Otoško podzemlje

V podzemlju glasbenega dogajanja na Otoku se je vedno dogajalo kaj zanimivega, a žal prikritega očem in ušesom poslušalstva. V zadnjih letih vlada britpop norišnica, neusmiljen boj za vsakega potencialnega kupca glasbenih proizvodov in vzporednih derivatov. Vodilna glasbena časnika NME in Melody Maker ne moreta mimo tedenskih poročil o najmanjših prigodah 'ljubih' varovancev Blur, Oasis, Verve, Pulp... Šele izven središč medijskega pompa se razvijajo glasbeni organizmi, ki jih z nacionalno mentaliteto veže le tanka POPkovina. Podnebje namreč ustvarja pogoje za mlačne poze, običajno zazrte v prilagajanje populaciji brez hrbtenice.

SAMOSTOJNA ŠKOTSKA

Zgoraj, na severu, bi moralo biti vse slabše, a Škotska premore dovoljšno distanco do prevladujočih smernic, da se v njenih gnezdih valijo samostojni organizmi.

Zapredke bi lahko našli pred petnajstimi leti, ko so se na Škotskem skoraj istočasno pojavile skupine novega popa. Takrat še sveži Orange Juice, Aztec Camera in Josef K. so odstopali od gladko produciranega otoškega sredinskega popa, v ospredje so postavili okostje pesmi, brez odvečnih okraskov. Kot je teren v popu spolzek, tako hitro so praktično vsi našteti stopili korak predaleč in zdrsnili po strmini prilagajanja brez oprimkov. Le kaj bo z novo generacijo?

Vez med starim in novim so The Pastels. Skupina deluje z daljšimi premori že petnajst let in očitno ji povsem odgovarja položaj na obrobju. Ne da bi sklepali le po ležernosti samega dela - tudi glasba je nepretenciozna, celo okorna, kot da bi jo ustvarjali ljudje, ki jim je malo mar za pričakovanja drugih. Podobno velja za Belle And Sebastian. So pop rock skupina, ki se ne sramuje spogledovanja s preteklostjo; in če je ta preteklost največji angleški melanholik Nick Drake in če so preteklost tudi ameriški folk rockerji The Byrds in starosta Bob Dylan, so izhodišča kvečjemu dobra. Skupina najraje nastopa na šolskih hodnikih in v zapuščenih cerkvah, v prostorih z močnim odmevom in intimnim ozračjem. Šele tako dobijo pravi odziv...

O Ganger smo lani v Muski že pisali, ko smo dajali na tehtnico trajnejših vrednot glasbeni hibrid, širše opredeljen kot post rock. Vendarle peterica iz Edinburgha, podobno kot druge škotske zasedbe, dovolj samostojno gradi zvok in slog. Podobnost z ritmičnimi variacijami ameriških sodobnikov (Tortoise, Ui, Trans Am) je lahko zgolj naključje. Ganger zmorejo namreč še pogled nazaj, predvsem v evropsko dogajanje, imenovano rock v opoziciji (rio). In ravno s spajanjem amputiranega funka in jazzovskih izbruhov pridobijo gibkost. Skladbe lahko kar trajajo in trajajo, a v razpoznavni liniji se stalno kaj dogaja.

Kitare še niso čisto iz mode. Le izgubile so primarni pomen. Dodajajo le še eno teksturo, ki je - ne glede na igrano - silno uporabna. Trajalo je leta, da se je na Otok preselila moč kitarskega hrupa oziroma "štrikarij". Na kratko so jih pred davnimi leti povzeli The Jesus And Mary Chain, kasneje so jih vpletali My Bloody Valentine. Sedaj so, kot kaže, na vrsti škotske zasedbe, da ponesejo kitarske deviacije naprej v nepredvidljive širjave. Urusei Yatsura so že blizu soničnem drvenju, le ustavijo se nekje na pol poti. Zelo otoško! Pogumneje so stopili naprej Mogwai. Monotoni ritem so (tako kot že mnogi pred njimi) uporabili kot osnovo vpadov in izpadov napol nadzorovanega hrupa. Še vokal so podredili celoviti repeticiji, ki meji na cenenost, a je nikoli ne doseže.

