Letnik: 1998 | Številka: 1 | Avtor/ica: Eva Horvat

Elektronika 1997

Techstep, tehno, ambient

Posttehno raznolikost elektronske sintetike se je tudi lani še naprej razvijala in celo pospešila, saj so nestabilni žanri podvrženi nenehnim spremembam. Techstep gotovo sodi med pomembnejše novosti preteklega leta. Prve techstepovske zvočne vzorce je bilo možno slišati na kompilaciji Techstepping, ki je izšla konec leta 1996, vendar je žanr dobil zagon šele lani, ko je bilo na tržišču že moč dobiti kar nekaj reprezentativnih primerkov te novosti.

IZ BOBNA IN BASA V MRAČNEJŠE SFERE

Techstep je skrajno mračna in močno popačena oblika drum'n'bassa; nastal je kot reakcija na vse bolj lahkotne jazzovske drum'n'bass stile, ki so to zvrst elektronske glasbe pomikali v jazzovske in soulovske sfere. S skorajda vojaško natančnostjo in hladnostjo je techstep v primeri z drum'n'bassom, iz katerega je izšel, mnogo bolj elektronski, torej veliko bliže tehnu, zato je po svoje logično, da del občinstva najde med poslušalci tehna. Prek techstepa je tako "boben in bas" izpolnil apokaliptično poslanstvo in ustvaril novo, intenzivno in eksperimentalno obliko sintetike. Ključnega pomena za uveljavitev novega sloga je bil dvojni cede Torque, ki je izšel za londonsko založbo No U Turn; gonilna sila založbe, ki slovi po temačnem, nizko bobnečem in kvazi industrijskem kibernetskem futurizmu, je peščica producentov, denimo Ed Rush, Trace in Nico. Paranojo in nelagodnost pred novim tisočletjem lahko zaslišimo v Traceovem in Nicovem specifiku Squadron, pa tudi v Rushevem in Nicovem Technology. Čeprav se je založba No U Turn iz londonskega podzemlja prebila vse do MTV-ja, je njena verodostojnost ostala nedotaknjena.

Vezi techstepa z eksperimentalnim drum'n'bassom in elektroniko so vidna tudi na kompilaciji Danger U.E.D. Urban Electronic Disorder (Emotif): strogi beat vzorci, ki so po zvočni podobi bolj elektronski in po vsebini manj fatalistični kot zvoki na izdelkih založbe No U Turn, ne dovolijo, da bi prišli do izraza kičasti in pretirano melodični ekscesi, značilni za lahkoten drum'n'bass. Mračnosti techstepa je treba pripisati razvoj nekaterih še bolj obskurnih dogajanj; močno odmevne underground postgabber eksperimentalne stile je porodila speedcore in noisecore scena v južnem Londonu, ki jo "zastopa" založba Praxis. Poleg tega je založba na sceno uvedla tudi techstep variante in jih z izdajo vinilov, kot je na primer Antichrist (Subversion N.2), zopet naredila undergroundovske.

Južnolondonska scena se navezuje na nemške producente, ki poosebljajo najskrajnejši elektronski noise. Energijsko najbolj dinamične nove hrupe je lani "skupaj zlepil" nemški techstep oziroma njegova najbolj reprezentativna enota - Panacea (producent iz Wuerzburga). Njegov album Low Profile Darkness zareže v nejasen noise z "živcenajedajočimi", ostrimi zvočnimi podobami, okrepljenimi z apokaliptičnimi basi. Kritiki radi pretiravajo, ko malce bolj ekstremno sintetiko, ki pa je v primerjavi s Panaceom precej mila, označijo za "odštekano", "radikalno" in "avantgardno". Techstep noise, ki prihaja z založbe Chrome, vse to pooseblja v najčistejši obliki.

