Zapiski s poti po ameriškem jugu (3. del)

Ko spregovorijo strune

Star pregovor pravi, da na najbolj smrdljivem gnoju zraste najlepša roža. Ta misel brez dvoma drži tudi za Nashville, mesto, ki je še danes znano kot pribežališče tako razvpitih povzpetnikov kot neznanih piscev pesmi in lokalnih junakov oziroma čudakov, ki kljub nesporni nadarjenosti ne bodo nikoli okusili slave. Bil sem že kar nestrpen, saj sem si ogledal večino znamenitosti in obiskal vse mogoče muzeje. V sicer razmeroma dolgočasnem mestu sem moral ostati samo zato, ker naj bi se vanj s turneje čez dan ali dva vrnil David Grier.

David Grier je eden najboljših kitaristov današnjega bluegrassa in najzvestejši učenec Clarencea Whita, enega mojih najljubših kitaristov, čigar plošče imam spravljene ob ploščah Roberta Johnsona. Z Davidom sva se večkrat pogovarjala po telefonu. Njegovo glasbo sem že nekajkrat predstavil poslušalcem svojih oddaj na Radiu Slovenija, seveda pa sem si želel narediti tudi pravi intervju s tem nadarjenim kitaristom. Nashville je resnično glasbeno središče. Glasbenike sem obiskoval v pisarnah njihovih agentov, nekateri prijaznejši pa so prišli kar v mojo hotelsko sobo in mi zaupali bolj ali manj zanimive življenjske zgodbe. “Moj oče je igral bendžo, in kolikor se spomnim, ga nikoli ni odložil,” se spominja David Grier. “Sredi šestdesetih let je igral z Billom Monroejem; z očetom bluegrassa sta tedaj igrala še Peter Rowan in Richard Greene, pozneje pa sta ju zamenjala Roland White in Byron Berline. Vedno me je obkrožala glasba. Oče me je vozil po koncertih in glasbenih festivalih in spomnim se, kako sem kot otročiček stikal po zakulisju Grand Ole Opryja.” Oče Lamar je nadobudnega sina nekoč peljal tudi na koncert skupine The Kentucky Colonels. Ko so se Clarence White, Lamar in njegov sin pozneje srečali v hotelski sobi, je mali David kot za šalo zaigral na kitaro nekaj bluegrassovskih fraz, ki jih je pred nekaj minutami slišal na koncertu. Clarence je takoj spoznal svoje kitarske ukane, zato ga je presenečen in nekoliko ljubosumen vprašal, ali je med koncertom in pred prihodom v hotel vadil kitaro. Ko mu je 12-letni David odgovoril, da ne, je vedel, da ima pred seboj enega najbolj nadarjenih kitaristov. “Po večini sem poslušal Doca Watsona, Billa Monroeja, skupino The Kentucky Colonels in njenega kitarista Clarencea Whita,” mi je redkobesedni David Grier odgovoril na vprašanje, koga je poslušal, ko je začel igrati na akustično kitaro. Pozneje sem ugotovil, da se ta odlični kitarist ni nikoli preveč obremenjeval z zgodovino. Za glasbenike, kot je bil Riley Puckett, sploh še ni slišal, zato sem dobil občutek, da si je tako mojstrsko znanje pridobil po drugi poti. Je pač izjemno nadarjen glasbenik. Ob poslušanju Clarencea Whita je očitno ugotovil, kakšne naj bi bile korenine te glasbe, in tako posredno prevzel tudi njene zakonitosti, ne, da bi sploh slišal stare plošče na 78 obratov. “Ko sem začenjal, sem se skušal naučiti kitarskih slogov številnih glasbenikov. Najbolj so me prevzeli Doc Watson, Clarence White, Tony Rice in Dan Crary. Pri šestnajstih ali sedemnajstih letih sem dobil električno kitaro Telecaster in tedaj so se na mojem gramofonu znašle plošče kitaristov, kot so Don Rich, Mark Knopfler, Ry Cooder, Django Reinhardt, Eric Clapton in Wes Montgomery. Posebno rad sem imel še Keitha Richardsa, učil pa sem se tudi ob ploščah skupine The Byrds, na katerih Clarence White igra električno kitaro. Vse glasbene zamisli teh kitaristov so se v moji glasbi zlile v novo celoto, ljudje pa danes pravijo, da je to moj slog.”

Glasbi Clarencea Whita in Davida Griera sta si resnično zelo podobni. Tisto, kar me najbolj prevzame, je natančen ritem in topel zven basovskih strun na kitari Martin. Ko poslušam njune plošče, se mi zdi, kot bi poslušal tiktakanje metronoma, ki mu je kdo vdihnil življenje. David Grier igra z veliko občutka in duše in resnično se zdi, kot bi njegova kitara znala govoriti. Za nameček je Grierov pogled na akustično kitaro zelo širok, zato boste ob njegovih ploščah uživali tudi ljubitelji jazza in podobne glasbe. “Nikoli nisem razmišljal o tem, katero obdobje v diskografiji Clarencea Whita mi je najbolj pri srcu,” je David odgovoril na moje vprašanje o ploščah vzornika. “Njegovo igranje na kitaro je bilo vedno nekaj posebnega, zelo rad imam tudi njegovo petje s skupino The Byrds. Ne morem pozabiti, kako lepo je zapel skladbi Jamaica Say You Will in My Destiny. Mislim, da sta to zame njegova najlepša posnetka.”

David Grier sodi v staro šolo bluegrassa. Verjame, da si je bluegrass izmislil Bill Monroe. “Mislim, da v Monroejevo očetovstvo ne gre dvomiti. Gotovo si je on izmislil ta glasbeni slog, vsi drugi pa so pozneje le sledili njegovi poti. Kitaristi so v tej glasbi vedno imeli vlogo nekakšnih spremljevalcev. Skrbeli so za dober ritem in skušali dati zasedbi poln zvok. To je bilo posebno pomembno pri majhnih zasedbah.” Davida Griera sem na koncu najinega srečanja v Nashvillu prosil, naj mi pove kako zgodbico, ki jo je njegov oče prinesel s potovanj z Billom Monroejem, pa mi je zaupal kar svoje lastne spomine: “Kot otrok sem potoval z Billom Monroejem, saj me je oče večkrat vzel na turnejo. Sedel sem na prvem sedežu ob Billu Monroeju, jedel sladkarije, Bill pa mi je iz svojega žepa dal drobiž in mi dovolil, da sem ga obdržal, če sem ga znal prešteti. Tako sem se naučil šteti.” Ko sem se v isti hotelski sobi pogovarjal z Rolandom Whitom, mi je povedal, da je David že kot petletni deček navdušeno razglašal, da bo postal kitarist. Njegova kitara danes resnično zveni kot začarana. Vse Grierove plošče založbe Rounder pri nas zastopa Statera (tel. 061 125 63 56). (Se nadaljuje. Prihodnjič: Steve James.)

Jane Weber

IZBRANA DISKOGRAFIJA:

David Grier

Freewheeling (Rounder, 1990)

Lone Soldier (Rounder, 1995)

Panorama (Rounder, 1997)

Mike Compton in David Grier

Climbing The Walls (Rounder, 1991)

David Grier in drugi izvajalci

Stuart Duncan, Stuart Duncan (Rounder, 1992)

Tony Furtado, Within Reach (Rounder, 1992)

Richard Greene, The Grass Is Greener (Rebel Records, Box 3057, Roanoke, VA 24015, USA)