Thank You For The Music

10. mednarodni festival dokumentarnega filma - Amsterdam

"Ko sem pripravljal film o Dylanu, nisem nikoli razmišljal, da bi ga posnel kot dokumentarec. Ne maram jih preveč. Najzanimivejši dokumentarist, kar jih poznam, je bil Robert Flaherty, ki je posnel film Nanook Of The North. V filmu o eskimu režiser ni želel gledalcem razlagati vsega, kar bi morali vedeti o eskimskem življenju. Pokazal je le, kako je, če obiščeš eskima in z njim preživiš nekaj časa. Podobno razpoloženje sem poskušal pričarati tudi v svojem filmu. Gledalcev nisem hotel poučevati o Dylanovem življenju. Iz preprostega razloga, ker ga ne poznam dovolj dobro. Kdo pa ga? Navsezadnje je to Dylanova stvar." S temi besedami je ameriški režiser D. A. Pennebaker komentiral film Dont Look Back, ki ga je leta 1966 posnel o takrat še neznanem folk pevcu iz Minnesote z imenom Bob Dylan med turnejo po Veliki Britaniji.

Film, ki sem ga na letošnjem Festivalu dokumentarnega filma v Amsterdamu videl prvič, je trideset let po premieri dokazal, da režiserjev pristop odlično kljubuje zobu časa. Tako kot film Nanook of The North tudi Dont Look Back ne bo nikoli končal med staro šaro.

Donn Alan Pennebaker, rojen leta 1925, je prvi film posnel pri osemindvajsetih. Daybreak Express, petminutni film brez zgodbe, posnet med vožnjo z njujorškim vlakom in ob spremljavi glasbe Duka Ellingtona, je gotovo eden boljših predhodnikov glasbenih videospotov. Leta 1959 se je Pennebaker pridužil skupini Drew Associates, ki je dobila ime po ustanovitelju Robertu Drewu. To združenje režiserjev (v njem sta sodelovala tudi Richard Leacock in Albert Maysles) je spodbujalo snemanje filmov z novinarskim pristopom, kjer kamera nadomesti novinarjevo pero. Snemanje je takrat veljalo za dokaj nadležen posel, povezan s težko in nerodno opremo ter številno snemalno ekipo. Nova generacija režiserjev se je hotela osvoboditi nepotrebne snemalne navlake in posneti dogodke, ki se odvijajo pred kamero, s čim manjšo in intimnejšo snemalno ekipo (snemalec in tonski tehnik). Da bi to dosegli, so potrebovali povsem novo filmsko dispozicijo. Pennebaker in Leacock sta filmsko kamero predelala tako, da jo je snemalec lahko nosil na ramenu - njun "izum" je odprl pot razvoju tako imenovanih kamer za "snemanje iz roke". Pri Drew Associates so razvili tudi prvo prenosno 16 mm kamero, kjer je bil zvok sinhroniziran s sliko. Ta priročna oprema jim je omogočila povsem nove pristope in načine snemanja, za katere se je uveljavil izraz direct cinema (neposredno snemanje) oz. cinema verité. Režiserji so hoteli postati neopazni. Namesto režiserjevega glasu, ki je iz ozadja običajno komentiral dogodke, so si prizadevali, da bi posneto gradivo govorilo samo zase. Pristop direct cinema, ki se je razvil v šestdesetih in sedemdesetih, so uporabljali predvsem za beleženje takratnih nemirnih časov in družbenih sprememb. Zato ne preseneča, da so se režiserji, ki so sledili dogodkom v politični areni, osredotočili tudi na uporniško kulturno sceno in na koncertne odre.

