US 3

BROADWAY and 52nd

(Blue Note, 1997)

Na začetku razčistimo nekaj reči. Hiphop džez golaž ni pogruntavščina Us 3. V osemdesetih so ga med drugimi vešče prakticirali npr. Stetsasonic (Prince Paul je tudi kasneje organiziral kar nekaj producentskih zadetkov), v začetku devetdesetih je koščke džeza v hiphop porcije nebodileno vtikal duo Gang Starr. Njegova rapperska polovica, Guru, je kmalu zatem pričel z Jazzamatazzom... Angleški acid jazz kvartet Brand New Heavies je leto pred tem posnel Heavy Rhyme Experience v sodelovanju z deseterico gobcev od Grand Pube, Kool g. rapa do Tigra in Jamalskega. Pa vendar so šele Us 3 pred slabimi štirimi leti globalno pretresli plesišča in pobrali slavo za omenjeno fuzijo.

Da je za retekstualizacijo sladkega jazzovskega repertoarja založbe Blue Note v devetdesetih poskrbela prav britanska didžej srenja, ni anomalija. Vemo, kako mesnat hip hop se počne v Marseillu, koliko oktanov ima slavonski rokenrol in kako kosmat blues se trebi v Grčiji. Us 3, v osnovi je šlo za didžejsko dvojico Geoff Wilkinson and Mel Simpson z gosti, so že s prvim singlom And The Band Played Boogie, izdanem pri londonski Ninja Tune Records, dodobra sprovocirali ovratnike pri Blue Note. Glede na to, da so silno radi uporabljali semple prav iz njihovega hardbop kataloga (Hancock, Silver, Donaldson and co.), je bila namesto predvidene tožbe sestavljena pač obrestujoča se pogodba. Album Hand On The Torch se je po zaslugi sočnih partij, kot so Cantaloop (Flip Fantasia), Eleven Long Years in Tukka Yoot's Riddim, brez postanka sukal od Novega Yorka do Stare Gradiške. Blue Notovci so si meli roke in pričeli ponovno izdajati klasike soul jazza. Rapperska trojica Kobie Powell, Tukka Yoot in Rahsaan je prišla do pogodb. Geoff Wilkinson pa do ponudb za različne projekte, npr. produkcijo pri mladi založbi Wildcat.

Broadway and 52nd je dolgo mečkani sekvel Us 3 (če ne štejemo Jazz Remixov). Na njem je Wilkinson zamenjal večino kolektiva, ne pa formule. Žal. Kljub nekaterim dostojnim kosom se da namreč hitro slišati pomanjkanje sline in potratno polnjenje prostora. Prozorni politični nateg tiči že v naslovu: križišče dvainpetdesete in Broadwaya naj bi bilo namreč mesto razvpitega Birdlanda (mitičnega kluba za džez elitiste). Šlepanju na marketing tradicije navkljub pa bo Broadway and 52nd verjetno ostal na moji polici. Razlog je približno tretjina njegovih komadov. Zmagovalci bi znali biti hladna balada Sheep, donaldsonovski Soul Brother in petčetrinski Snakes z zgodbo na Shorterjevem Indian Songu, ki se zlije v podelavo Mcferrinovega I'm Thinkinking About Your Body. Skratka kosi, ki so zelo verjetno uspešnejši reševalci albuma, kot je lepljenje Nietzschejevih citatov na tretjo stran cedejeve knjižice... Ste kdaj pomislili, zakaj jazza ne izdajajo (več) na singlicah?

Vrečko