Bobni in bas

Kdor je na začetku lanskega leta napovedal, da bo drum and bass naslednja velika stvar, se ni veliko zmotil. Ampak ne gre le za lansko leto, gre za dolgih sedem let obstoja scene, prebijanja skozi mrežo neodvisnih založb, majhnih underground dance revij, klubov in ilegalnih radijskih postaj, ki že tradicionalno podpirajo novosti v angleški elektronski underground sceni. Če ne bi bilo vseh ljudi, ki so verjeli v drum and bass zvok, scena, kot jo vidimo sedaj, ne bi obstajala. MTV na začetku vsakega leta naredi serijo oddaj, ki naj bi povedale gledalcem, kaj bo tisto leto popularno, novo in inovativno. Leta 1997 se je, seveda, na veliko govorilo o novi zvrsti, ki so jo prej mainstream mediji nekako skrivali pred splošnim poslušalstvom. "Drum and bass bo letos velika stvar," so povedali vsi, ki so imeli opravka z elektronsko glasbo. S tem je drum and bass opravil prvi preizkus v mainstream medijih.

Sredi leta smo že lahko videvali prve drum and bass video spote: Reprazent - Heroes, Share The Fall; Adam F - Circles... Glavna stvar pa je bila, da so jih vrteli čez dan, v prime time oddajah, in ne v poznih večernih urah, v dance oddajah in lestvicah. To je pomenilo, da drum and bass ni več strogo v domeni undergrounda. Tudi v elektronski dance glasbi je drum and bass prerasel v vplivno zvrst, ki prej ni imela vstopa v mainstreamovske plesne klube, sedaj pa ga v priveejih vrtijo vsi angleški megaklubi od Cream in Renaissance do Turnmills. Vplivi so se razširili tudi na druge glasbene zvrsti - David Bowie je, na primer, za zadnjo ploščo naredil nekaj komadov, ki so drum and bass/rock hibridi. Elemente drum and bass glasbe so uporabljali tudi Apollo 440, 808 State, Bandulu, Nothing But The Girl... Cvetijo tudi remiksi, saj ima skoraj vsak producent elektronske glasbe na izdajah tudi drum and bass remiks. Izjeme niso niti hip hoperji, rock'n'roll izvajalci, metalci, krautrockerji... Photek je celo remiksal Therapy? in si dokazal, da lahko glasbo, ki mu ni všeč, spremeni v nekaj sprejemljivega. Ampak zvrst se ni izoblikovala z remiksanjem drugih, že uveljavljenih glasbenikov. Scena je z razvojem pritegovala pozornost večjih založb, tako da so že leta 1994 in 1995 prvi drum and bass producenti podpisovali pogodbe, ki bi jim omogočile večjo prodajo plošč, več denarja, boljše pogoje za delo in seveda več slave, ki jo prinesejo nastopi v sredinskih medijih. Eden prvih je bil Goldie, ki je za album Timeless podpisal pogodbo s ffrr/London Records, sledili so Grooverider (Sony/Columbia), Photek (Virgin/Science), Spring Heel Jack (Island/trade2), Ganja Kru (RCA), Reprazent (Mercury/Talkin’ Loud)... Tudi manjše neodvisne drum and bass založbe niso zaostajale, saj so podpisovale predvsem distribucijske pogodbe, ki bi razširile njihov doseg in povečale ciljno občinstvo. Potreben je bil le en sam človek, da je sprožil plaz, ki je sceno, za katero ni nihče verjel, da bo preživela več kot šest mesecev, potegnil iz anonimnosti. Podobno se je dogajalo s speed garage sceno, ki jo je iz anonimnosti undergrounda potegnil Armand Van Helden.

Drum and bass se v preteklih letih ni razširjal samo po Angliji, ampak tudi po celinski Evropi, kjer je izstopala predvsem Nemčija, s številnimi kompilacijami, z velikimi jump-up drum and bass rejvi in množico lastnih (domačih) producentov. Celo Amerika je spoznala, da elektronska glasba ne prihaja iz kitar in da Orbital, Prodigy ter Chemical Brothers niso edini elektronski bendi.