Najpomembnejša škotska skupina zadnjih let je Long Fin Killie. Kvartet iz Edinburgha je praktično v vsakem elementu razpoznaven in samosvoj. Ritem je sicer tekoč, a razčlenjen do zadnjega udarca. Vmes skupina streže s širokim izborom in načini rabe glasbil. Zlahka zagodejo na akustična glasbila in se prelevijo v folk godce, a že v naslednji pesmi "štrikajo" s kitarami, da je veselje. V ospredju je seveda pevec Luke Sutherland, ki mu po visokem, skoraj piskajočem glasu ne bi prisodili temne polti. Ne le barva kože, tudi spolna usmerjenost mu na Otoku ni naklonjena. Mu ostane kaj drugega, kot iskanje podobnih usod v mitoloških primerih ne tako davne preteklosti? Kar po vrsti je albume naslovil z imeni osamljenih, a pogumnih osebnosti - Houdini, Valentino, Amelia.

ODMAKNJENI BRISTOL

"Mentaliteta bristolske scene je bila vedno posebna," nam je predlani v telefonskem pogovoru zatrdil Mark Stewart, nekdanji vodja punk funk "odbitkov" The Pop Group, sedaj že dolga leta samostojni ustvarjalec nemirnega in prodornega duha. To o Bristolu velja še dandanes, morda bolj kot kdaj prej. Tam se je rodil trip hop in zastrupil dobršen del globalnega dogajanja. V bližini je doma Polly Harvey, ki je posredno omogočila sodelavcem, da se izkažejo. John Parish je še vedno ob njej, bobnar Rob Ellis pa je odšel in razširil svoja in naša obzorja s projektom Spleen. Ni se omejil na lokalne glasbenike, sprejel je vsakogar, ki je bil voljan sodelovati. Zato plošča Soundtrack To Spleen zveni presenetljivo široko, in ko nas posrka, nas popelje od kabareta do udarnih, jazzovsko navdihnjenih tem. A najbolj agilno bristolsko dogajanje ima zametke v ambientalno šumeči glasbi projektne skupine Flying Saucer Attack. Čeprav je vse skupaj vzpodbudil Dave Pearce, je na koncu ostal sam. Nazadnje ga je zapustila še Rachel Brook, ki je raje prestopila k organsko živečim Movietone. Slednji so skupaj s svobodno improvizirano skupino Crescent že pomagali Pearceu pri redkih koncertnih nastopih. Posnetke pa najraje naredi sam. Doma. Na vsega štiri kanale in z vsem pripadajočim šumenjem. V začetku je bil ob Pearceu tudi Matt Elliot. Pa se je naveličal kitarskih feedbackov in se oprijel tistega, kar je dandanašnji najpriročnejše - preprostih semplerjev in dovolj zmogljivega računalnika. In prav tako ostal sam. Vsaj ne bo sklepal kompromisov. Njegove plošče, sestavljene le iz modificiranih ukradenih vzorcev, boste našli pod imenom Third Eye Foundation. Če navržemo še zasedbo Amp, smo v grobem preleteli pomembnejše skupine iz Bristola ali vsaj tiste, ki se ne ozirajo na trenutne modne tokove na Otoku.

IN V SAMEM SREDIŠČU, PRI SAMEM KORITU?

