Letnik: 1998 | Številka: 1 | Avtor/ica: Ičo Vidmar

Clarence "Gatemouth" Brown

Teksas, ritem in blues

Vse je bilo pripravljeno za še eno "srečanje srečanj" na tisti kratki turneji Alija Farka Toureja po Ameriki leta 1993. Med drugim naj bi dala tudi album, na katerem bi se zlila "dva bluesa", afriški Tourejev in afroameriški Johna Leeja Hookerja. Boogie Man je zbolel, moderator Ry Cooder pa je na snemanje, ki je zaslovelo z albumom Talking Timbuktu, povabil drugega bluesmana. To je bil Clarence "Gatemouth" Brown, kitarist, violinist, orgličar, violist...poliinštrumentalist.

Tourejev komad Ai du z "Gatemouthovim" neortodoksnim lokovanjem po violi je eden vrhuncev albuma; trk "dveh bluesov" se je iztekel v mnogo bolj fluidni godbi od sprva pričakovane. Morda je zunajbluesovska (world music) srenja šele takrat slišala za ime starega teksaškega glasbenika iz Kalifornije. A če natančneje pregledamo njegovo pol stoletja trajajočo kariero, ne uide podrobnost. Ob flopih, uspehih, tavanjih, prečenju rasno markiranih žanrov, se je je od začetkov prijela bizarna usoda: Clarence "Gatemouth" Brown je bil nekakšen suplement, dopolnilo. Nekdo, ki lahko vskoči, zapolni vrzel. Kadarkoli, kjerkoli.

Bluesovska historiografija je vestno, "z vsemi potrebnimi podrobnostmi" popisala nek dogodek iz nočnega kluba Bronze Peacock v Houstonu v Texasu leta 1947. Tam je muziciral T-Bone Walker, bluesovski kitarski inovator, v tistem letu z vseameriško kalifornijsko uspešnico Stormy Monday zvezda novega bluesa. Sijajen nastopač se je sredi koncerta malodane zgrudil zaradi želodčnih krčev in se zavlekel v garderobo. Tam prisotni Brown, bivši bobnar velikega orkestra, ki je v San Antoniu bolj na samem odkrival kitarske spretnosti, je izkoristil priložnost, skočil na oder in z improviziranim boogiejem ogrel publiko. Lastnik kluba, robustni črnski podjetnik Don Robey, mu je ponudil koncert in kasneje posredoval pri prvi profesionalni pogodbi s kalifornijsko založbo Aladdin. Brownovi prvi štirje posneti komadi so sicer izviseli, zato pa so spodbudili Robeyja, da je ustanovil lastno založbo Peacock (in kasneje Duke). Njeni prvi naslovi so bili Brownovi. "Gatemouth" je leta 1949 vdrl med prvih deset novoformirane Billboardove Rhythm and Blues - RandB - lestvice (naziv je prefrigana in po zastarelosti kategorije race records "politično korektnejša" izbira Jerryja Wexlerja, takratnega izpostavljenca založbe Atlantic) z obema stranema iste plošče, z My Time is Expensive in Mary is Fine. Enkrat in edinkrat. To je bil iz T-Bonovega izpeljan blues, pravzaprav swingovski boogie, virtuozno igran, izpostavljajoč kratke jazzovsko obarvane sole, in doneč v basovskih linijah, v rabi pihalske sekcije manj sofisticiran, ravno prav "zamazan". Deset let pri Peacocku je pustilo sledi na lokalni houstonski sceni. Nekaj slogovnih potez in "tehničnih podrobnosti" (raba capa in "fenderice") je pri njem "kopiral" kasnejši pirotehnik Albert Collins. Ti Brownovi posnetki so danes klasika RandB-ja.

Če je znotraj žanrsko razvejanega polja RandB-ja kdajkoli obstajal sodobni električni kitarski blues, ki bi mu lahko vsaj začasno pritaknili teksaški domicil preden je postal vseameriški, ga lahko lociramo v prehodu iz štiridesetih v petdeseta leta. T-Bone za osnovo, v odklonih, različicah pa Clarence "Gatemouth" Brown, Lowell Fulson in nekako sočasno memphiški in louisianski glasbeniki, B.B. King, Guitar Slim. Šele nekaj let kasneje mladci iz "Muddyjevega" Chicaga: Otis Rush, Magic Sam, Buddy Guy.