DJ, underground dance revija, je v dvestoti številki objavila seznam stotih najboljših didžejev; med prvimi desetimi sta tudi dva, ki vrtita drum and bass: DJ Hype in Grooverider. LTJ Bukem, še eden od najbolj znanih drum and bass didžejev, je sicer pristal na štirinajstem mestu, je pa zato BBC pred kratkim o njem in njegovi založbi Good Looking posnel petdesetminutni dokumentarec, ki Bukema spremlja na njegovi DJ turneji Logical Progression. Krona vseh uspehov, ki jih je drum and bass scena nizala leta 1997, je bila Mercuryjeva nagrada za najboljši album leta, ki jo je dobil bristolski kolektiv Reprazent. Nagrada je bila presenečenje za elektronske in za rockovske ter pop glasbenike, saj je album New Forms premagal velika imena glasbene industrije: Spice Girls, Prodigy, Radiohead, Suede in Chemical Brothers.

"Korenine ne ostajajo na enem mestu, ampak spreminjajo obliko in barvo. Rastejo. Točke, kjer se je nekaj začelo, ne moremo določiti, predvsem ne pri tako spolzki stvari, kot je glasba. A to ne pomeni, da (glasba) nima zgodovine," pravi Dick Hebdige, avtor knjig Cut'n'mix in Subculture (The meaning of style), ki zadevata hip hop in reggae kulturo.

Da bi napisal kratko zgodovino omenjenega žanra, se kronološko ne bom preveč oddaljeval in bom omenjal le neposredne vplive, ki so naredili drum and bass sceno takšno, kakršno jo lahko vidimo danes. Začel bom na koncu osemdesetih, ko je bil acid house očitna izbira za plešoče techno navdušence. Prirejale so se ilegalne zabave v zapuščenih skladiščih, hangarjih in klubih (najbolj znan je Shoom). Izbira droge je bila očitna - jemalo se je ecstasy. Čeprav beseda acid v acid house ni imela nobene povezave z mamili, ampak je ime za točno določen zvok (ali hrup), ki ga proizvaja basovska linija Rolanda 303, jo je mladina narobe interpretirala. Zato je, ko je bil acid house v letih 1988/89 na višku popularnosti, tudi začel propadati. H krivcem se prištevajo predvsem tabloidi, ki so se zapičili v besedo acid ter v vsesplošno uporabo ecstasyja. Medije je zajela nekakšna moralna panika. Morebiti je pritisk na klube naredil svoje in scena je začela propadati, klubi so se preimenovali in koncentrirali na ožje, bolj zaprte kroge. Leta 1989 so organizatorji spoznali, da lahko zaslužijo veliko več denarja, če organizirajo ilegalne zabave na odprtem, na poljih in odročnih krajih. Tako so se izognili problemom s policijo, ki so jih imele zabave v skladiščih, kjer so policaji zlahka izsledili kraj dogajanja in posredovali. Del vznemirjenja pri rave zabavah je bilo križarjenje z avtomobili, da bi se izognili zasedam, ki so jih postavljali policaji. Informacije o krajih dogajanja so se stalno menjale in so bile dosegljive na posebnih telefonskih linijah, sporočali so jih tudi po piratskih radijskih postajah. Čim več ljudi je prišlo na rave, manj možnosti je bilo, da bodo policaji zabavo prekinili, saj je prihajalo do pravih uporov. Organizatorji z rave zabavami niso imeli preveč skrbi. Maksimalna kazen je bila 2000 funtov, ki se zdi zanikrna ob zaslužkih, ki so bili tudi do 50.000 funtov. Leta 1990 je angleška vlada sprejela zakon, ki je vsakemu ilegalnemu rave organizatorju obljubljal do šest mesecev zapora, radijskim postajam, ki bi reklamirale rave zabave, pa so grozili z zaprtjem. Pod pritiskom so bile tudi legalne rave zabave. V tem času so se pojavili prvi zametki jungla. Novi zvoki niso prihajali iz Detroita in Chicaga, ampak iz Anglije (Warp) in Belgije (RandS). Leta 1991 se je rodil UK hardcore; uporabljal je pospešene hip hop breake s trdimi, mračnimi in grozečimi zvoki, ki so postali značilnost zvrsti. Hardcore je postal nekakšna verzija punka za devetdeseta, le da se je razbijalo semplerje namesto kitar. Nizke cene tehnologije so omogočile večje število domačih studiev, čeprav slabe kvalitete. Originalni techno in house komadi so bili podlaga za ukradene hardcore semple. Komadi so združevali sintesizerske rife, globoke dubovske base in visoke vokale z vedno hitrejšimi breakbeati. Končni rezultat je bil osupljiv, detroitski techno producenti pa zgroženi.