Na dokumentarnem festivalu v Amsterdamu sta Pennebaker in njegova žena in sorežiserka Chris Hegedus (sodelujeta že od leta 1977) predstavila izbor desetih najboljših dokumentarcev, videli smo tudi retrospektivo njunega dela. Pregled tega obsežnega filmskega opusa je odličen dokaz uspešnosti metode cinema verité, ki sta jo uporabljala režiserja. Zgolj klasično-vzgojni pristop s komentarjem v ozadju bi danes deloval staromodno in bi v najboljšem primeru navdušil le zbiralce. Toda Pennebaker in Hegedus sta uspela z nevsiljivim in neopaznim snemanjem v smislu "muhe-na-steni" vedno ujeti bistvo dogodka. Ko opazujemo koncert skozi Pennebakerjevo lečo, imamo občutek, da smo na samem prizorišču dogajanja in sledimo rockovski zgodovini ob njenem nastanku. Režiser ohrani v centru koncertni dogodek, ki se odvija pred kamero, in ne dovoli, da bi mu film izmaknil pozornost. Neverjetno je, kako tudi v dolgih kadrih vedno ohrani občutek za prave podrobnosti. Kar poglejte si povprečne posnetke koncertov, ki jih s številnimi kamerami snemajo televizijske ekipe. Koncerti so po naravi gledališki, večinoma statični dogodki, zato veliko režiserjev misli, da morajo dinamiko umetno pospešiti. To počnejo s stalno menjavo slik z ene kamere na drugo (da prikrijejo slabo montažo, si pogosto pomagajo s prelivi), uporabljajo zapletene sisteme dvigal, ki kamere premikajo sem ter tja, pomagajo si s hitrimi obrati kamer, z optičnimi in video efekti... In ker bližnji posnetek optično deluje hitreje kot gibanje vsega telesa, se pogosto zadržujejo na rokah ali ustih glasbenika. Neskončen dolgčas. Zdi se, kot da ne dojamejo, da je glasba v zraku. Bližnji posnetki Jimija Hendrixa, predvsem njegovih virtuoznih rok in zob, s katerimi obdeluje strune na kitari, nam pričarajo le del tega, kar so gledalci doživljali na njegovih koncertih.

Ko sta leta 1967 Pennebaker in Hegedus posnela legendarni Jimijev koncert na pop festivalu v Montereyu, nam ne kažeta le tega "divjega bitja", temveč osvetlita tudi "čas, ki je spreminjal svet". Ob sklepnem dejanju koncerta, ko Hendrix v ekstazi polije kitaro z bencinom, jo zažge in razbije na drobne kosce, uporabita režiserja nekaj kontraposnetkov. Ko nam pokažeta osuple obraze zbeganih gledalcev, šele v celoti dojamemo pomen in zgodovinsko dimenzijo tega dejanja. Ta hendrixovski vrhunec smo kasneje videli v neštetih različicah glasbenikov, ki so ga posnemali.

Glas o nadarjenosti obeh kronistov se je hitro razširil po rock in pop sceni. Njuna dolga filmografija obsega: Shake (koncert Otisa Reddinga pred otroci cvetja na Montereyu), Depeche Mode 101 (posnetek stoprvega koncerta na ogromnem Rose Bowlu v Pasadeni), Keep on Rockin (Bo Diddley, Chuck Berry in Jerry Lee Lewis), Ziggy Stardust and the Spiders from Mars (David Bowie) in Monterey Pop.

Dont Look Back je verjetno Pennebakerjev najboljši "glasbeni film" (po mnenju številnih filmskih in glasbenih kritikov pa tudi prvi "rockumentarec"). Režiser je mlademu Dylanu sledil na tritedenski turneji po Veliki Britaniji spomladi leta 1965. Čeprav vidimo nekaj veličastnih koncertnih trenutkov, ki so posneti v njegovem značilnem slogu, ostaja glavna pozornost na dogajanju za odrom. Dylan poseda po garderobah in hotelskih sobah, sklepa posle, vidimo ga v družbi oboževalcev, na tiskovnih konferencah... Še posebej nepozaben je prizor, ko Dylan "razsuje" novinarja Time Magazina, ki si je drznil postaviti vprašanje, kaj "sporoča" njegova glasba. V dolgem besednem napadu mu Dylan zabrusi, da je njegovo pisanje za Time Magazin čista neumnost in nesmisel, svoj glasbeni talent mimogrede primerja z Enricom Carusom, novinarja nenehno izziva in ga na koncu poniža v pisuna srednjih let, ki tako ne bo nikoli doumel glasbe. Na prvem srečanju z Donovanom ga Dylan obtoži plagiatorstva. Ko Donovan v hotelski sobi spoštljivo in plaho zaigra To Sing for You, mu Dylan takoj odpoje It's All Over Now, Baby Blue, in nadaljuje: "the vagabond who's rapping at your door, is standing in the clothes you once wore" (klatež, ki prepeva pred tvojimi vrati, zdaj nosi tvoje stare obleke). Posebna kvaliteta filma je Pennebakerjev nevsiljiv pristop, tako drugačen od večine novinarjev, ki so se pogosto "lepili" na tega muhastega, ciničnega, nedoumnega - vedno v črno oblečenega "preroka ljudske glasbe". Tako kot Joan Baez, Alan Price in Albert Grossman je bil tudi Pennebaker le član Dylanove potujoče ekipe. Na ta način je lahko zajel ne le celovito osebnost te pevske legende, temveč tudi duha nove ere.

