SAETA

Concert

(Samozaložba, 1997)

Aleš Gašperšič, flavta, piščali, Lado Jakša, klarinet, tenor saksofon, Boštjan Perovšek, harmonika, alt klarinet, Bor Turel, klavir, Miloš Bašin, tolkala in ljudska glasbila. Posneto z mobilnim studiom Bor Turel - Revox Mobi.

Glasba, stroga nadzornica časa! Saetin koncert, posnet pred skoraj dvajsetimi leti, je mogoče poslušati kot dokument preteklosti in kot ustvarjalni proces, ki še vedno teče. V obeh razsežnostih je plošča presenetljiva in izzivalna. Kot dokument preteklosti govori o tem, da smo bili leta 1979 v nekaterih izsečkih zvočne igre bliže Evropi, kot smo danes v politiki; Saetino muziciranje lahko mirne duše vštejemo med smele poskuse preseganja glasbenega modernizma in avantgardizma in s tem preseganja samozadostnega zvokovnega konceptualizma. Slednji je bil morda zanimiv kot spekulativni sistem, a je "zatajil" v trenutku izvedbe, ko se je spremenil v hladno, matematično nizanje zvočnih segmentov.

Saeti je šlo za nekaj drugega, za odkrivanje parametrov naključnega, nepredvidljivega in nezavednega. V tej razsežnosti glasbo s plošče ocenjujem kot še vedno aktualen proces izražanja. Saeta je skušala v dotiku individualnega in skupinskega, zapisanega in improviziranega, v prepletajočem se vzpostavljanju zvočne oblike in njenem razpadanju, rehabilitirati čustvenost in čutnost. Čustvenost in čutnost sta nujna in nepogrešljiva atributa glasbenega dela v nastajanju, v predanosti igri, tisti eksistencialni drži, ki ji pravimo: biti, kot je zvok, enkratno, večno umrljiv, izzvenevajoč radost zvenenja. Saetino muziciranje je vrsta psihohigiene: sleči je treba lupine svojega jaza in brez zadržkov prisluhniti drugačnosti soigralcev, sprejeti možnost, da se stvari razvijajo ob moji volji in mimo nje. Forma concertiranja je nepredstavljiva, izmuzljiva kot voda v dlani: če jo pregledamo "v retrospektivi," smo zgrešili bistvo. Oblika te glasbe je edino in samo zvok-do-zvoka, tišina-do-tišine, večno prehajanje od-do.

Ničesar ni mogoče zaustaviti, nam govori Saetin koncert, to je kajpada paradoks: vse je v času in v tem smislu je vse časovitost, glasba. Kot dokument, kot posnetek, je Saetin koncert morda zastarel, a treba se je zavedati, da se glasba prične onstran tehnologije, onstran človekove digitalizacije, kot neukinljivi žar in želja igranja: kot do-živetje.

Milan Dekleva