Na začetku je hardcore uporabljal loopane beate. Stvar je postala bolj kompleksna, ko so beate na semplerjih razdelili na različne segmente, jih pospešili, še enkrat loopali, reverbirali... Ti elementi so skupaj dali kompleksnejše večplastne ritme, hkrati pa zadržali surov originalen zvok. Rave kultura je bila večinoma bela, s hardcorom pa je publika postala mešana. Scena je začela privlačiti ljudi iz hip hop sveta, zaradi topline, ki jo je izžareval rave, nasproti mačistični agresivnosti hip hopa. Več je bilo "črnih" glasbenih virov: prevladovali so hip hop, dub, reggae, ragga in soul. S temi vplivi se je hardcore v letih 1991/92 počasi spremenil v jungle, čeprav ostajata izraza zamenljiva. To pomeni, da se je s spremembo zvoka v hardcoru spremenilo tudi ime.

Jungle/hardcore glasba ni dobivala medijske podpore, zato je ostala underground in se koncentrirala okoli peščice klubov - Rage, AWOL, Labyrinth... - in legalnih rave zabav. Rasno mešana kultura delavske mladine, ki živi za vikende, je bila najpogostejša definicija hardcora, skupaj z destruktivnim nastopom. Leta 1991 je Liam Howlett ustanovil Prodigy, Dan Donnely pa založbo Suburban Base. Oba sta izdajala hip hop navdahnjene semplane hardcore komade. Hardcore se je začel nagibati k bolj happy piskajočim vokalom, ki zvenijo, kot če bi kdo vdihoval helij in nato pel. Prodigy so izdali komad Charly, ki je postal hit ter sprožil plaz smešno zvenečih komadov, poudarjajočih otroško nedolžnost. Charly je kmalu za tem, ko je postal underground himna, pristal na tretjem mestu nacionalne lestvice in popeljal hardcore v mainstream. Tudi rave zabave so bile do konca leta 1992 že močno komercializirane, trgovine z glasbo so prodajale kompilacije hardcore komadov, ki se sploh niso vrteli na rejvih, in radijska postaja Kiss FM je imela na dance lestvici 32 hardcore komadov - od 48 možnih. Edina rešitev je bil povratek nazaj v temnejše glasbene sfere. Jungle je bil takrat star že dve leti in se je hitro širil.

Reinforced, Suburban Base, Moving Shadow, Ram... so bile založbe, ki so se prve ukvarjale z junglom. Pomemben je še vpliv sheffieldske Warp, ki je producirala neke vrste eksperimentalen, protojungle zvok. Prva večja uspešnica jungle scene je bil komad Incredible, M-Beata in Generala Levyja. Incredible je vstopil na lestvico popularnih 40, skupaj z nastopom na Top Of The Pops. Ragga jungle je narejena kot mešanica ragga vokalov, hardcore breakbeat podlage in reggae, hip hop in dub semplov. Jungle scena je bila angleški ekvivalent gangsta rapa in B-Boy kulture, prva stvar, ki ni kot modna muha prišla iz tujine. Angleški original, torej. General Levy, nekdanji reggae glasbenik, je zaradi pretiranega bahanja, da je ustvaril in popeljal jungle na prizorišče, hitro izginil oz. je bil izrinjen s scene. Ragga jungle se je kasneje razvil v jump-up, plesno orientiran zvok, ki sedaj kraljuje na drum and bass rave zabavah. Pri jump-up producentih (DJ Hype, Shy FX, DJ SS, DJ Rap, Da Underground...) so poudarjeni hip hop sempli in preprostejša, ponavljajoča se struktura komadov, ki so prvotno namenjeni za plesno uporabo.

