JERU THE DAMAJA+LOKALCI

Arena, Dunaj, 21. 5. 1997

Dunajski vroči hip hop teden, ki so ga zaznamovali trije koncerti - Mobb Deep, Xzibit in Jeru The Damaja, se je končal s povprečnim, sicer zanimivim, a brezpresežnostnim koncertom preroka in rešitelja pravega hip hopa, Jeruja The Damaje. Po enournem ogrevanju dveh germansko govorečih džokejsko rapperskih duetov, ki sta se izkazala s trudom na gramofonih in z dovolj močnimi komadi za poskokov željno publiko, je na oder prišel Jeru z bratrancem-pomagačem-navijačem in džokejem, ki je že z brisačo na glavi in očitnim nezanimanjem napovedoval podpovprečno muzično-scratchersko dinamiko. Jeru in Bratranec sta sicer dobrih 500 hip hop glav že takojci spravila na noge, v poskok in skandirajoče prepevanje refrenov. Repertoar je bil zvito sestavljen z izmenjevanjem hitov in manj hitov, tako da smo vseskozi lahko migali z ritmi in se prijetno zabavali. Klasični triki - recimo hujskanje publike k popevanju prosečega refrena Don’t go, don’t go / stay here and flow, ki je vedno sledil vprašanju Do you want me to go home? - so se izkazali za dovoljšnjo zabavo publike, ki je tudi sicer večino refrenov znala na izust in je ekipi nastopajočih pridno jedla z roke. Presežek bi verjetno dobili, če bi džokej pokazal vsaj malo več volje do življenja in malo manj sindikalističnega šihtanja na normo, tako pa smo se ob rednem repertoarju morali zadovoljiti le s hecno Jerujevo verzijo Jacksonove Billie Jean, z dvema freestyloma in triglasnim refreniranjem na tri kose razdeljene publike, ki je bil v končni fazi slišati veliko bolje, kot sem pričakoval. Korekten nastop, jasna, čista, nesfrcerana, a zelo močna muzika iz zvočnikovja ter kronično pomanjkanje rapperskih nastopov v tem kosu sveta so dunajsko publiko spravili k prijetnemu počitku, mene pa na poplavljeno avtocesto in peturno vozakanje na evropski mesec kulture v Ljubljano. če mislite, da je Ljubljana urbana, ste v hudih zmotah. Na Jerujevem koncertu bi verjetno našteli dobrih petdeset mandlcev. Elita pač rajši gleda domorodce, ki so tako uspešni, da si lahko tudi (ali pa samo) v domačih logih špogajo po 24 nemških tisočakov honorarja na glavo. Long live underground, pa katere koli sorte že je!

Napo-Lee-Tano