Letnik: 1998 | Številka: 1 | Avtor/ica: Svanibor Pettan

Dnevnik iz Kaira

(29. 11. - 6. 12. 1997)

SOBOTA

Ob sodelovanju na interdisciplinarni konferenci Manjšine in kultura, ki se je 27. novembra začela na Dunaju, se v mislih že pripravljam na nadaljevanje poti proti Kairu. Spomin na terensko raziskovanje egipčanske plesne glasbe in zbiranje gradiva za magistrsko nalogo pred natančno desetimi leti je še zelo živ. Večmesečno bivanje v tej deželi me je obogatilo z dokaj nevsakdanjimi profesionalnimi izkušnjami in na mojo življenjsko pot pripeljalo številne zanimive ljudi. Torej, kakšno je glasbeno življenje v Egiptu danes in kakšna bodo srečanja z egipčanskimi prijatelji in kolegi po desetletju?

Med poletom z Dunaja v Kairo mi pozornost pritegne članek v časopisu Herald Tribune o katastrofalnih posledicah nedavnega množičnega poboja evropskih turistov v Luksorju na egipčansko gospodarstvo. Pogled po letalu, ki ni polno in v katerem ni toliko evropskih turistov kot ponavadi, me prepričuje v resničnost ocene v članku. Namesto strahu, ki je številne ljubitelje decembra v podnebju z okoli 25° C prisilil, naj ne potujejo v Egipt, čutim samo željo, da čimprej spet začutim Kairo.

Na kairskem letališču me čaka prijateljica iz študijskih dni na Fakulteti za glasbeno pedagogiko univerze Helwan, Eman Muhamad Abdel Latif el Saudi. Na poti v hotel me obvesti o glasbenih dogodkih, ki naj bi jih obiskal, in o glasbenikih, ki naj bi jih srečal.

NEDELJA

Promet v 21-milijonskem Kairu se mi zdi še intenzivnejši kot pred leti. Umazanija, ki se nabira v nosu in na ovratniku srajce, potrjuje, da sem v enem od vodilnih centrov onesnaženosti v svetovnih merilih. Kljub temu hodim kilometre in kilometre in z vsemi čutili podoživljam bivanje v letih 1986 in 1987 na tem področju, primerjam, ocenjujem spremembe...

Proti večeru se odpravljam v Opero, ki so jo odprli po mojem odhodu leta 1988. Impresivna stavba na otoku Gezira sredi Nila je tako nadomestila slavno staro Opero iz leta 1869, ki je bila popolnoma uničena v požaru leta 1971. Resda ni pretirana trditev, da gre za najpopolnejšo tovrstno stavbo v Afriki in na Bližnjem vzhodu. V njej so dobili streho številni ansambli Nacionalnega kulturnega centra: simfonični orkester, balet, opera, operni zbor, otroški zbor ter nenazadnje dva vodilna ansambla za arabsko klasično glasbo. Navzoč sem na koncertu komorne glasbe (Beethoven, Dvořak) v mali dvorani, kjer muzicirajo solisti kairskega simfoničnega orkestra. Glasbeniki so Bolgari, Rusi in Egipčani, maloštevilno občinstvo je še bolj raznovrstno: prevladujejo Evropejci in Američani, poleg domačinov opazim še posameznike iz Črne Afrike in z Daljnega Vzhoda.

PONEDELJEK

Osrednji dogodek dneva je srečanje z dvema kolegicama, ki že leta promovirata etnomuzikologijo v Egiptu. Američanka dr. Martha Roy si je pred desetletji izbrala Egipt za drugo domovino. Tudi po upokojitvi, ki si jo je prislužila na Fakulteti za glasbeno pedagogiko, je še zmeraj nenadomestljiva mentorica za diplomske in podiplomske naloge na isti univerzi. Madžarka dr. Margit Toth, nekoč predstojnica glasbenega oddelka pri Etnografskem muzeju v Budimpešti, danes predava na kairskem konzervatoriju in sodeluje s Centrom za folkloro pri Akademiji za umetnosti. Znanstvenici sta skupaj, ob sodelovanju z Ragebom Moftahom, direktorjem Inštituta za koptsko glasbo, končali večletno notiranje koptske liturgije. Knjigo bo na okrog devetsto straneh kmalu objavila Ameriška univerza v Kairu.