"Če bi analizirali britanski tisk, bi ugotovili, da je v njem 90 odstotkov londonskega šovinizma. Potem gredo iz usmiljenja ali ne vem česa še malo v tujino, kjer pogledajo kakšno skupino ali pa celo napišejo članek o skupini, ki so jo enkrat samkrat videli v Manchestru. Vse skupaj se je koncentriralo na London, to je po svoje malo bolno, žaljivo, lažnivo," razlaga Charlie, pevec noisovsko bluesovske skupine Penthouse iz Londona, ki ostaja metropola dogajanja, mesto vplivnih medijev, posrednikov in oblikovalcev glasbenega okusa na Otoku. Proizvodnja tedenskih senzacij in priprava na bodoče je v angleškem glasbenem tisku devetdesetih postala pot do čim večje naklade. Senzacionalni (pri)tisk časnikov NME in Melody Maker je (ob MTV-ju) bistveno prispeval k upadu zanimanja publike za samo glasbo in predvsem k upadu kritičnosti. Basist Pid, ki danes igra v skupini Guapo, pred tem pa v Headcleaner, je nekaj časa delal v eni izmed angleških tako imenovanih tiskovnih agencij, ki skrbijo za promocijo skupin po medijih, in opazil, da "v časopisih objavljajo izjave za tisk, samo prepišejo jih. Britanski tisk vodijo pravzaprav založbe. Stalno jih vabijo na žure, kjer je polno piva, mamil in jedače. Vse to jim dajo, da bi si zagotovili zvestobo. Ob tem pa je najbolj smešno, da se novinarji NME in Melody Makerja zdijo sami sebi veliki friki, čeprav v pisarijah ne morejo uporabiti besede 'fuck'. V njih ni ničesar glasbeno otipljivega, novinarji bolj trenirajo sposobnost pisanja. Polovica članka je o novinarju samem, ki k temu dopiše neko neumno zgodbo, za sam konec pa še kup osladnosti. Vendar je to tisto, česar si mularija najbolj želi. Mularijo bolj zanima, kdaj je Gallagher kupil novo kitaro, kot pa, kje in kdaj bodo igrale manj znane, nove skupine. Časopisi danes že dobivajo pisma z vprašanji, zakaj ne pišejo o manjših skupinah, njihovi odgovori pa so vedno enaki: Saj jih, vendar takrat prodamo tudi manj izvodov časopisa!"

Kljub medijskemu pompu in pritisku lahko tudi v Londonu izbrskamo 'kaj drugačnega', a ti drugačni - četudi so pri koritu - skoraj nikoli ne pridejo do medijskega trenutka. Na prelomu iz osemdesetih v devetdeseta se je v londonskem predelu Camden Town zgodil nekakšen preporod drugačne britanske scene s skupinami, kot so Gallon Drunk, Breed in Silverfish. To dogajanje je bilo v medijih burno pospremljeno kot odgovor vdoru ameriškega rocka z neodvisnih založb. Danes fama Camden Towna še vedno obstaja, čeprav je, kot razlaga bobnar Dave Smith iz Guapo, "scena že preteklost. Skupine so igrale v istih prostorih, pred fani. Danes ni več ljudi, ni več energije. Nihče več ne vlaga v glasbo zato, ker bi vanjo verjel. Promoterji hočejo odkriti le nove skupine in z njimi zaslužiti. Vsakoletni festival, ki ga pospremi tudi kompilacija The Camden Crawl, ni več nekaj, kar se dogaja kot scena, je bolj stvar, s katero se predstavijo založbe. Sami nastopajoči, ki imajo le malo skupnega, se dobijo le enkrat na leto na istem odru."

Pid dodaja: "Festival Camden se zgodi enkrat na leto. Ne gre za sceno, sploh ne za središče. Stvar je v tem, da je tam veliko klubov, pubov in lokalov, kjer imajo majhne skupine možnost nastopiti." Dave pa mu takoj prevzame besedo: "V Londonu obstaja veriga dvoran, v katero se lahko zapleteš in se je zlepa ne rešiš. En sam tip odloča o dvanajstih dvoranah, v katerih zelo težko dobiš nastop. Poznati moraš koga, da te spravi noter. Drugo so samo majhni klubi kot tale galerija (KUD F. Prešeren v Ljubljani, op. BIGor). Za nastop ne dobiš denarja. Nastopajo po tri ali štiri skupine, ki nimajo čisto nič skupnega. Poldrugo leto smo tudi mi tako nastopali, potem pa smo sklenili, da po teh luknjah ne bomo več igrali. Ne splača se truditi. Skupine igrajo, ljudi pa zanima samo tisto, zaradi česar so prišli, in nič drugega; podobno kot na festivalu v Readingu."