V letih 1993/94 je jungle zvok nadalje mutiral in dobil umirjeno, pacifistično in bolj ambientalno različico, kot nasprotje hardcore agresivnosti in militantnosti. Po splošnem prepričanju je LTJ Bukem začetnik intelligent, deep ali ambient hardcora. Kasneje se ime spremeni v artcore ali intelligent drum and bass. Čeprav je danes drum and bass ime za celotno zvrst, je včasih pomenil poseben, minimalističen zvok z večplastnimi tolkali in poudarkom na seizmičnih, dubovskih basih. Intelligent je originalno plesni sceni dal še neplesno različico in produciral komade, ki so namenjeni bolj domačemu poslušanju s poudarjeno atmosferično podlago in beati, pomaknjenimi v ozadje. Speed je bil prvi klub, v katerem se je vrtel artcore. Prvo leto je bil sicer prazen, nato pa se je artcore prijel in Speed je sedaj eden od legendarnih klubov. Seveda je imel prste vmes LTJ Bukem, ki je leta 1994 ustanovil založbo Good Looking, da bi lahko slišal in prinesel artcore do publike. Ime artcore se je še bolj utrdilo, ko je začela založba React izdajati istoimensko kompilacijo. Bukemov komad Music je eden prvih, kjer so uporabili minimalistično, vesoljsko, hipnotično strukturo na godalni podlagi, in to je v nasprotju s hardcorom zvenelo veliko bolj melodično in umirjeno kljub uporabi več bpm (beats per minute). Sledila je cela vrsta novih komadov, ki so v večji meri eksperimentirali in raziskovali možnosti nove smeri. LTJ Bukem, Omni Trio, Foul Play in Aquarius so le začetniki, ki so artcore popeljali k splošni razširjenosti in uspehom na tržišču in v medijih. Kompilacija Logical Progression, ki jo je miksal LTJ Bukem, se je prodajala v več kot 300.000 izvodih. Good Looking je s tem verjetno najuspešnejša drum and bass založba. Leta 1994 so bili na čelu inovativnega vala PFM, Peshay, Source Direct... Do konca leta 1995 je bil LTJ Bukem eden najbolj iskanih didžejev na sceni, prvi, ki je drum and bass popeljal v megaklube kot Cream, Renaissance... Vsak komad, ki ga je naredil (ni jih veliko), je revolucioniral drum and bass zvok. Zato mu pravijo Derrick May drum and bass scene. Na začetku leta 1996 je založbo Good Looking čakalo neprijetno presenečenje. Ker v hiperaktivnosti nihče ni gledal na finance in davke, je bila založba na robu bankrota. Bukemu so začeli očitati, da je s svojim početjem prodal sceno in jo popeljal v mainstream. Večina producentov, ki je spadala pod Good Looking, je našla večje založbe in odšla drugam. Razmere so se do leta 1997 na srečo uredile. Good Looking sedaj napada z novo generacijo producentov (Odyssey, Blame, Artemis, Intense, Chameleon...) in nadaljevanjem kompilacije Logical Progression.

Goldie je še eden od veteranov mračnejše strani scene. Bivši B-Boy, break dancer, graffiti artist, mešanec angleško jamajškega rodu, je postal nekakšen ambasador scene, edina velika zvezda na sceni, ki načeloma nastopa brezoblično. Pojavlja se na modnih revijah, na predstavitvah glasbenih nagrad z nekdanjo partnerico Björk, v revijah (tako underground kot popularnih)... Če beseda nanese na drum and bass, se najprej omeni Goldija. Na rave sceno je prišel leta 1991, potem ko je preživel vrsto let v hip hop in elektro okolju, živel v Miamiju, kjer je izdeloval nakit, prišel nazaj v London in nazadnje spoznal Kemistry in Storm. Ti dve (sedaj didžejki) sta ga vozili poslušat Grooveriderja in Fabia v klub Rage. Seveda se je takoj navdušil za jungle/hardcore. Njegova nova kariera se je začela, ko je risal naslovnice plošč za založbo Reinforced, ki mu je kasneje pomagala stopiti na glasbeno pot. Kmalu je začel s tehnično pomočjo Roba Playforda (lastnik založbe Moving Shadow) delati svoje komade. Terminator in Angel sta klasična dark-core/hard-core komada, ki ju je izdal pod imenom Metalheadz. Goldie je tudi eden prvih, ki so sklenili pogodbo z večjo založbo. Pri ffrr/London je izdal Timeless, odlično narejen, čustveno nabit prvenec, ki je v veliki meri zaznamoval sceno in postavil standard. Timeless, naslovni komad, je dvajset minutna hard step, hard/darkcore epopeja s sladkimi jazzy vokali, ki grobi osnovi dodajo nov, nežnejši občutek. Goldie se je strmo povzpel do statusa legende, ne daleč zadaj pa je sledila njegova založba (spet) Metalheadz, ki jo je ustanovil leta 1994. Pod njeno okrilje sodijo (so sodili) eni najbolj znanih in vplivnih producentov: Alex Reece, Adam F, Dillinja, Photek, Doc Scott, Lemon D, Wax Doctor... Goldie trenutno snema pod vzdevkom Rufige Kru, njegov naslednji solo album, Saturnz Return, pa naj bi izšel na začetku leta 1998.

