Letnik: 1996_97 | Številka: 8/9 | Avtor/ica: Janez Golič

TINDERSTICKS

Curtains

(This Way Up, 1997)

Na začetku se vse odvija prehitro. Skupina še oblikuje slog, gradi samosvojo vizijo, se uči in usklajuje. Ko je zgodnje, običajno najbolj razburljivo obdobje mimo, sledi obdobje zrelosti, tudi predvidljive glasbene usmeritve. Kaj ostane? Seveda dobre pesmi, domiselni aranžmaji in zvočna sorazmerja.

Tindersticks so v obdobju, ko so že trdno zakoličili glasbena prepričanja. Zlahka vsrkajo nove izkušnje, četudi prihajajo iz povsem drugačnih glasbenih sfer. Gostujoči glasbeniki pravzaprav učinkujejo kot začimba, kot dodatek že izoblikovanim pesmim. Sami Tindersticks pač niso virtuozi na glasbilih, obvladujejo jih le toliko, da uresničijo svoje zamisli.

Curtains je v mnogočem nadaljevanje njihovega Drugega albuma. Že uvodna Another Night In povezuje obe plošči, ne le z naslovom, tudi počasen, sinkopirani ritem učinkuje kot odmev. Buried Bones spomni na Traveling Light, le da Carlo zamenja Ann Magnusson. Še bližje občutjem lahkotnega potepanja je Rented Rooms, in zopet se pod eleganco gospoda srednjih let prikrade moteča, kar zajedljiva misel, namenjena obema... Tudi orkestralni aranžmaji spominjajo na povzdignjen slog predhodne plošče, vendar tokrat ostajajo v vlogi spremljajočega pritrjevanja. V ospredju je momljajoč, komaj razumljiv glas Stuarta Staplesa, ki počasi, v ritmu jutranjega mačkastega valčka, posreduje stihe boleče melanholije. Le v redkih trenutkih rahlo oživi - v zvočno bogati Bathtime, hitri The Fast One ter skoraj tipični Let's Pretend. Vendar so vsi preskoki zglajeni, zlijejo se v edinstven občutek, da smo navzoči pri zaključeni predstavi neke težko določljive preteklosti in že malce pozabljene vsebine. Zagotovo pa je predstava, kjer na koncu oder zastrejo težke, krvavo rdeče žametne zavese...

Janez Golič