Letnik: 1996_97 | Številka: 8/9 | Avtor/ica: Gregor Bauman

DANNY and DUSTY

The Lost Weekend

(Prima Records, 1996)

Februar 1985. Pod kalifornijskim soncem se je v studiu Control Centre Records zbrala peščica glasbenikov iz različnih skupin, ki so v tistem času zastopale udarno jedro novega ameriškega country rocka. “Wild Bunch”, ki so jo sestavljali Dan Stuart-Danny in Chris Cacavas (Green On Red), Steve Wynn-Dusty in Dennis Duck (Dream Syndicate) ter Sid Griffin, Stephen McCarthy in Tom Stevens (Long Ryders), je v enem samem vikendu, ki so ga sami poimenovali za izgubljenega, posnela ploščo, ki je odraz njihovega velikega glasbenega talenta ter ogromnih količin piva in viskija. Pri tem Steve Wynn nesramežljivo dodaja, da je snemanje potekalo od petkovih večernih do poznih sobotnih ur (približno 32 ur), medtem ko so nedeljo vsi izkoristili za rehabilitacijo in zdravljenje bolečih posledic prejšnjega dne. Pesmi o osamljenosti, kockanju, pijančevanju, frustracijah in o zakotnih likih ameriške družbe so nadgrajene z diaboličnim rock and rollom, ki doseže vrhunec v paranoični izvedbi pesmi Knockin’ On Heaven’s Door Boba Dylana. Celotna plošča oblikuje lik naveličanega Američana, ki se izgubljen v asfaltni džungli bori s svojim alter egom. Kontroverznost in notranja razklanost sta razvidni že iz same izjave Dana Stuarta: ”Nekaj časa mislim, da sem Jezus, nekaj časa pa, da sem Jack Razparač.” Na tem pohodu skozi mitologijo se mu pridruži še Steve Wynn in skupaj sestavljata odpadniški duet svoje generacije, kot nekoč Butch Cassidy in Sundance Kid, ki na poti skozi arizonsko puščavo odkrijeta rock and roll. Med njima se razvije globoko prijateljstvo. Na vhodu v mesto se jima pridružijo še Long Ryders in zabava se začenja. Projekt je gotovo izvirni dokument nekega časa, neke generacije, ki je glasbene korenine iskala konec šestdesetih in v začetku sedemdesetih let, v prvih povojih country rocka. Dodali so lastno vizijo, prilagojeno času, v katerem so iskali identiteto. Samo skupino pa si lahko vizualno najlaže predstavljamo v zakotnem baru sredi Arizone, kjer le železna mreža varuje glasbenike pred jeznimi poslušalci, ki vanje mečejo steklenice cenenega piva.

Gregor Bauman