SONNY ROLLINS

+3

(Milestones, 1996)

Sedeminšestdesetletni tenor saksofonist Sonny Rollins ni samo eden zadnjih klasičnih mojstrov tega instrumenta s celo vrsto odličnih plošč, ki so večinoma izšle v petdesetih in šestdesetih letih, ampak kaže za svoja leta tudi izjemno dobro fizično in umetniško kondicijo. Tako vsaj priča plošča +3, katere naslov se nanaša na dva tria, ki sta mu avgusta in oktobra 1995 pomagala pri snemanju. V enem so njegovi sodelavci - pianist Stephen Scott, bobnar Jack DeJohnette in basist Bob Crenshaw, v drugem pa se Rollinsovemu stalnemu basistu pridružita pianist Tommy Flanagan in bobnar Al Foster.

Na prvi pogled plošča ne prinaša nič novega, saj jo sestavlja pet jazzovskih standardov in dve avtorski skladbi, toda zdi se, da je trenuten povratek h klasičnemu jazzu, ki ga lahko slišimo pri večini mlajših, pravkar prodirajočih pihalcev, pisan na kožo tudi Rollinsu, ki je bil vedno odličen interpret standardov. Nič čudnega seveda, kajti možnosti za blefiranje tukaj ni prav veliko, saj ga odkrije tudi manj izkušeno uho, in če želiš poslušalce prepričati oziroma pritegniti, moraš imeti poleg tehnične virtuoznosti tudi izjemen občutek za interpretacijo in izviren aranžma. Prav to so vedno bile Rollinsove odlike in tudi tokrat dokaže, da je z levo roko kos vsem mladim povzpetnikom. Ne razumite me narobe, naravnost navdušen sem nad nekaterimi mladimi pihalci, toda Rollins na tej plošči zlahka opravi z vsemi. Njegova nenavadno razigrana "branja" skladb, kot so npr. What a Difference a Day Made, They Say It's Wonderful in Mona Lisa, so povsem v skladu z obema zelo dobrima avtorskima skladbama.

Zdi se, kot bi se Rollins z leti vse bolj zavedal vrednosti življenja in želel najti nekaj pozitivnega v vsaki stvari. Njegov saksofon zveni morda nekoliko bolj obvladano kot včasih, vendar kljub temu nadvse prepričljivo. Obe zasedbi ga dobro dopolnjujeta, v eni poleg ves čas odličnega Crenshawa izstopa DeJohnette, v drugi pa sijajni Flanagan; in rezultat je plošča, ki morda ni Rollinsovo vrhunsko delo, vsekakor pa dokazuje, da še vedno ostaja prvi tenor saksofonist jazza.

Jure Potokar