ZRCALJENJA - MULTIKONCERTNI DOGODEK

Cankarjev dom, Ljubljana, 16. 5. 1997

Dan po otvoritvenem koncertu EMK se je v Cankarjevem domu zgodil “multikoncertni” dogodek Zrcaljenja, projekt Muzine, društva za spodbujanje in napredek nove glasbe. Trije ločeni dogodki so posegli v različna polja sodobne glasbe, kot je bilo v vabilu tudi napovedano. Priča smo jim bili maloštevilni zavezanci, prijatelji, entuziasti, prizadevajoč si demantirati tezo Petra Mlakarja z “otvoritvenega govora” prejšnjega večera, da Slovenci kulture ne potrebujemo.

Prvi zvočni dogodek, Eksterier, izdelek skupine soavtorjev Brine Jež, Bora Turela, s plesno koreografijo (Jasna Knez, Lena Knific, Majda Fridl), se je mimoidočim posameznikom ponudil na hodnikih Cankarjevega doma in v sejni dvorani E1, kjer je elektroakustični Tunel ustvaril Bor Turel. Tridesetmetrska zanka magnetnega traku je potovala v neskončnem krogu, napeljana kot relikvija v prostoru, blago in vdano spremljajoč poraz v bitki z digitalno tehnologijo, pa vendar ponosna kot mogočna mati elektroakustike. Glasba, ki je zvenela naravno, nevsiljivo, ki te je zvabila v naročje, te pospremila v odrešujočo praznino absolutnega, če si le utišal intelekt in odprl srce. Dogodek, ki sodi na ulice, med ljudi, v puščavo, v tempelj, v arboretum, nikakor pa ne v parlament.

V Štihovi dvorani je sledil koncert del slovenskih skladateljev srednje in mlajše generacije. Aldo Kumar je napisal Jutra, daljši ciklus miniatur, hudomušno in skorajda infantilno zastavljeno partituro za flavto (Cveto Kobal) in čembalo (Milko Lazar), kjer je bila opazna avtorjeva afiniteta do diferenciranega tona na očarljivem historičnem, a vse bolj aktualiziranem instrumentu. Larisa Vrhunc je s poetiko Deževne ljubezni (Regen Liebe) za sopran (Anna Maria Bogner), z decentnim dodajanjem in odvzemanjem akustičnosti vokala skozi mešalno mizo, prispevala intimno izpoved občutljive ustvarjalke. Vmes smo slišali dve partituri za godalni kvartet in tolkala, Adonis Damijana Močnika in Vizije Borisa Bavdka (v izvedbi godalnega kvarteta Muzina in tolkalke Amy Lynn Barber), ki sta spričo meni nerazumljivega poigravanja z manj zanimivimi floskulami nekoliko zvodeneli...

Pravi izziv, ne nazadnje tudi za odličnega nemškega tolkalca Olafa Tschoppeja (člana slovitega ansambla Percussion de Strasbourg), je bila v neizprosni doslednosti, v semantičnem sosledju kompleksnih ritmičnih razmerij, skladba Haut v Freiburgu živečega skladatelja Milana Majcna.

Tretji dogodek v sklopu Zrcaljenj sta pozno zvečer v Kosovelovi dvorani pripravila violončelist Rohan de Saram, član slovitega kvarteta Arditti, in Marianne Schroeder, pianistka mednarodnega slovesa. Večer je bil zaznamovan s hrumečim brnenjem prezračevalnih naprav in z nekoliko preobsežnim sporedom za pozno uro.

Sloviti Iannis Xenakis je v Paille in the Wind konfrontiral morda dva najpreprostejša elementa svojega obširnega opusa: cluster kot tak, razgaljen, brez generatorskega potenciala, in ležeče dvojemke v violončelu. Skladba brez kompleksne poliritmije, sicer tako značilne za skladatelja, radikalna redukcija materiala, kot nekakšna sinteza, morda filozofsko obarvan obračun z vsem dotedanjim. Brina Jež je Meditacijo v petih odslikavah dosledno ujela v svoj namen, pri čemer ji je Mantra postavila nove vrednote in smisle, poglobljene in komentirane v Redčenju, Gostitvi, Bližini, Misli in Vzporedjih. Izvajalca sta partituro odslikala s poglobljeno, skoraj kontemplativno koncertacijo. Sonata št. 2 Galine Ustvolskaje za klavir je bila posrečen primer nekakšne homo-polifonije. Nizanje harmonskih struktur se je zrcalilo v simultanem, jasno razpoznavnem vodenju posameznih glasov. Občutljiva, poglobljena in kar z ozračjem prejšnjih skladb inspirirana interpretacija Sonate v C duru za čelo in klavir op. 102 št. 1 Ludwiga van Beethovna je dokazala, kako lahko tako imenovana tradicionalna glasba blagodejno zaniha v energetskem polju sodobnega konteksta. Briljantna, nekako posebno nenavadna interpretacija stavka Finale - allegro molto iz Sonate za čelo solo op. 8 Zoltana Kodalya nas je dobesedno prestavila v svet instrumentalne virtuoznosti, na katero nekako nismo bili pripravljeni in bi se ji skorajda lahko odrekli. Pa vendar je morda prav ta interpretacija pripravila plodna tla za čudoviti učinek sklepne točke Zrcaljenj, subtilno pretehtane in doživete izvedbe Sonate v C duru za čelo in klavir Benjamina Brittna, po kateri sta Rohan de Saram in Marianne Schroeder ugodila želji razgrete maloštevilne publike z dodatkom - ponovitvijo četrtega stavka te skladbe.

Iskanja, premišljevanja, zrcaljenja, ki so temeljni pogoj za umetniško ustvarjanje, so pri nas zapostavljena na račun ustaljenih, “uzakonjenih” estetskih norm in provincialnih potreb po “povprečni, razumljivi” umetnosti, ne meneč se za silne premike, ki jih je medtem doživela Evropa. Vendar ravno ta brezpogojna stremljenja po najvišjem atributu vodijo v vitalnost, svežino, razsvetljenje duha in širši, osvobajajoči horizont družbene nadgradnje.

Uroš Rojko