Letnik: 1996_97 | Številka: 8/9 | Avtor/ica: Jane Weber

LAL WATERSON and OLIVER KNIGHT

Once In A Blue Moon

(Topic, 1996)

Ko sem prvič slišal novo ploščo pevke Lal Waterson, nisem mogel verjeti, da je to glasba današnjega časa. Prej bi jo umestil tja v zgodnja šestdeseta leta, ko je burno glasbeno kariero začela skupina Watersons. Plošči Once In A Blue Moon, ki sta jo lani pri ugledni založbi Topic Records (50 Stroud Green Rd., London N4 3EF, England) izdala Lal Waterson in njen sin Oliver Knight, so ljubitelji britanskega folka v občilih upravičeno namenili veliko pozornosti in verjetno je prav, da nanjo opozorimo tudi naše občinstvo.

Glasba na plošči Once In A Blue Moon zveni kot najlepša poglavja občutene in melanholične glasbe izpod peres Tima Buckleyja, Nicka Draka in našega znanca Alana Taylorja, če naštejemo samo nekaj značilnih pesnikov melanholije. Pesmi Lal Waterson imajo namreč korenine v tradiciji britanskega folka, obenem pa zvenijo skrajno osebno, in to jim daje posebno vrednost. Lal v intervjujih poudarja, da se ne spomni, kdo so bili njeni prvi vzorniki pri kovanju skrivnostnih verzov. Spomni se le, da je kot trinajstletnica začela prebirati pesmi Arthurja Rimbauda, zato ga šteje za edinega pravega učitelja. Med največjimi oboževalci pesniških mojstrovin Lal Waterson sta tudi Christy Moore in Richard Thompson. Ker gre za glasbeno delo in ne za pesniško zbirko, nikakor ne gre spregledati tudi glasbeniške kakovosti tega albuma. Večino pesmi je v hipnotičnem kitarskem slogu zaigral Oliver Knight, v nekaj skladbah so se mu pridružili prekaljeni mojstri z Martinom Carthyjem na čelu. Nekateri kritiki so pesmi Dazed, Midnight Feast in At First She Starts primerjali s poezijo Michaela Stipa iz skupine REM in celo z napevi Lyla Lovetta, vendar je po mojem mnenju razpoloženje tisto, kar daje tej plošči visoko ceno. Lal Waterson poje z dušo kot kak stari črnski ulični pevec gospela, in to daje vsaki noti te glasbe poseben čar in smisel. To je belski blues v pravem pomenu besede, blues bolečine, kakršnega znata v trenutkih najbolj neposrednega razdajanja zapeti John Martyn in Richard Thompson.

Če ste naveličani predvidljive ameriške rockovske produkcije in si želite po dolgem času slišati resnično lepe pesmi, je to plošča za vas. Spričo odličnih psihedeličnih kitarskih zvokov je bodo veseli tudi ljubitelji skupin Jefferson Airplane, Fairport Convetion in mogoče celo The Byrds. To je plošča, ki dokazuje, da so tudi v zdajšnji glasbi najlepše spregledane in zamolčane stvaritve.

Jane Weber