MARK FELDMAN

Music For Violin Alone

(Tzadik, 1995)

Ljubitelj klezmerja ga zagotovo pozna: nabritega fidlerja, ki je na ljubljanskem koncertu Dona Byrona izvabljal goste melodije in veseljaške solaže. Igral se je poskočni Frailach Jamboree Mickeyja Katza. Takrat je vznemiril radovednost: kdo hudiča gode tako odlično in strastno, ubrano akademsko in gostilniško prešerno hkrati?

Navdušenje je trajalo samo do Feldmanovega prvega samostojnega glasbenega izziva. Dobesedno samostojnega: violinski solistični recital in hkrati še preverjanje lastnega skladateljskega potenciala. Hja, če je ob dobri šolski tehniki in z veliko volje partiture drugih skladateljev še lahko odigrati, gre pri lastni muziki težje. Ob kupu posnetih plošč, od vseameriških avseniških viž do novomeških kreativcev, je Feldmanova Glasba za violino samo opomin vsem odličnim studijskim godcem, naj česa takega ne počno. Vsaj sami ne.

V enajstih dejanjih je Feldman samo to, kar je tako ali tako že bil na vseh »tujih« ploščah. Preigrava tradicijo in upa na svojo tehnično spretnost. Tako nevešče parodira Paganinijevo bizarno spretnost, ko se zapodi po najnižji violinski »Sul G« struni. V njegovih rokah bi moral lok bolj nagajivo prešpricat Etudo ali Caprice. Ali pa gosto orati po Elegiji. Form(ul)a, ki lahko ponudi trde temelje, če ima skladatelj kaj izpod prstov v žime preliti. Mark Feldman pač ne. Težko gre z jezika: ampak tistih štiriindvajset solo Paganinijevih kapričoz imam rajši kot Feldmanov avtorsko prežvečen klasični gumi. Na koncert njegovih klezmerjevih potegavščin pa vedno.

Srečko Meh