Tudi produkcija z več "bpmi", ki jo izdaja berlinska založba Digital Hardcore Recordings (obe z založbo Chrome sta del frankfurtske Force Inc.) oziroma njen glavni akter Alec Empire, poslušalstvu ne ponudi nič mračnejšega in skrajnejšega. Založba DHR, ki je bila ustanovljena leta 1995, slovi predvsem po levičarski punk noise sintetiki, ki jo predstavljajo Atari Teenage Riot in EC-80R ter bojevito postjungle eksperimentiranje producentov Shizua in Aleca Empira. Ti "digitalni hardcorovski posnetki" so bolj kaotični in prvinski, kot je techstep, vendar pa edini, ki se mu po energijski udarnosti približajo. Glavni izdelek, ki ga je lani izdala založba DHR, je cede The Future Of War enote Atari Teenage Riot (ATR), ki združuje brutalni berlinski jungle Aleca Empira, Haninin punkovski vokal in rapanje Carla Cracka. Ta album si deli protestni duh s Prodigy (album Music for the Jilted Generation), vendar ponuja radikalnejšo politično noto. Alecova EP-ja Funk Riot Beat in No Safety Pin Sex presegata celo silovitost albuma The Destroyer izpred dveh let in tako ponujata radikalno alternativo izpraznjeni pop elektroniki za popoldanske urice. Surova nuja se ustvarja s sempli iz filmov, z izbruhi elektronskega hrupa in neobzirnimi beati. Specifiki so grobi, trdi in udarni, mnogo bolj kot bolj obdelane oblike techstepa in drum'n'bassa. Album If You Are Not Into It I'm Out Of It Christopha De Babalona je ponesel zvok založbe DHR v abstraktne vode, saj je beate združil z upočasnjenimi postindustrijskimi zvočnimi obzorji. Najboljši uvod v zvočne mase DHR je drugi kompilacijski cede, ki so ga brezkompromisno poimenovali Riot Zone. Med nemškimi kompilacijami izstopa Position Chrome, na kateri so producenti Panacea, Problem Child (ki je drugo ime za Panaceov projekt) in sozarotniki Heinrich at Heart in Goner. Album raziskuje malce manj besne zvoke, spominjajoče na industrijske, rezultat pa je bolj razpoloženjsko grozljiv kot najskrajnejši techstep. Povezava med techstepom in starejšimi oblikami elektronike je opazna na cedeju Overload Lady, ki je izšel pri industrijsko-eksperimentalni založbi Sub Rosa; projekt je sad sodelovanja med Mickom Harrisom (iz ambientalno-eksperimentalne skupine Scorn) in Ernaldom Bernocchijem. Vsi specifiki, ki so jih reklamirali kot "poslednji drum'n'bass", so počasnejši od njune prejšnje produkcije, vendar ravno tako ostri in intenzivni. Na singlu Overload Lady Remixes pride v polni meri do izraza njihov plesni potencial.

ALI TEHNO UMIRA?

Nekatere britanske revije za klubsko glasbo so pisale o zatonu klubske tehno scene, saj naj bi se poslušalstvo preusmerilo k novim sintetičnim žanrom. Tehno naj bi poslušali ali nanj "mezgali v trdo" le še zapriseženi tehno friki, ki pa klubom ne prinašajo dovolj dobička. Zdi se, da tehno za množice ni več zanimiv, zanj se spet zanima manjšinsko poslušalstvo, a to je v nasprotju s pričakovanji utrlo pot večji meri eksperimentiranja, ki s seboj prinaša brezkompromisnost. Na klubski tehno sceni v Londonu sta se pojavila dva nova kluba, ki izzivalno slavita ponovno pridobljen status izobčenca. V klubu Rampant v londonskem Brixtonu lahko slišite industrijsko trd tehno ter tudi acid in gabber tehno. Klub Harder, faster, louder gre še dlje, kot pove že ime, in že omenjene sloge združi s heavy metalskimi in občasno techstepovskimi ritmi. Dokaz, da so trditve o zatonu tehna na Zahodu pretirane, je kvaliteta lani izdane tehno sintetike. Dinamičen in inovativen tehno je izdajala založba Tresor, za katero se je že zdelo, da se iz središča inovativnosti pomika proti "uglajenim" tehno vzorcem. Njen sloves je opravičilo kar nekaj izdaj; če je dvojna kompilacija Tresor IV še nihala med mešanico tehno hitov in bolj izvirnimi specifiki, se ponovno najdena dinamičnost bolje odraža na kompilaciji Tresor V, na kateri dosežke predstavijo Neil Landstrumm, Christian Vogel, Joey Beltram in nekateri drugi vrhunski producentski inovatorji. Albumi Art Luk'm Suite producenta Holyja Ghosta, All Music Has Come To An End, ki ga je podpisal Vogel, Landstrummov Bedrooms And Cities, Symbolic Language, ki ga je produciral Pacou, in Surgeonov Basic Tonal Vocabulary so tehno znova postavili v središče eksperimentalnega minimalizma.