VENDAR...

Angleške neodvisne založbe, ki skušajo podpreti angleško prizorišče, gredo v zadnjih letih po stopinjah nekoč močne Rough Trade, ki je prišla na spisek odpisanih zaradi stečaja. Četudi Wiiija, Clawfist in Too Pure zadihajo s kakšno novo izdajo, niso več tako močne kot v začetku devetdesetih. Otroško naivna poprockovska skupina Bis z Wiiija Recordsje v tem času našla novega založnika, založbo Beastie Boys - Grand Royal, ki je pred kratkim odprla predstavništvo tudi v Londonu. V zadnjih letih se odpirajo številna predstavništva ameriških založb (podoben korak je pred dvema letoma naredila založba Matador), kot da bi se pripravljala "ameriška imperialistična" podpora angleški sceni. Založbe, ki so v osemdesetih bistveno prispevale k življenju na angleških glasbenih tleh, Mute, 4AD in Blast First,danes stagnirajo, raje se zatekajo k ponovnim izdajam in k "varnim imenom". Podobna je zgodba o močni evropski distribucijski hiši Southern Studios, ki zastopa na tej strani Atlantika založbe, kot so Touch and Go, Skin Graft, Dischord itd. Dave iz Guapo razlaga: "Tip, ki vodi to podjetje, nima rad angleške godbe. Čeprav je Anglež, se obnaša kot Američan in kot multimilijonar. Raje izdaja licenčne izdaje ameriškim skupinam za evropski trg, kot da bi izdal kakšen singel tudi angleški skupini."

Večina angleških nebritpopovskih skupin je prepuščena iznajdljivosti in vztrajni ljubezni do igranja. Na primer, Guapo z glasno, radikalno in ostro godbo prej sodijo v kakšen čikaški okoliš, v družbo manijakov s Skin Grafta,kot pa v severni London, že od samega začetka delovanja izdajajo v samozaložbi Power Tool. Headcleaner, ki nimajo veliko skupnega z britanskim podnebjem in nudijo dinamično, nemegleno kitarsko godbo, so šele po nastopu na njujorškem New Music Seminar prišli do prvenca in drugih plošč, ki so izšle pri ameriški Big Deal. Omenjeni Penthouse so prve male nosilce izdali za agilnega podpornika nove, drugačne rockovske godbe, ki vodi Kitty Kitty Corporation, prek njega so prišli tudi do prvenca Gutter Erotica pri angleški podružnici ameriške World Domination, ki pa bo kmalu nehala delovati; pod njenim okriljem deluje tudi zanimiva založba Butcher's Wig s singli in kompilacijskimi izdajami. Na tem mestu ne moremo mimo Ligament, v katerih igra tudi Tim Cedar iz Penthouse. Ligament odlikuje širina zvoka: od slintovskega 'predpostrocka' do bluesovskega rolla ali kot pravi Cedar: "Neverjetno lepo je, ko igraš country glasbo v slogu Melvins." Omenimo še sonične Heave in kitarske Gold Blade, ki jih vodi John Robb iz zloglasne angleške zasedbe osemdesetih Membranes. Prav ta skupina je več kot dobra potrditev, da četudi si urednik Melody Makerja (kot je John Robb), ne moreš bistveno spremeniti angleške medijske gentlemanske uglajenosti in ozkosti.

Več kot očitno je, da se na angleških tleh dogajajo prenapihnjene zadeve, kot je britpop, istočasno pa se potiska v kot bogato vzporedno 'podzemno' dogajanje, v katerem ima posebno mesto kultni vsestranski umetnik Billy Childish, o katerem Dave iz Guapo pravi: "Igra po pubih, na sceni je že petnajst let, vsi ga poznajo. Vsak mesec ima koncert v istem pubu v severnem Londonu. Je eden redkih ljudi, ki so mi pri srcu. Četudi je na sceni petnajst let, proda ravno toliko plošč kot mi. Četudi je znan v Ameriki, živi pač v Angliji, kjer lahko igraš le v majhnih pubih."

BIGor in Janez Golič