AFRICANDO

Gombo salsa

(Stern's Africa, 1996)

Nisem Senegalka in ne vem, kaj pomeni Gombo salsa, toda imam ušesa, in zatorej slišim, da je Gombo salsa izvrstna salsa. Nič več in nič manj kot čistokrvna, preprosto lepa salsa! Prav njena sočna preprostost je njena največja draž, saj se Africando ne spogledujejo z latino jazzom in ne vračajo k čistim son izvorom, da bi salsi dvignil kakovost. S senegalskimi vokalnimi akrobacijami jo plemenitijo v njenem sodobnem komercialnem jedru, čeprav po zaslugi aranžerja Boncane Maige glasba vendar ostaja zvesta nostalgiji kubanske charange šestdesetih let. Za povrh se čutno možata druščina afriških pevcev in karibskih instrumentalistov niti za trenutek ne spozabi, da so ljudje salso izumili predvsem zato, da bi nanjo strastno in predano plesali.

Krstni boter Africanda, zdaj že legendarni in z vsemi žavbami prefriganega glasbenega trgovca namazani senegalski producent, Ibrahim Sylla, se je moral pred snemanjem Gombo salse dobro zavedati praznine, ki bi lahko zazehala v wolofskem vokalnem triu po smrti pevca Papeja Secka, saj je v newyorški studio zvabil četverico izvrstnih glasov. Izkušenega in zleščenega kubanskega sonerosa Rudyja Calzadoja, nič manj izurjenega Pedra Gnonnasa iz Benina, samega Tabuja Leya Rochereauja iz Zaira in gvinejskega griota Sekoubo "Banbina" Diabateja, pevca z mandinškim smislom za improvizacijo, prelepim visokim tenorjem in izjemno glasovno širino. Prav slednji ima zasluge, da poslušalec med uživanjem Gombe salse vendar ne pogreša neverjetnega strgajočega glasu pokojnega Secka in njegovega samosvojega petja, ki je zmogel vsako, še tako lahno in jasno melodijo začiniti s ščepcem otožnosti in nenavadnosti. Brez prvega, nas učijo izkušnje, ni resničnega veselja, brez skrivnostnosti pa se bela roža umetnosti nerada razcveti. Tudi drugi pevci so vsak zase odlični, vsi skupaj z Medounejem Diallojem, Nicolasom Menheimom in Ronnijem Barom vred, pa so še boljši. Posebej takrat, ko zapojejo vsak v svojem afriškem jeziku ali francoščini, kakor da se te govorice salsi bolj naravno prilegajo od rodne španščine. Res ne vem, za katerega izmed pevcev bi najhitreje prodala svojo kiklico. Najbrž le za častitljivega Tabuja Leya in njegovo drgetajočo Paquito.

Tisti, ki sta jim ugajali predhodni Africandovi plošči Trovador in Tierra Tradicional, bodo nad Gombo salso vzneseni. Tisti, ki jim Africando doslej ni bil po godu, bodo tudi tokrat zavihali petični nos. (Slednjih ni veliko, in še ti so glasbeni kritiki. Njim pa plošča tako ali tako ni namenjena.) Tisti, ki Africandove glasbe še ne pozna, bo med poslušanjem Gombo salse ugotovil, da le ni vsa salsa vredna piškavega oreha in da mu je latino glasba pravzaprav močno pri srcu. Glasba na albumu je namreč takšna, kot je naslovnica plošče. Bleščeča in svetovno frajerska!

Sonja Porle