Letnik: 1996_97 | Številka: 8/9 | Avtor/ica: Jure Potokar
Neil Young
Če bi mi pred šestimi ali sedmimi leti kdo rekel, da bodo sodobni glasbeni trendi iz "predzgodovinskega" oddelka muzeja popularne glasbe med "žive legende" prenesli tudi Neila Younga in da ga bodo nekatere mlade rockovske zasedbe navajale kot ključni vpliv, mu najbrž ne bi verjel. Vendar to še ne pomeni, da sem ga kdaj nehal poslušati in spoštovati.
Preveč mojih osebnih mladostnih spominov je povezanih z njegovo glasbo in zgodnjimi mojstrskimi albumi, kot so Everybody Knows This Is Nowhere, After the Gold Rush, Tonight's the Night, predvsem pa On the Beach. Tega imam še danes za Youngov največji dosežek in povsem nerazumljivo je, da albuma že leta ni več na trgu, da so rabljene vinilne plošče iskano blago, saj CD doslej sploh ni izšel! Zlasti druga stran z vsega tremi skladbami, On the Beach, Motion Pictures in Ambulance Blues, je celo po Youngovih merilih zelo depresivna in odlično odraža njegovo tedanje razpoloženje, pa tudi negotovosti ameriške družbe v času afere Watergate in sojenja Charlesu Mansonu. Prav zaradi takega razpoloženja je ta album nekoč vsako poletje, ko se je Ljubljana dodobra spraznila, postal moj obvezni "soundtrack".
Toda če bi moral danes priporočiti ploščo, ki najbolje predstavlja ustvarjalnost Neila Younga, bi najbrž brez oklevanja izbral album Rust Never Sleeps iz leta 1979. In sicer zato, ker se mi zdi, da glasba s tega albuma pomeni izvrsten prerez skozi včasih diametralno nasprotne glasbene kreacije tega dvainpetdesetletnega glasbenika, ki je bil sicer rojen v Kanadi, po srcu in duši pa je že zdavnaj postal Američan, čeprav brez volilne pravice.
Zakaj prav Rust Never Sleeps? Zato, ker je živa plošča, ki so ji z dodatno obdelavo odvzeli večji del koncertne razsežnosti, Neila Younga pa je nujno slišati v živo, kajti kljub celi vrsti odličnih plošč pride njegova izjemna glasbena osebnost zares do izraza šele na odru. In ker gre za koncertno ploščo, je jasno, da je sestavljena tako, kot so navadno sestavljeni vsi njegovi koncerti. Dokler je bila to še vinilna plošča, je imela akustično in električno stran. Danes ima seveda samo prvi in drugi del. Poleg tega je na tej plošči nekaj zares odličnih skladb, predvsem protivojna klasika Powderfinger, ki brez dvoma spada med Youngove najbolj znane in tudi najpogosteje prirejene in izvajane skladbe.
Morda je pomembnejše od vsega doslej naštetega tisto, kar lahko na primer opazimo v uvodni skladbi My My, Hey Hey (Out of the Blue) oziroma v njeni zaključni električni različici Hey Hey, My My (Into the Black). Ta preprosta skladba je danes najbolj znana zato, ker se je Young v njej kot eden redkih ameriških "mainstream" rockerjev opredelil za punk (The king is gone but he's not forgotten/ This is a story of a Johnny Rotten) ali, če hočete, za večno mladost rocka (My my, hey hey/ Rock and roll is here to stay) in za to, da je "bolje zgoreti kot zbledeti". Toda obenem nam pokaže tudi delček Youngovega ustvarjalnega postopka in njegov rezultat, ki je zaradi preprostosti in neposrednosti izjemno učinkovit.
Težko bi rekli, da je Neil Young pesnik, pa vendar njegove skladbe navadno najprej zaživijo na papirju (zelo priljubljeni so časopisi), na katerega zapiše besedilo in pri tem le redko uporablja kakšno glasbilo. Melodijo najprej ustvari v mislih. Prav tako njegove skladbe pogosto nastajajo v avtomobilih in drugih prevoznih sredstvih, kar se zdi, da ni opaziti samo v ritmu, ampak tudi v njihovem sporočilu. To seveda zgovorno priča o tem, da za (dobro) rockovsko skladbo ne zadostuje ena sama privlačna (kitarska) fraza, ampak da ta zahteva celovitejši pristop, v katerem je besedilo vsaj tako pomembno, kot je sama melodija in njena končna obdelava. In rezultat je dovolj zgovoren. Samo poglejmo: Neil Young je avtor vrste skoraj arhetipskih rockovskih himen, ki sicer niso bile nikoli velike uspešnice, zato pa jih pozna vsak povprečen ljubitelj rocka in jih je, kot se je pokazalo v zadnjih letih, v določenem obdobju razvoja preigravala skoraj vsaka rockovska zasedba. Kateri ljubitelj rocka ne pozna skladb, kot so so Down by the River, Cowgirl in the Sand, Southern Man, Cortez the Killer, Like a Hurricane, Powderfinger in Rockin' in the Free World? To so izjemni primeri kitarskega tour de forcea in prav zaradi takih skladb je Neil Young danes med mlajšimi ljubitelji rocka skoraj enako spoštovan, kot pred osemindvajsetimi leti, ko je izšla njegova prva mojstrovina Everybody Knows This Is Nowhere.
