Letnik: 1996_97 | Številka: 8/9 | Avtor/ica: BIGor

LAIBACH

Križanke, Ljubljana, 31. 5. 1997

Medtem ko se slovenski politiki ukvarjajo z Evropo in ko si ljubljanski veljaki belijo glave s pojavom antikulture na mesecu kulture, si zasedba Laibach hladnokrvno privošči še eno medijsko potezo. če je bil njihov nastop s simfoničnim orkestrom in pevskim zborom v Cankarjevem domu zaprt za navadne smrtnike (plebejska kri nima kaj početi na otvoritvi meseca kulture), so jim le dva tedna kasneje omogočili neposreden stik s sabo. Plebejec jih je imel sicer še enkrat priložnost pogledati tudi po nacionalki, tokrat pa so mu bila vendarle odprta tudi vrata v Križanke. Nastop je bil dan vsem enako - vesoljni Sloveniji je bil poklonjen izdelek iz stroja. Uporabljena so bila vsa sredstva za preprečitev neljube napake, teklo je kot po paradni progi in ura začetka in zaključka je bila naravnana na televizijski prenos. Organizacija zvoka je bila stoodstotno izkoriščena, mehanika gibov je bila navita, še preden se je sploh kdo tega zavedel. Laibach so še enkrat potrdili, da izkoriščajo vso obstoječo tehniko, da bi pozornost publike le za trenutek zmedli in jo preusmerili drugam. Ne zanima jih le glasbeni izraz, ampak predvsem spektakel, ki so ga narisali z laserji. Ne napake in ne škandala, le nekajminutni vpad 'človeka-trikotnika-geometra' je zmotil utečeno sprogramirano spremljanje dogodka, ki je trajal uro in pol - ravno prav za televizijski konkurenčni boj. Tisti plebejci, ki so se obreda udeležili v živo, so imeli le to prednost, da so lahko brez mesečne naročnine, le s koncertno vstopnico prišli tudi do interne pokoncertne zabave. Še ploskati jim ni bilo treba.

BIGor