ROLLINS BAND

Come In And Burn

(Dreamworks/Menart, 1997)

Po prodoru na filmska platna in dokončni potrditvi pisateljske žilice Henryja Rollinsa se je ta junak ameriškega hard cora zopet vrnil s svojo bando. Z novim glasbenim izdelkom si bo Henry povrnil sloves žilavega in nabitega artista, ki si ga je zaradi prenapete poze v zadnjih letih okrnil. Odrekel se je agitatorstvu in očiščeno ponudil produkcijsko močan izdelek, na katerem je v ospredju celotna skupina z vrhunskimi potezami. Ni prepotentnosti, reaktivirala se je ustvarjalna žilica, ki prikliče iz spomina Black Flag in tiste zlate čase Rollins Banda. Kulminacija vsega najboljšega, to pa je tudi skrivnostni razlog za občasne pomisleke. Zvok je tako močan in hudičevo natančno obdelan, da iz igre nič ne izpade, čisto vsaka sekunda ima svoj pomen in ni ga trenutka, ko se ti zazeha. Vse je podrejeno notranjim pravilom skupine, vse je usklajeno in teče kot namazano - nihče ni podrejen ali celo nadrejen, to daje albumu svežino in potrebno zaokroženost, ki zbudi zanimanje tudi iz najglobljega sna. Bogata in gosta tekočina je polna urbane poezije Henryja Rollinsa podrejene natančnemu ritmu in uravnovešene z zvokom, ki je prava poslastica za uho. Ni bolečih krikov, ni raztegnjenih izpovedi in žuganj, samo hudo atraktiven glasbeni izdelek brez dlake na jeziku.

BIGor