Vendar je vse te skladbe na koncertih in ploščah mogoče slišati tudi v akustični izvedbi in takrat se ne razlikujejo dosti od skladb, za katere se zdi, da zaradi navezav na folk in country rockerjem nimajo kaj dosti povedati. Pa vendar so bile skladbe Heart of Gold, Old Man, Love Is a Rose, Sugar Mountain in druge vedno priljubljene na piknikih, kamor še tako vneti rockerji niso mogli odnesti drugega kot akustično kitaro, in še vedno jih je mogoče slišati v izvedbi uličnih pevcev.
Bistveno je, da nam ob nekoliko pazljivejšem pogledu na Youngove skladbe kmalu postane jasno, da ima vsaka izmed njih besedilo, ki ga ne sestavlja samo speven refren in nekaj bolj ali manj nesmiselnih verzov, ampak nam posreduje celo zgodbo, ki ima največkrat sicer metaforično, vendar lahko razumljivo sporočilo. To je toliko bolj neposredno, ker nam ga vedno znova interpretira s krhkim, visoko uglašenim glasom in negotovim, pogosto vse prej kot uglajenim igranjem na kitaro, zlasti če je električna. Preprostost in neposrednost Youngovega sporočila, naj govori o ljubezni ali sovraštvu, o zgodovini ali sedanjosti, o ekologiji ali tehnologiji, o svobodi ali ujetosti, naj protestira ali slavi, pa je tudi njegova največja odlika. Včasih se celo zdi, da je namenoma okoren oziroma nebogljen, čeprav to ni cenen trik za pridobivanje pozornosti, kajti kadar gre za njegovo ustvarjalnost, ne pozna kompromisov.
Ko se je leta 1972 z albumom Harvest in s skladbo Heart of Gold povzpel na prvo mesto lestvic, ga je to popolnoma zbegalo. Z današnjega stališča mu je mogoče pritrditi, da se res zdi skoraj neverjetno, da je tak komercialni uspeh dosegel z izrazito samotarsko in mračno tematiko, toda za generacijo, ki je odraščala v sedemdesetih letih, je plošča izvrstno odražala vse njene upe in strahove.
Po plošči Harvest se je odločil, da bo s sebe spral vsak madež razprodaje in s srede ceste je zavil v jarek, kjer je, kot pravi sam, "vožnja manj prijetna, zato pa spoznaš več zanimivih ljudi". Odveč je dodajati, da z grobo živo Time Fades Away, na katero je uvrstil same nove skladbe, in z mračnima albumoma On the Beach ter Tonight's the Night, s katerim se je poslovil od dveh zaradi drog umrlih prijateljev, uspeha ni ponovil, kot ga ni tudi z nobenim albumom do danes. Zato pa je ohranil umetniško integriteto, in to kljub temu, da je izdal nekaj plošč, za katere se zdi, da bi bilo bolje, ko jih ne bi. Tako kot se za druge zdi, da jim je šele čas dodelil pravičnejše mesto. Kdo bi si na primer lahko misli, da bo glasbenik, čigar zaščitni znak sta krhki falzet in (električna) kitara, posnel album, na katerem bo uporabljal računalnike, glas pa spustil skozi sintetizator? Trans (1982) je še danes njegov najbolj nesmiseln album, čeprav bi lahko oznako razširili na več plošč, ki jih je posnel v osemdesetih letih, ko je bil v izraziti osebni in ustvarjalni krizi. Morda je edina izjema hard-core country album Old Ways (1985), ki je ob izidu doživel povsem neslaven sprejem, danes pa vse bolj pridobiva veljavo. Tako countryjevske kot rockovske radijske postaje so se takrat začuda v nečem strinjale, saj albuma niso predvajale, ker je bil "preveč country", Youngova tedanja založba pa je proti njemu vložila tožbo, zaradi "namernega snemanja nekomercialnih plošč". Individualizem Neila Younga je bil prevelik zalogaj celo za takega založniškega mačka, kot je David Geffen.