WILD MAN BLUES

Direct cinema je vplival na cele generacije režiserjev. V glasbenem filmu Wild Man Blues, tudi prikazanem na amsterdamskem festivalu dokumentarcev, je temu filmskemu izročilu sledila ameriška režiserka Barbara Kopple. Posnela je lanskoletno evropsko turnejo amaterskega klarinetista Woodyja Allena s skupino. Prvi kadri na zasebnem letalu med preletom Atlantika nam kažejo znake rahle vznemirjenosti in treme pred prvim nastopom in začetkom turneje. Pred pristankom v Madridu si znani Njujorčan v spremstvu "zloglasne" spremljevalke Soon-Yi Previn in sestre premisli in odleti v Pariz, kjer tudi prenočijo. Ovinek do Pariza je bil očitno le eden od "prilagoditvenih ritualov" tega neskončno smešnega režiserja, polnega preganjavic. Po madridskem koncertu, ki se je končal - na Woodyjevo veliko presenečenje - z izjemnim odzivom španske publike, je bil led prebit, njegova samozavest pa je vidno zrasla. Da bi poskrbel za dodatno zabavo, se Woody s skupino odloči, da bo igranje poenostavil in uporabil še primitivnejše zvoke. Toda karkoli naredijo, jih gledalci brezmejno ljubijo. Med koncerti v Italiji se Woody ne more več zadrževati - nenehno stresa pikre enovrstične zbadljivke na rovaš oboževalcev. Le na trenutke mu uspe ohranjati vsaj minimalno dozo spoštljivosti do množice, ki ga obkroža. Še posebej je neprekosljiv, ko neusmiljeno, vendar prefinjeno zbada lokalne italijanske veljake. Čeprav ne goji nobenih iluzij o svojem glasbenem talentu, kljub temu opazimo, da strah pred neuspehom ni zelo daleč. Ko tik pred sklepnim koncertom v Londonu zboli za gripo, panično izjavi: "Če me bodo sovražili, me bodo sovražili vsaj v jeziku, ki ga razumem!" Zabavna stominutna popotna zgodba se konča v New Yorku, na domu njegovih staršev: Woodyja vidimo, kako svojemu židovskemu očku ponosno predaja evropske trofeje. Toliko - o časti in slavi.

INTERACTION!

Sekcija InterAction!, s katero je festival obeležil desetletnico, je letos predstavila številne "glasbene filme". V East Side Story nemška režiserka Dana Ranga predstavi blišč muzikla - izumirajoče glasbene zvrsti, ki v zadnjih letih doživlja ponovni razcvet v deželah nekdanjega vzhodnega bloka. (Kot edini dokumentarec je bil ta film prikazan tudi na Ljubljanskem filmskem festivalu.)

V filmu Remembrances of Kansas City Swing je Robert Altman v živo poustvaril jam session iz leta 1934. Povabil je nekaj odličnih glasbenikov (npr. Joshuo Redmana in Cyrusa Chestnuta), jim nataknil obleke iz tridesetih in jim prepustil, da drugo naredijo sami. Osebno nostalgični izlet tega 72-letnega cineasta, ki se trudi obnoviti barsko vzdušje rodnega mesta, je razočaral celo njegove oboževalce.