TOREK

Predavam o teoriji in praksi sodobne etnomuzikologije za sodelavce Centra za folkloro. Največ zanimanja pritegneta koncept aplikativne etnomuzikologije ter delo, ki sem ga pred leti opravil z muslimanskim prebivalstvom na Kosovu. Po živi diskusiji sledijo izmenjava publikacij in posnetkov ter dogovori o konkretnih oblikah sodelovanja.

Na obisk v hotel pride Ahmed Šafik Abu-Oaf, voditelj Visokega glasbenega komiteja in predstavnik Egipta v Mednarodnem svetu za tradicionalno glasbo (ICTM). Pred desetimi leti je bil moj učitelj arabske lutnje (al-'ud), ki je hkrati uredil, da me je igranja vzdolžne arabske flavte (nay), najzahtevnejšega od vseh glasbil, ki sem jih kadar koli imel v rokah, učil njegov prijatelj Said Salim iz ansambla legendarne pevke Um Kalsum. Domnevam, da bo njegovo tokratno darilo, knjiga z arabskimi ritmičnimi obrazci, zagotovo pritegnilo pozornost mojih študentov na Akademiji za glasbo.

SREDA

Neposredni povod za potovanje in osrednji dogodek bivanja v egipčanski prestolnici je predavanje na Ameriški univerzi v Kairu. Tema je Glasba in vojna na področjih nekdanje Jugoslavije. Strnjeni predstavitvi z grafoskopskimi folijami, diapozitivi, audio ter video posnetki sledijo številna vprašanja in komentarji. Ne nazadnje me razveseli tudi predlog, naj kot gostujoči profesor pridem na Ameriško univerzo v Bejrutu. V libanonski prestolnici bi namreč pridobil zanimivo primerjalno gradivo.

ČETRTEK

Končno neposreden stik z arabsko klasično glasbo! Eman me pripelje na vajo Nacionalnega ansambla za arabsko glasbo v kompleksu Opere. Dirigent Selim Sakab, prijatelj njene družine, je libanonskega rodu. Po večletnem študiju na konservatoriju Čajkovski in bivanju v Rusiji je sprejel delo v Kairu, kjer razen z omenjenim ansamblom vadi tudi z otroškim zborom. Ansambel, v katerem je deset po arabsko uglašenih violin (d-g-d-g), tri violončela, po eno arabsko klasično glasbilo (flavta nay, lutnja ‘ud, citre kanun), bobni rik (riqq), darabuka in bongos ter zbor z odličnimi vokalnimi solisti, vadi za turnejo po Kuvajtu. Ansambel pod Sahabovo taktirko zveni brezhibno, zato ne dvomim, da bo navdušil Kuvajtčane.

Zvečer sem navzoč pri izvedbi Händlovega Mesije v Stolnici vseh svetnikov v najdražjem delu Kaira - na Zamaliku. Nastopajo ameriški solisti, Kairsko zborovsko društvo in Kairski simfonični orkester. Kozmopolitsko občinstvo je hvaležno za odlično izvedbo.

PETEK

Vaja otroškega zbora. Selim Sahab upeva otroke s tistimi arabskimi modalnimi obrazci, ki jih lahko izvaja na klavirju. Malčki pojejo ob izbranih, njim primernih skladbah arabske klasične glasbe s kaset. Tisti, ki so solisti, posnemajo originalno izvedbo in hkrati z gestikulacijo poskušajo ponazoriti besedilo.

