s Trickyjem ali od njega dobiti svoj miks. Vse to je na Trickyja slabo vplivalo: "Kakšno leto sem bil zelo zmeden. Mislil sem, da potrebujem še več uspeha." Da bi se umaknil iz britanskega sveta, ki ga je začel požirati, se je preselil v Ameriko. "New York je nekaj povsem novega. Življenje v New Yorku me je spremenilo v majhnega otroka - sem kot froc v krasni novi veliki trgovini z igračami. Nad mano se ne zbira nobena tenzija, medtem ko sem bil v Londonu stalno pod pritiskom. V New Yorku nikogar ne zanima, kdo si. Zato si lahko brez težav nihče." Kmalu po tem, ko se je očitno kar uspešno pobral, je ugotovil: "Prestar sem, da bi uspeh spremenil mojo osebnost. Če bi se mi vse to zgodilo, ko sem bil mlajši, bi me uspeh verjetno psihično zlomil. Tako pa ostajam tak, kot sem; precej pošten, zelo preprost in iskren."

Leta 1995 je Tricky ob kupu sodelovanj (Bjork, Luscious Jackson, Terry Hall) utegnil izdati EP Hellin se pripraviti na naslednjo stvaritev - Nearly God. Zgodba pravi, da je ploščo s tem imenom izdal na lastni založbi Durbain Poison zato, ker Island ni za to, da bi istemu ustvarjalcu izdala več kot album na leto. Tricky sam prizna, da k plošči, tudi zaradi omenjenih težav pri obvladovanju uspeha, ni pristopil 100-odstotno: "Nearly God je zbirka odličnih demo posnetkov, na pol končan album. Komadi so zlepljeni delčki kaosa, na katere smo dosneli vokale." Ti pa so za marsikoga več kot impresivni; ob Trickyju in Martini lahko na Nearly God med drugim slišite še Terryja Halla (ex-Specials), Neneh Cherry, Bjork in Alison Moyet. Damon Albarn (Blur) je bil edini, ki je (na svojo zahtevo) izpadel iz miksa, saj ni bil zadovoljen z grobimi posnetki, ki so pač zaščitni znak plošče Nearly God. Zato si je zaslužil oznako človeka, ki teži k perfekciji, druge pa je Tricky pohvalil z izrazom odprtoglavci. "Album je tako negativen, da je že pozitiven," je znal reči Tricky za Nearly God, ki je nedvomno ostanek njegovih strahov in dvomov, pretiranih pričakovanj in izgubljenosti v veliki glasbeni industriji. "Moje misli niso bile zbrane, saj sem z glasbo želel spremeniti svet. Ko si enkrat v poziciji, da to tudi storiš, pa postaneš še sam del problema. Izdajam za Island, ki je del Polygrama, ta pa dela s Philipsom, ki prodaja orožje. Postal sem del problema in razočaran sem nad tem. To se prenaša tudi v glasbo." Komad I Don't Make Records, I Sell Guns je ena od njegovih reakcij na kruto realnost.

Da je Tricky vendarle znal zbežati od vseh omenjenih strahov, poleg prave naslednice prvenca Maxinquaye, druge Trickyjeve plošče Pre-Millenium Tension, dokazuje tudi njegovo razmišljanje o snemanju te plošče: "Ko smo album snemali, me ni niti najmanj zanimalo, ali ga bodo vrteli po radiu. Ni me zanimalo, ali bodo pripravljeni vrteti video spote. Delal sem ga zase. Uspeha ne potrebujem - precej je podoben drogi. Vedno več si ga želiš. Več plošč moraš prodajati, več denarja zaslužiti. Ne dovolim si, da bi me radio in televizija prestrašila." Konec lanskega leta izdani album pomeni hkrati z EP ploščo Tricky Presents GrassrootsTrickyjev nov začetek, nov up. "Ta album je boljši, bolj je nor. Poln je energije in ima držo. Kot da bi bil ponovno močan. V primerjavi s prejšnjimi je bolj punkerski. Zdi se mi, da sem vanj potegnil svojo punk rockovsko držo. Z njim sem pristal veliko dlje, kot s prejšnjima dvema," pravi Tricky in pribije: "Komad Bad Dream je Black Steel tega trenutka." Na albumu, katerega srž je bila posneta konec leta 1995 na Jamajki (to se zelo dobro kaže v njegovi divjosti - komad Ghetto Youth je menda odpel nek tamkajšnji fant, ki ga je Tricky srečal na ulici), v enem komadu sodeluje tudi Elvis Costello, Trickyjev prijatelj, ki se na albumu skriva pod skrajšanim pravim imenom Pat McManus. Silna glasbena in izrazna moč, ki ju izžareva Pre-Millenium Tension, budi razmišljanje, da je Maxinquaye Trickyjev feminilen output, njegov zadnji album pa moška eksplozija. Takih in drugačnih Trickyjevih outputov pa je ogromno, vsaj na glasbenem prizorišču (nekaj jih je tudi na filmskem platnu - ogledate si ga lahko na primer v Bessonovem Fifth Element). Potem ko je elegantno zavrnil Becka, z obtožbo, da si sposoja tuji funk, sta se v vrsto za sodelovanje že postavila Bono (U2) in David Bowie. Več sreče in Trickyjeve naklonjenosti so deležni nekateri drugi glasbeniki, s katerimi je že ali pa zagotovo bo stopil v sodelovanje: Grace Jones, Porno For Pyros, PJ Harvey, Marylin Manson, Notorious B.I.G., Cindy Lauper, Suggs, Garbage, Jeru tha Jamaja, Chuck D, Flavor Flav itd...

Šušlja se, da lahko od glasbenika - katerega vodilu "Hočem pisati pesmi, kakršne sta znala napisati Kurt Cobain in Bob Marley. Hočem biti Billie Holliday tega časa, ne Kylie Minogue, če razumete, kaj s tem mislim. Nič slabega o njej sicer, vendar se mi zdi, da samo opravlja svoj posel..." ne moremo oporekati - v kratkem pričakujemo koncertni album, ki naj bi bil že januarja posnet v New Yorku, prihodnje leto pa novo studijsko ploščo, ki bo posneta v New Orleansu.

Viva