Letos mineva trideset let od izida prvenca skupine Buffalo Springfield, ki jo je Neil Young po prihodu v Los Angelesu ustanovil s Stephenom Stillsom. Kljub precejšnjemu kritiškemu in komercialnemu uspehu pa Young ne v tej skupini kot tudi kasneje v zvezdniški zasedbi Crosby, Stills, Nash and Young ni dolgo zdržal. Zdi se, da njegova izrazita individualnost ne dovoljuje dela v skupini, vsaj taki ne, ki jo sestavljajo enakopravni člani. Zato pa se je nenehno vračal k triu Crazy Horse, s katerim je v osemindvajsetih letih posnel vrsto izjemnih plošč, leta 1990 pa se je z njim na odlični plošči z zelo primernim naslovom Ragged Glory tudi zmagoslavno vrnil k svojim ustvarjalnim izhodiščem in občinstvu.
Težko je reči, da je Neil Young v devetdesetih letih kaj bolj predvidljiv, kot je bil prej, gotovo pa drži, da zna bolje artikulirati nenehne stilistične obrate.
Dvajset let po izidu super uspešne plošče Harvest se je na primer odločil, da bo "zvesto srce in delovno ročico", ki jo je v podobi žene Pegi vendarle našel, nagradil z albumom Harvest Moon, ki je izrazito emocionalna in nostalgična plošča, posneta z istimi sodelavci kot Harvest. Pa ne samo zaradi počasnih, izrazito spevnih, skoraj sladkobnih melodij, za kakršne je Young mojster, ampak tudi zato, ker je to morda prva plošča, na kateri je nekako sprijaznjen s svetom, v katerem živi. Seveda ni evforičen - tega od človeka, ki je izjavil, da bo prvo "srečno" skladbo, ki jo bo napisal, prodal za pivovsko reklamo, tudi ni mogoče pričakovati - vsekakor pa ga prežema notranje zadovoljstvo, ker trenutno noče premišljevati o vsem, kar je na tem svetu narobe, ampak ga zanimajo drobne radosti, ki mu jih je v preteklih dvajsetih letih nudilo življenje.
Gotovo pa so v devetdesetih najpomembnejše plošče Mirror Ball (1995) ter Sleeps with Angels (1994) in Broken Arrow (1996). Prva zato, ker jo je posnel z najbolj popularno ameriško rockovsko skupino devetdesetih let Pearl Jam, ki ga je že dolgo navajala kot enega največjih vplivov in je šla še istega leta nato brez pevca Eddieja Vedderja z njim na obsežno evropsko turnejo. Čeprav se plošči pozna, da je nastala v veliki naglici, pa je bila turneja nekaj čisto drugega, saj sta se različni generaciji rockerjev zelo dobro ujeli.
Album Sleeps with Angels je Youngova največja mojstrovina zadnjih let in najbrž ni naključje, da jo je posnel z zasedbo Crazy Horse. Zadržano rockerske skladbe morda ne prepričajo že ob prvem poslušanju, zato pa daljše druženje z njimi navduši z zvokom zasedbe, temelječem večinoma na nizkih kitarsko/basovskih frekvencah, pa tudi z izjemno dobrimi besedili. Ta o življenju govorijo z izkušenostjo in modrostjo zrelega človeka, ki opaža, "kako z drevja odpada prvo jesensko listje", čeprav se razpoloženje plošče bistveno razlikuje od včasih morečega, skoraj brezupnega razpoloženja njegovih mojstrovin izpred dvajsetih let. Pravijo, da je album nastal kot odziv na nesmiselno smrt Kurta Cobaina.
Tudi lani izdano ploščo Broken Arrow je Neil Young posnel s triom Crazy Horse, na njej pa prevladujejo tri izjemno dolge uvodne skladbe, ki se kar nočejo končati in dokazujejo, da zasedba Crazy Horse ne izgublja ostrine. Morda album ni tako dodelan kot Sleeps with Angels, zato pa vzbuja občutek, da je skladbe treba slišati v živo in doživeti, kako se Neil Young povsem predaja rock'n'rollu.
"Rock'n'roll je kot droga," namreč pravi. "Ne jemljem prav veliko rock'n'rolla, kadar pa ga igram, ga igram prekleto resno. Vendar tega nočem početi ves čas, ker bi me ubilo. Če delaš tako, na tak način, ne smeš pretiravati. Kot droga je. Če hočeš zares čutiti rock'n'roll, moraš tako svetlo goreti, kot je le mogoče. Če bi na vsaki turneji in prav tako na vsakem albumu izvajal totalni rock'n'roll, bi umrl. Zato to počnem po malem. Da bom zmogel, tudi ko jih bom imel petinpetdeset ali šestdeset. Kot Willie Nelson.
Vendar sem še vedno prepričan, da je pri rock'n'rollu bolje zgoreti."
Jure Potokar