Letnik: 1996_97 | Številka: 8/9 | Avtor/ica: Rok Jurič

ENRICO RAVA

Carmen/Noir

(Label Bleu/DZS, 1995/96)

Oba najnovejša izdelka italijanskega trobentača Enrica Rave sta nadvse priljudna paketka luštne muzke, ki v marsičem štrlita iz etabliranega povprečja evropskega novodobnega jazza. V Carmen Rava parafrazira (jazzovsko, kajpada) znano Bizetovo opero Carmen, z novejšo cedejko Noir pa odlično nadaljuje glasbeno misel, ki jo začrta na Carmen - seveda ne z opernimi arijami, temveč s samo melodičnostjo njegovega jazza, ki je postal prav s tema cedejkama spet bolj poslušljiv.

Carmen je odlična priredba istoimene opere, ki pa je skozi jazzovske oči za vsakega jazz fana seveda mnogo večji sladkorček kot originalna glasba. Ta prijetnost jazzirane Carmen se še poveča, saj v jazzu le redko zasledimo tako energično melodično, harmonsko ter tudi improvizatorsko stopljenost. Prav to je največja odlika Ravove Carmen, saj z glasbeniki, ki so energično uradovali na odrih nekonvencionalnega sodobnega jazza (prej disharmonskega kot spevnega...), priredi takšen ognjemet odličnih ter humornih domislic na originalne Bizetove melodije, da bi moralo poznavanje takšnega videnja klasične opere postati predmet poznavanja tudi vsem tistim, ki se v oblazinjeni loži kakšne kričeče opere ob besedici jazz le kislo zmrdnejo. S Carmen, na kateri je zbran cvet evropskega jazza (Han Bennink, Michel Godard, Gianluigi Trovesi, Bruno Tomasso), dobi ta klasična opera šele enakovredni antipod in kot taka postane popolna ter vseobsegajoča.

Noir je avtorska cedejka, na kateri je le Enricov italijanski kvintet. Ni narejena na nobeno znano klasičnoglasbeno temo, vendar nadaljuje misel, ki jo Rava začrta že na Carmen - spevnost kot tisti segment jazza, ki lahko tej glasbeni zvrsti spet povrne nekdanji joie de vivre (tega je ta muska s poudarjenim intelektualnim pristopom k poslušanju v zadnjih desetletjih pogosto izgubila). Noir je torej prav tako spevna in na trenutke celo veseljaška glasba. Vendar nikakor ne zapade ceneni osladnosti, saj ostane vseskozi jazzovska - swingajoča, energična, nepredvidljiva in presenetljiva v domislicah.

Obe zadnji cedejki Enrica Rave bosta navdušili vse tiste, ki jim je blizu sodobni jazz, ob katerem je moč tudi žvižgati. Za tiste, ki poznajo Ravo iz prejšnjih snovanj, pa bosta prijetno presenečenje. Vsi pa ju bodo zagotovo podkrepili še z pobožnimi željami po skorajšnjem nadaljevanju.

Rok Jurič