HOLLY COLE

Temptation

(Metro Blue, 1995)

Skušnjava, o kateri poje kanadska pevka Holly Cole, se imenuje Tom Waits. Ta obešenjaški glasbenik že leta upravičeno velja za enega najboljših sodobnih avtorjev skladb, zato ni čudno, da njegove stvaritve pogosto izvajajo najrazličnejši drugi glasbeniki, od Springsteena (Jersey Girl) do Roda Stewarta (npr. Downtown Train). Nič presenetljivega torej ni, da sta se v zadnjem času pojavili kar dve plošči, ki prinašata njegovo glasbo v izvedbi drugih. Najprej je izšla t. i. tribute plošča z naslovom Step Right Up (Manifesto), na kateri Waitsa preigrava vrsta angleških skupin in glasbenikov, nato pa se je pojavila še Holly Cole.

V drugim primeru gre za ploščo, na kateri ta kanadska pevka interpretira šestnajst Waitsovih skladb iz najrazličnejših obdobij, skupno pa jim je to, da vse zvenijo izrazito jazzovsko in večinoma mnogo bolj umirjeno, kot smo jih vajeni. Zaradi odlične produkcije, za katero je odgovoren Craig Street (Cassandra Wilson), in nadvse uglajenega zvoka je plošča Holly Cole prava skušnjava za poznonočno poslušanje, kajti v sobo vam zelo prepričljivo pričara ozračje zakajenega kluba s pridušenim žvenketanjem steklenine. Tudi aranžmaji so večinoma prav simpatični, čeprav je res, da nekatere skladbe zaradi njih izgubijo ostrino in sarkazem, ki se ju spominjamo iz originalnih izvedb, toda po drugi strani je res tudi to, da zaradi manj napadalne spremljave in brezhibne dikcije slišimo poudarke, ki jih na originalu težko razločimo. Temptation bi bila torej lahko za mnoge prav simpatična plošča, zlasti za tiste, ki vam namerno skrhani Waitsov glas ni najbolj pri srcu.

Toda za poznavalce Waitsovega opusa je temeljna pomanjkljivost plošče neizrazit vokal Holly Cole, ki ne premore posebnega obsega, barve, pa tudi dramaturško je povsem premočrten. Žal tega ne more popraviti niti večinoma skromna spremljava pianista Aarona Davisa in kontrabasista Davida Piltcha, ki se jima za večjo zvočno barvitost včasih pridružijo gostujoči glasbeniki in pes.

Jure Potokar