V dokumentarcu Sabbath in Paradise Claudia Heuermann preverja, koliko židovske krvi teče po žilah njujorških glasbenikih, ki jih uvrščajo med predstavnike tako imenovane "downtown radikalne židovske scene". Ker si bo marca mogoče film ogledati na Dnevih dokumentarnega filma tudi v Ljubljani, bomo o zapletenem iskanju sodobnega pomena židovske identitete obširneje poročali v eni od prihodnjih številk Muske.

V Madridu rojena režiserka Sonia Herman Dolz je spremljala kubansko skupino Vieja Trova Santiaguera med pripravami in turnejo po Evropi. Razen Benjamina, ki jih šteje dvainšestdeset, se povprečna starost te petčlanske trubadurske skupine nagiba proti osemdesetim. Njihove šibke kosti so v ostrem kontrastu s poskočnostjo kubanskega sona. Kubansko ministrstvo za kulturo je skupini podelilo status prvorazrednih glasbenikov in jim s tem odprlo vrata v tujino. Zato se ne obotavljajo preveč, ko morajo zapustiti topel, artritisu prijazen otok in se odpraviti na severne celine, kjer s ponosom predstavljajo domovino. Na vprašanje, ali so njihove pesmi, ki so polne neposrednih namigov na ljubezen, romance in strast, Fidelu res tako ljube, eden od trubadurjev odgovori: "No, če mu niso, to prekleto dobro skriva!" Sonia Herman Dolz izmenjuje posnetke koncertov, vaj, turističnih ogledov (med vožnjo z dvonadstropnim avtobusom po Londonu ne zamudijo priložnosti in se odpeljejo na grob velikega "Carlosa" Marxa) in pogovorov z glasbeniki. Med drugim lahko izvemo, da so dedki kljub častitljivi starosti še vedno veliki zapeljivci. Lagrimas Negras (Črne solze) je zabaven film o zahajajoči slavi odličnih kubanskih glasbenikov in o časih, ki so že zdavnaj minili.

KODA

V dokumentarcu Thank you for the Music mladi finski režiser Mika Taanila ponovno pretehta glasbeni slog, ki ga (skupaj s 160 milijoni prebivalcev tega planeta) lahko slišimo na vsakem koraku, čeprav se večina trudi, da bi ga preslišala. In prav zato gre: v nasprotju z drugo glasbo je "razpoloženjska" glasba (ambientalna glasba, glasba v ozadju) narejena prav z namenom, da jo lahko preslišiš. Glasba, ki je v prvem planu, nas ponavadi moti pri tem, kar počnemo, "glasba v ozadju" pa je pripravljena zato, da se sprostimo in ponovno usmerimo našo pozornost. Razpoloženjska verzija skladbe Thank You For The Music skupine ABBA in podobne predelave zimzelenih melodij, ki jih običajno slišimo v veleblagovnicah, imajo namen povečati prodajo in pripraviti stranke, da se osredotočijo na nakup. Prisotnost take glasbe na delovnem mestu pa povečuje storilnost uslužbencev. V 24-minutnem dokumentarcu nas Taanila popelje v svet te urbane glasbene zvrsti 20. stoletja. Režiser nam odgrne del tančice, za katero je skrita tajna formula, ki jo uporabljajo različni anonimni in nevidni "pospeševalci" prodaje. "Če glasbeniku odvzameš ego, ostane le 'glasba v ozadju', kjer lahko poslušalec sam zapolni praznine," trdi pisec esejev, zagovornik te glasbene zvrsti in avtor izraza "elevator music" (glasba za dvigala) Joseph Lanza. Spoznamo tudi zobozdravnika, ki je prepričan, da s to glasbo omehča stranke. Theo Van Leeuwen, ki je zadolžen za pripravo celotnega programa "razpoloženjske" glasbe pri multinacionalki Phillips, ob koncu filma prizna: "Glasbi res veliko dolgujem, zato si srčno želim, da bi na mojem pogrebu zavrteli skladbo Thank You For The Music." In po desetih sekundah doda: "Vendar za to priložnost v originalni verziji."

Koen Van Daele

(prevod: Sabina Potočki)