Založba Moving Shadow (ustanovljena leta 1991, začela z izdajanjem hardcore komadov) je ena izmed najbolj vsestranskih založb. Ko je hardcore/jungle prehajal v multižanrski drum and bass, je šla s časi. Komadi so bili lahko ritmični in preprosti (Deep Blue - Helicopter Tune), mračni in direktni (Renegade - Terorist), tekoči in jazzy (E-Z Rollers - Rolled Into 1) ali bolj simfonični (Omni Trio - Rollin Heights). Njeni producenti (Omni Trio, Technical Itch, Dom and Riland, E-Z Rollers, Deep Blue...) se prištevajo med najbolj perspektivne in vplivne na sceni. Z letom 1997 je Moving Shadow prerasla v pravi drum and bass imperij, saj je praznovala stoto vinilno izdajo. S podpisom distribucijske pogodbe pa se bo razširila še na tuje trge, kjer ji ne kaže slabo.

Omeniti je treba še eno pomembno mesto. Z bogato tradicijo duba in hip hopa je Bristol izvorno mesto trip hopa z Massive Attack, Portishead in Trickyjem, sedaj pa dom založb Philly Blunt, V, More Rockers, Full Cycle in Dope Dragon. Dub in hip hop sistemi so porajali eno najbolj enotnih, najmočnejših in - kot kaže - najuspešnejših drum and bass scen. Največja referenca so Reprazent, projekt, ki združuje sile založbe Full Cycle: to so DJ Krust, DJ Die, Suv, MC Dynamite in Roni Size, s pevko Onallee in rapperjem Bahamadio. Roni Size je verjetno najbolj zaposlen producent na sceni, prav tako naredi največ remiksov. Ko so ga pri šestnajstih letih vrgli iz šole, se je začel ukvarjati z reggae in hip hop sound sistemi, ki so v njegovih kasnejših komadih dali poudarek globokim in udarnim basom. Ti so prerasli v dvojne base v novejših projektih. O njem ne pišejo samo dance revije, tudi hip hop, soul in mainstream publikacije kažejo veliko zanimanja. Jazz je tisto, kar poleg drugih vplivov zaznamuje zvok Bristola. Glavna odlika niso le sempli jazzovskih pihal, ampak tudi improvizacija in inovativnost. Reprazent, DJ Krust, Cleveland Watkiss in 4Hero, vsi drum and bass producenti, so se celo pojavili na kompilaciji založbe Talkin’ Loud, ki jih opisuje kot soul 21. stoletja. Reprazent so lani (poleg že omenjene Mercuryjeve nagrade) na Tribal Gatheringu premierno predstavili koncertni nastop z akustičnim basistom in bobnarjem, komadi Heroes, Share The Fall in Brown Paper Bag pa se stalno vrtijo po radijskih in glasbenih TV postajah. New Forms je dvojni album, ki združuje vse, od jazza, soula, hard stepa do hip hopa, povezano v neverjeten drum and bass zvarek. DJ Krust ima, kot Reprazent, solo pogodbo z založbo Talkin’ Loud. Njegov temni, eksperimentalni zvok na minimalistični podlagi s komadi Soul In Motion, Warhead... raziskuje nove variante, ki se že rahlo oddaljujejo od tradicionalnih drum and bass oblik. Ker v Bristolu ni bilo založb in klubov, je morala drum and bass scena vse narediti iz nič, in to jim je očitno uspelo.

Techstep je zvrst, ki je, poleg hard stepa založb Metalheadz, Moving Shadow in Reinforced, postopoma nastajala skozi celoten razvoj drum and bass scene. Kombinacija temačnih, grozečih in militantnih elementov, ki so odlikovali hardcore, s tehnološko obsedenimi producenti je leta 1995 začela porajati ime techstep drum and bass. Grooverider je prvi, ki je techstep vrtel po klubih in za svojo založbo Prototype (ter za kompilacijo The Prototype Years) zbral najbolj vplivne techstepperje: to so Ed Rush, Optical, Matrx, John B, Jonny L... Zvok je seveda mračen, temačen in napadalen - tak, kot je všeč Grooveriderju, ki je poosebljena zgodovina drum and bass zvrsti. Začel je s housom in technom, nadaljeval z acidom in rave sceno, vse do hardcora. Je eden od originalov, drum and bass boter. Njegovi DJ seti so legendarni, mešanica vseh možnih mračnejših zvokov, ki temeljijo na prepričanju, da je treba glasbo razvijati, odkrivati nove zvoke in nove producente. Svoje komade producira pod imenom Codename John.