Birminghamska tehno scena, ki je porodila Surgeona - ali pa on njo - je novo središče tehno dogajanja. Značilen zvok, ki nastaja v Birminghamu, je omejen na osnovnost, dinamičnost in brezkompromisno elektronskost. Poleg Surgeona so na birminghamski sceni še Regis (ki je remiksal DJ Hella), Female in Portion Reform, slišati pa jih je možno na kompilaciji Hard Education, ki je izšla za založbo Downwards records. Siva eminenca tehno minimalizma Jeff Mills je lani izdal nekatere klasike prvič na cedeju. Live At The Liquid Room (React) priča o njegovih didžejskih sposobnostih, saj je posneta v živo, na kompilaciji The Other Day (React) pa je izdal nekatere subtilnejše in eksperimentalnejše specifike, ki so prej izšli le na vinilu pri njegovi založbi Axis.

Na pariški sceni sta se lani dogajala predvsem house in trip hop, kljub temu pa sta sceno obogatila dva tehno singla leta - Crispy Bacon (F Comm) Laurenta Garnierja in Da Funk (Virgin) Daft Punk. Crispy Bacon sta remiksala DJ Hell in detroitska enota AUX 88 in tako je nastal popularen klubski hit. Album Homework Daft Punk je variiral od kičastih disko "popevk" do udarnejšega tehna, najzanimivejši in najbolj dinamičen na tem mešanem albumu pa je Da Funk. Vijuganje kitarskih rifov in beatov, ki ti hočeš nočeš ostanejo v spominu, je z elegantno zapeljivostjo presenetilo tehno puriste, rockovske navdušence in mnoge druge ter tako ustvarilo nov in inteligenten vzorec klubske sintetike.

Na britanski sceni se je založba Nova Mute vrnila v formo, saj je izdala nekaj najbolj, pa tudi najmanj presenetljivih produktov. Speedy J, ki je bil znan predvsem po inteligentnem tehno stilu, je presenetil s singlom Ni Go Snix, ki je že tako skrajno eksperimentalen, kot je bil nekoč Aphex Twin. Tudi Speedyjev album Public Energy No. 1 odlikuje eksperimentalnost, vendar je bližji njegovi predhodni produkciji z elegantnejšimi zvočnimi podobami, več melodije in manj "bpmov". Njegov drugi singel Patters je združil oba pristopa in zlil ambientalne intermezze z monumentalnimi zvoki tolkal ter tako skupaj z Ni Go Snix doživel pozitiven sprejem pri publiki in kritiki. Morda se zdi, da je Plastikmanov singel Sickness pokazal le malo napredka od albuma Musik (1994) - sintetika na obeh je prepoznavno plastikmanovska -, vendar pa na njem lahko zaslišimo sposobno subtilnost.

Proti koncu leta je izšel album Freek Funk (Nova Mute) Luka Slaterja, ki ga je veliko glasbenih kritikov označilo za dosežek leta. Slater, znan predvsem po trši tehno produkciji (na primer Planetary Assault Systems) in po bolj ambientalnih zvokih (Luke Slater's Seventh Plain), je na zadnjem albumu spojil obe skrajnosti. Rezultat s šestnajstimi specifiki tako močno presega jasno določene meje tehna. Na albumu najdemo izvrstne minimalistične tehno primerke, kraftwerkovske razpoloženjske in tudi nežnejše ritme. Čeprav si jih je kar težko zapomniti in jih prepoznati, so Slaterju prinesli sloves "tehno zvezde".