Popoldne obiščem trgovine s posnetki v želji, da bi se seznanil z glasbenimi novostmi. Pozornost mi takoj pritegnejo kasete in posterji pevca v vojaški uniformi. Nič nenavadnega za območja nekdanje Jugoslavije med vojno, ampak v Egiptu... Skratka, Wael Kfury je libanonski pevec, ki v naslovni pesmi napoveduje jutrišnji odhod na vojno obveznost. Drugi zvezdnik, Ehab Tavfik, poje v najnovejši uspešnici o razpadu družine zaradi poslovne preobremenjenosti moža in ženinega občutka zapostavljenosti. Kot kaže učinkoviti video spot, se zadeva srečno konča v avtu, ki ga skesani mož popolnoma zakrije z rožami. Med instrumentalisti je posebej popularen saksofonist Samir Surur. Ta podaja novo, dokaj nenavadno zveneče življenje melodijam, ki so splošno znane v izvedbah danes že pokojnih pevcev, kot sta Um Kalsum in Abdel Halim Hafez. Dostopni so tudi posnetki arabske glasbe na klavirju (zelo spoštovani Omar Khairat) ter celo na panovih piščalih (Khaled Sabri). Zanimivo je, da zvezdniki iz drugih arabskih držav (recimo Alžirec Khaled), čigar posnetke lahko dobimo tudi v trgovinah pri nas pod etiketo “world music”, v Egiptu niso na vrhu popularnosti.

SOBOTA

Kairo zapuščam z mešanimi čustvi. Veselim se lažjega dihanja v bistveno manj onesnaženi Ljubljani, hkrati pa mislim na ljudi in dogodke, ki so v tem “tednu intenzivnega življenja” spet podprli moje prepričanje o potrebi in prednostih medkulturnega stika in sodelovanja. Poleg pridobljenih notnih materialov, posnetkov in knjig, ki jih prinašam v Ljubljano, je ena najbolj neposrednih pridobitev besedilo etnomuzikologinje Jusrije Mustafe Muhamad iz kairskega Centra za folkloro, ki sem ga prevedel in pripravil za to številko Muske. V njem avtorica predstavlja eno od “drugih godb” v njeni deželi.

Svanibor Pettan

Jusrija Mustafa Muhamad:

ZAR

Zar je tradicionalno glasbeno plesno dogajanje v Egiptu, katerega namen je zdravljenje (osvobajanje od negativnega vpliva duhov, kot pravijo) s spreminjanjem zavesti (trans). Udeležujejo se ga ženske (moški sodelujejo v podobnem dogajanju, vendar brez omenjanja duhov, ki se imenuje dhikr) s podeželja in iz nižjih družbenih slojev. Prevladujejo muslimanke, nekaj je tudi kristjank. Razlogi udeležbe so najpogosteje nespečnost, neplodnost, pomanjkanje apetita, epilepsija ter bolečine. V ozadju nekaterih simptomov so lahko moževa grobost, finančne težave in še marsikaj drugega.

Raziskovalci, praviloma folkloristi in kulturni antropologi, se v glavnem strinjajo, da ima beseda “zar” korenine v etiopski amharščini, kjer podobna beseda “gar” pomeni duha, ki zaživi v človekovem telesu in lahko povzroči različne težave z zdravjem. Terapevtska funkcija zara temelji na prepričanju, da obstajajo učinkovite metode, s katerimi duha, ki povzroča bolezen, preženejo iz človekovega telesa. Ob tem pomaga ritualizirano dogajanje, v katerem se na poseben način združujejo, med drugim, nekateri ritmi in melodije, ples, prinašanje živalskih žrtev in vonjave. Podobna dogajanja so znana ne samo v Etiopiji in Egiptu, temveč tudi v Nigeriji (“bori”), Maleziji (“amouk”), Somaliji (“alsar”) in na območju Karibov (“no do”).

Raziskava je potekala na treh lokacijah v starem Kairu: Bab el-Šariah, Bab el-Khalk in Abu el-Soad. Poleg opazovanja sem se pogovarjala z udeleženci ter poskrbela za fonografsko, fotografsko in video dokumentacijo dogodkov.

OPIS DOGAJANJA

Zainteresirana stranka (harusa) in profesionalna voditeljica zara (kodia) se zmenita za datum in mesto, na katerem bo zar; dogajanje najpogosteje poteka na domu bodisi stranke bodisi voditeljice. Stranka tudi zve, kaj vse iz seznama je treba pripraviti za njen zar:

1. Žival ali živali, ki jo/jih je treba obarvati v določeno barvo. V poštev pridejo ovca, zajec, petelin, piščanec in golob.

