ANDREA JUNO

Angry Women In Rock, Volume One

(Juno Books, 1996. Prodaja Knjigarna Kazina, cena: 4335 sit)

Avtorica knjige intervjujev z jeznimi rockovskimi dekleti je opravila veliko delo. Zajela je dokaj obsežno področje delovanja žensk v moškem svetu, saj se med intervjuvankami pojavljajo starosti Chrissie Hydne ter Joan Jett, neusmiljene Tribe 8 in Kathleen Hanna, ena od voditeljic ženskega gibanja Riot Grrrls, ter Bettina Richards, lastnica neodvisne založbe Thrill Jockey.

Andrea Juno spretno usmerja tok pogovorov. Najprej kanček formalnosti, zatem v odgovorih sogovornic poišče iztočnico za nadaljnjo obravnavo. Vmes, da bi popihala na dušo, navrže nekaj lastnih izkušenj in razmišljanj - in na koncu dobi natančno tako zgodbo, kot si jo želi. Sklep? Ženske v rocku so bile vedno mučenice.

Je pa res, da smo zaradi njenega prebrisanega tipanja dobili vpogled v dogajanje, ki bi sicer ostalo prikrito. Jarboe razkrije mladostne izkušnje s prostitucijo in drogami, ženska skupina Tribe 8 pove, zakaj na odru režejo gumijaste penise in se do pasu slačijo, in Joan Jett se čudi, zakaj je na koncerte njene prve skupine Runaways hodilo le moško občinstvo (mimogrede, dekleta so nastopala oblečena le v črno spodnje perilo). Še najmanj neofeminističen je pogovor z Bettino Richards, ki sicer mimogrede navrže slabe izkušnje v moškem show-bizu, a glavna poanta njenih pripovedi so razmerja med velikim in t. i. neodvisnim glasbenim poslovanjem.

Na koncu bralcu ostane slab vtis, da je rockovska glasba ena od tistih človekovih dejavnosti, kjer ima nežnejši spol najmanj pravic in kjer se dogajajo nezaslišane krivice. Še tam, kjer bi lahko zaslutili, da so ženske le našle enakovreden položaj, Andrea Juno neopazno spelje pogovor na svoj mlin. Tako je branje pač bolj zanimivo za razburjeno (žensko?) bralstvo.

Tudi brez te knjige se je položaj ženskega rocka v zadnjih letih močno spremenil. Verjamem, da so mnogo postorila dekleta sama. Z vztrajnostjo, brez izzivalnosti, ki bi poglabljala prepad med spoloma, in sploh z obnašanjem, ki temelji na enakopravnosti in razumevanju razlik. če bi Andrea Juno res želela prikazati položaj jeznih deklet v rocku, bi "morala", hočeš nočeš, objaviti intervju, ki bi že zagovarjal enakopraven položaj. Morda bomo dobili kaj takega že v drugem delu knjige intervjujev, in za to predlagam pogovor z Branko iz Baby Can Dance. če citiram: "Ne gre toliko za vprašanje, ženska ali moški, ampak kako si ustvarjalen. če ne bi naredila svojega dela posla v skupini, bi me ne glede na spol vrgli ven."

Janez Golič