AMBIENT, EKSPERIMENT

Na tej sceni se je leto začelo z novim albumom Kulma (Mute/Blast First) finske enote Panasonic (Mika Vainio, Ilpo Vaisanen), ki je nedvomno intriganten in prefinjen produkt. Zvočne podobe so manj čiste kot na prvem cedeju Vakio in manj brutalne kot na predlanskem EP-ju Osasto. Zvoki odplavajo v čisto abstraktnost, pri tem pa ustvarijo strnjene zvočne kulise, polne prvinskih tonov, ki se počasi spreminjajo in se včasih zazdijo nefokusirani. Šele v zadnjem specifiku Moottori se monolitnost sprevrže v dinamičnost.

Manchesterska enota Autechre (Sean Booth in Rob Brown), ki je doslej gradila predvsem na napetosti med melanholičnimi harmonijami in abstraktnimi ter okornimi beati, je izdala četrti album Chiastic Slide (Warp), ki združi oba pola ter zabriše razlike med njima. V nasprotju z albumom Tri Repetae (1994), na zadnji plošči beati niso okorni, melodične strukture pa se tu in tam zaženejo in nenadoma razpršijo v sikanje in prasketanje. Gre za doslej najbolj ezoteričen izdelek Autechre, odlikuje pa ga tudi nenavadna lepota. Manj zapleten je album Substrata enote Biosphere; Geir Jenssen je zapustil belgijsko založbo Apollo in presedlal k All Saints (Brian Eno), to se odraža v skoraj brezbeatnem ambientu, ki je veliko manj komercialen kot njegova starejša produkcija. V ospredju so še vedno antarktične teme, techno beate zamenjajo vetrovi polarne noči in počasno taljenje ledu. Bolestno lepi specifiki, kot je Poa Alpina, so med trenutno najboljšimi primeri eksperimentalne ambientalne sintetike, ki črpa navdih iz opustošene krajine. Nemec Thomas Koener je še en pomemben producent tako imenovanega antarktičnega ambienta, ki je za založbo Mille Plateaux izdal Permafrost in Teimo. Ledeno hladni zvoki odmevov gonga ustvarijo skrajno nenavadne zvočne podobe, ki jih je včasih že težko zaznati.

Precej nenavadna elektronika prihaja iz Avstrije, kjer Dunaj prevzema vse pomembnejšo vlogo z založbama Mego in Cheap. Primeren uvod v dunajski zvok je album Viennatone (K7!). Producenti, kot so Farmer's Manual, Potuznik in Patrick Pulsinger, združujejo abstraktni eksperimentalizem z igrivimi melodičnimi strukturami. Eksperimentalizem v ožjem pomenu besede lahko najdemo na seriji cedejev založbe Chain Reaction. Maurizio in Vainquer (oba na zgodnjih kompilacijah Tresor) sta poskrbela za izdaji M4 in Elevations, ki obe vsebujeta globok in popačen elektronski groove, ki je še vedno del plesne produkcije. Pomembnejši izdelek enote Porter Ricks (Thomas Koener in Andy Mellwig), ki je v seriji Chain Reaction izdala album Biokinetics, pa je dvojni vinil Redundance (Force Inc.), na katerem lahko slišite minimalizem popačenega industrijskega noisa, vinilno prasketanje in ezoterično hipnotični groove.

V znamenju remiksanja starega, da bi do izraza prišlo kaj novega, je albumu Ende New Remixes (Mute), na katerem najdete remikse Einstüerzende Neubauten, ki ponujajo celo vrsto elektronskih stilov, so pa korenito najedli originale. Remiks NNNAAAMMM Panasonic, kjer skorajda ni več možno prepoznati prvotne verzije, vsekakor presega album Kulma. Tudi remiks Die Explosion Im Festspielhaus enote Techno Animal je zanimivejši kot njena preostala lanska produkcija. The Garden Aleca Empira nekako izbriše original v počasen noise komad z močno popačenimi vokali. Panacea sicer ostaja zvest prepoznavnemu temačnemu techstepu, na remiksu Ende Neu pa vendarle ohrani prepoznavnost originala. Album je presenetljivo raznolika in dinamična celota, ki nam ponudi dobro sliko o eksperimentalni sceni in producentih od techstepa do postrockovskih elektronskih hibridov.

Eva Horvat