YUNGCHEN LHAMO

Tibet, Tibet

(Real World/Dallas, 1996)

Yungchen Lhamo je poduhovljena krasotica, le na prvi pogled krhko dekle in pevka z dobrim sporočilom ter angelsko bistrim glasom, zaradi katerega je tudi prva mednarodno znana tibetanska ženska. Yungchenina glasba je v resnici izrazna moč njenega glasu. Pevka se z glasom čustveno povsem razpre, a z njim niti ne čara niti se ne poigrava, kakor da je nezaupljiva do eksperimentov ali pa se morda še ni odločila, kako in v kolikšni meri bi osebno izkušnjo rodne glasbe prilagodila okusu zahodnjaškega poslušalstva. Koncertni nastopi dokazujejo, da Yungchen pred občinstvom, ki si ga pridobi in ga prizadene še isti trenutek, ko stopi na oder, ne potrebuje dodatne glasbene podpore, na albumu Tibet, Tibet pa ozračje vendarle popestri in celo otopli predvsem takrat, ko svoj visok, leteč glas pospremi z mantričnim momljanjem tibetanskih duhovnikov ali s tibetansko lutnjo. Tudi mandolinsko sanjarjenje Richarda Evensa v ozadju skladbe Lhasa Pumo prijetno razgiba nepretrgani spiritualni tok glasbe. Podobne pripombe so morda nesmiselne, saj je Yungchen mlada in iskrena ustvarjalka, pred katero se odpira vsaj ducat raznolikih glasbenih poti, ko pa jo k sodelovanju vabijo tako odlični glasbeniki, kot je kvartet Kronos. In prav ima, da se na tisto, ki si jo bo izbrala, odpravlja počasi in oprezno.

Yungchen je preživela otroštvo in rano mladost v Lhasi. Pri petindvajsetih je pobegnila čez Himalajo do tibetanskega zavetišča Dharamsala v Indiji. Tam je prejela dalajlamov blagoslov in se zaprisegla, da se bo kitajski tiraniji nad svojim ljudstvom uprla z duhovno močjo glasu. Zatem se je preselila v Avstralijo, kjer je posnela prvenec Tibetan Prayer, ki so ga Avstralci razglasili za najboljšo ploščo svetovne glasbe leta 1995. Med svetovne zvezdice svetovne glasbe se je povzpela lani, ko je kot za šalo prevzemala poslušalce na festivalih Womad po vsej Evropi. Na enem izmed njih sem jo dvakrat slišala. Bila sem malce presenečena, saj sem v njenem načinu petja in barvi glasu začutila močan odtenek "kitajskosti". Pravzaprav se mi glasba sploh ni zdela tibetanska. Vendar sem si morala priznati, da je moja predstava o tibetanski glasbi omejena na dve kompilacijski plošči izvorne tibetanske glasbe - da o njej, skratka, nimam pojma. Ker vem, da bi bilo več kot nesramno Yungchen spraševati o vplivih kitajske glasbe na njeno ustvarjanje, sem jo v razgovoru po nastopu pobarala o zvrsteh sodobne tibetanske glasbe. Lepotica je pomolčala in odgovorila: "Ni jih, saj nam ne dovolijo peti. Devet let mi je bilo, ko so me nagnali delat v tovarno." Nekaj mi govori, da je dolžnost vsakogar izmed nas, ki spoštuje žrtev bolj od zmagovalca, da glasbi tibetanske dive ne samo prisluhne, temveč si kupi njene plošče. Le kako drugače kot z denarjem znamo Mi iz nižin pomagati Njim s strehe tudi našega sveta.

Sonja Porle