2. Hena (kana), sok vrtnice, vonjave, sveče.

3. Določene jedi in začimbe.

Zar se začne s “heno”, dnevom barvanja, ko se srečata kodia in harusa. Kodia zakolje prvo pripravljeno žival. Ob tem izgovarja molitve in skrbi za vonjave v upanju, da bo duhove prepričala, naj v nadaljnjem postopku zapustijo harusino telo. Kri v posodi, v kateri je nekaj kovancev in harusin prstan, se ohrani za naslednji dan, ko pridejo vabljene ženske in ko se začne osrednji del dogajanja.

Harusa je oblečena v belo haljo in v procesiji vstopa na prizorišče ob svetlobi sveč, vonjavah in ploskanju zbranih žensk. Ritmi, ki jih izvaja ansambel, se menjavajo in posamezne ženske plešejo ob harusi. Tako naziv "harusa" (beseda pomeni nevesta) kot tudi plesanje v procesiji spominjata na poroko. To, seveda, ni slučajno. Bolnica, ki je v večini primerov poročena ženska, na ta način težavo, zaradi katere je prišla na zar, omili s spominom na poroko, ki je brezskrben in srečen dogodek.

Na začetku spremlja gibe tip ansambla, ki ga sestavljajo same ženske in se imenuje el-masri (egipčanski). Potem nastopi tip ansambla, ki ga sestavljajo moški in se imenuje el-arabi (arabski). Med glasbeniki dominira posameznik z dolgimi lasmi, ki igra na male činele; ta se giblje okrog žensk ter neposredno vpliva na intenzivnost njihovih kretenj. Za haruso je bistveno, da začne intenzivno fizično reagirati na enega izmed ritmov. To pokaže z gibi, jokanjem in doseganjem transa.

Naslednji dan pride nov ansambel, es-sudani (sudanski), v katerem so moški in ženske s področja Nubije na jugu Egipta in iz Sudana. Osrednja osebnost ansambla je temnopolti posameznik, okrašen s pisanimi peresi. Spet zasledimo sveče, vonjave in molitve za hitro ozdravitev ter slišimo številne ritme, ki stimulirajo gibanje haruse in zbranih žensk. Kasneje, ob ponovnem nastopu ansambla el-masri, kodia žrtvuje še eno žival. Harusa mora ob intenzivnem telesnem odzivu na glasbo izgubiti občutek samonadzora in končati na tleh. Kodia ob koncu zara kri žrtvovanih živali polije po harusinem telesu. Eden od harusinih sorodnikov skuha jetra živali in z njimi ter z jogurtom nahrani haruso.

GLASBA ZA ZAR

Kot je razvidno iz povedanega, je ritem osrednjega pomena. Pogosta razlaga je, da ima vsak duh svoj ritem in harusine reakcije pokažejo, kateri duh je odgovoren za njeno bolezen. Ko se "ujameta" eden izmed okrog šestdesetih duhov in njegov ritem, harusa doživlja katarzo in duh zapušča njeno telo. Intenzivnost glasbe pomaga harusi doseči "avtoanestezijo". Ko pozabi na bolezen, dela gibe, ki jih ne bi bila zmožna v navadnem stanju.

Razen ritma so pomembni tudi melodični modeli, predvsem tisti, ki so drugače značilni za žanr maval (mawwal). Ti omogočajo pevcu, da s poglobljenim izražanjem dramatičnih situacij neposredno vpliva na čustva poslušalcev. Moje analize namreč potrjujejo, da prav združevanje melodične osnove mavala in ritmov, značilnih za zar, zagotavlja največji uspeh.

Člani treh ansamblov uporabljajo različna glasbila. Za el-masri, ki ga sestavlja štiri do pet žensk, so značilni obodnati bobni z eno opno (tar, mazhar) in čašasti boben dohola. Za el-arabi so razen bobnov (tar, mazhar, dohola) značilne vzdolžna flavta s šestimi luknjicami (sufara ali salamija) ter male činele (sagat), ki jih uporablja samo že omenjeni dolgolasi posameznik. Za es-sudani so značilni nubijska/sudanska lira (tambura), cilindrasti boben z dvema opnama (tabl sudani), ropotulje (šahalil) in zvočilo okoli pasu posameznika s peresi (mangur). Posebnosti repertoarjev so povezane z različnim izvorom teh raznovrstnih ansamblov.

Svanibor Pettan