Ja, "Gatemouth" je pravo dete RandBja; najzvestejši Walkerjev učenec, njegovo dopolnilo in hkrati posebnež v specifičnem spogledovanju z "belskimi" žanri (cajun, hillbilly), ob katerih je odraščal in s katerimi je občasno popravljal glasbeno kariero, ki je zašla v slepo ulico tam v šestdesetih, se celo našla v Nashvillu, in v zenitu na podelitvi bluesovskega grammyja (album Alright Again!, 1982).

Pravzaprav bi lahko "zgodnjo" RandB ero situacijskih in sovpadajočih glasbenih sprememb povzeli v naslednjih geslih: postbellum gospodarska rast in pospešena urbanizacija z množično migracijo Afroameričanov v industrijska velemesta (Chicago, Memphis, Philadelphia, Detroit, Los Angeles, New York, Kansas City); medvojni bum gramofonske industrije in vznik majhnih neodvisnih založb od začetka štiridesetih do začetka petdesetih let, ki so "ujele trenutek" pestrosti urbanih žanrov in popolnoma porazile velike, ki so jahale na romantičnih glasovih crooners (a la Peggy Lee, Bing Crosby in Frank Sinatra) za vojake na fronti in njihove žene doma; eksplozija jukeboxov; razmah neodvisnih RandB radijskih postaj s formiranjem novega "zvezdnika" - DJja (radijski glas nima "barve"); swingovsko humorni blues Louisa Jordana, kombinacija ruralnega in mestnega za vse okuse; električna kitara (Charlie Christian in T-Bone Walker); blues kričači - shouters - (Jimmy Witherspoon, Jimmy Rushing, Big Joe Turner, Wynonie Harris); Kansas City jump in dediščina velikih orkestrov s pihalskimi riffi; nepogrešljiva vloga (tenor)saksofona v RandB bendu (honking piskači Big Jay McNeely, Illinois Jacquet, Willis Jackson); vse bolj izdelan nastop, koreografirana predstava z možnostjo razuzdanega; po ločitvi na "posvetno" in "religiozno" glasbo (gospel) ponovna fonografska sinkrezija obeh (Ray Charles, Sam Cooke, doo wop skupine, soul); in ne nazadnje, moderni jazz - bebop - neposreden odgovor na standardizacijo in komercializacijo swinga.

V vsej svoji raznoličnosti je bil RandB takoj po drugi svetovni vojni dominantna (afro)ameriška plesna kultura, ki je na stežaj odprla vrata regionalnim slogom, lokalnim glasbenikom, a jih kmalu spet priprla in slogovno poenotila.

Danes 73-letni Clarence "Gatemouth" Brown ostaja ena redkih še živih vezi z zgoraj opisano razburkanostjo, morda najbolj vznemirljivo v (afro)ameriški popularnogodbeni zgodovini sploh. Sicer nikdar pevec močnega, eskpresivnega glasu, zato pa s svojevrstno toplo zafrkljivostjo, in predvsem izreden inštrumentalist se na zadnjem albumu Gate Swing ob jazzovskemu orkestru vrača nazaj k svojim herojem, h godbi, ki je toliko zakuhala: k T-Bone Walkerju, Countu Basieju in Jimmyju Rushingu, Percyju Mayfieldu, Louisu Jordanu, Lloydu Jonesu. "V življenju nisem posnel komada, kjer ne bi bilo vsaj enega saksa. Že leta 1947 sem imel 23-članski bend."

Klobuk Stetson, pipa, napolnjena z opojnimi substancami, širok navihan nasmeh; podoba tricksterja in glasbenega eklektika, ki je prestopal in mešal žanre, preden je to postala estetska norma.

Ičo Vidmar

Izbrana diskografija:

Original Peacock Recordings (zgodnji posnetki, Houston 1949-59 / Rounder, 1983)

San Antonio Ballbuster (posneto v Nashvillu, 1965 / Charly, 1992)

Just Got Lucky (posneto v Parizu, Nici 1973-77 / Evidence, 1993)

Gate Swings (Verve, 1997)