Grooverider, Fabio, Randall, Doc Scott in Goldie so "House of Lords", najvplivnejši in največji. Poleg Ram, Liftin Spirit in Prototype je No-U-Turn najpomembnejša techstep založba, vodilna v vrsti gotskih, mračnjaških zvokov, ki so poplavili sceno leta 1996. Založbo je leta 1993 ustanovil Nico Sykes; sestavlja jo vrsta producentov - Ed Rush, Nico, Trace in Fierce, predstavljenih na kompilaciji Torque. Najprej so producirali mutiran hardcore, panic core, kasneje pa s komadi, kot so Mothership, Amtrack, Technology..., in z razpotegnjenimi Reece basovskimi linijami postavili temelje techstepovskega zvoka. S komadi, ki že mejijo na gabbo, velja omeniti še nemškega producenta z imenom Panacea. Alec Empire je prva referenca zanj, saj ima Panacea podoben ultra hiter, eklektičen in distordiran zvok kot skupina Atari Teenage Riot.

Drugačno skrajnost predstavljajo eksperimentalni drum and bass producenti, recimo Squarepusher, Plug (oz. Luke Vibert), Spring Heel Jack... Za imenom Squarepusher se skriva Tom Jenkinson, basovski kitarist, ki je z metal bendi, dubom, reggaejem in fusion vplivi, pop glasbo sedemdesetih in jazzom prišel do rezultata, ki ga ne bi mogli poimenovati običajen drum and bass. Prvi album Feed Me Weird Things je izdal pri založbi Rephlex Aphexa Twina; album je mešanica drum and bass podlage, jazz fusion pihal, Shaftovskih (v živo odigranih) funky basov in obilice elektronskih efektov in digitalnih zmed. Hard Normal Daddy, njegov drugi album, nadaljuje tradicijo, le da pri založbi Warp, zibelki intelektualističnih, eksperimentalnih elektronskih umetnikov. Klasična študentska indy publika je tista, ki absorbira takšne izven kontekstualne poskuse, ki v resnici sploh ne sodijo v originalno drum and bass sceno - in tudi nočejo, da se jih tja prišteva. Spring Heel Jack je še en primer, kako ni nujno biti prijatelj z Goldijem in Grooveriderjem, da uspeš kot drum and bass producent. Duo Coxon/Wales prihaja iz hardcore in rock ozadja z veliko ljubeznijo do moderne klasične glasbe in avantgardnih skladateljev. Glasba je edina stvar, ki jo imata skupno z drugim drum and bass svetom. Namesto Moving Shadow ali Good Looking sta za prvi singel The Sea Lettuce izbrala manj konvencionalno Rough Trade, kasnejši albumi pa so izšli pri Island/trade2, ki očitno tudi ni uveljavljena drum and bass založba. Producirala sta Everything But The Girl, šla na turnejo z rock bendom Spiritualized, a vseeno delata čist, udaren in inovativen drum and bass, z enako udarnimi beati kot Dillinja in Lemon D. Drum and bass komade in temu podobne stvaritve proizvajajo tudi Aphex Twin, Plaid in drugi, ki sodijo v isti tabor kot Squarepusher in Spring Heel Jack: v eksperimentalno alternativo drum and bass sceno.

Drum and bass zvok so konec koncev privzeli tudi dubovski glasbeniki, na primer Bill Laswell (na albumu Oscillations) in Dr. Israel (remiks Jacob’s Ladder). Zvrst se torej vrača nazaj, od koder je (posredno) prišla. "He was the one everybody look up to as the original for the dub, this drum and bass, y’now... The version side of it, the drum an’ bass...," pravi citat na naslovnici dub kompilacije Kinga Tubbyja. Vse je bilo torej že zdavnaj tu, remiksi (verzije) in osnova, ki je naši zvrsti dala ime - bobni in bas.

Jure Matičič