Pogovor

Lydia Lunch

V oktobrski številki Muske smo že razgrnili glavne smernice njenega početja. Pred recitalom v KUD-u Franceta Prešerna, 15. novembra, je Lydia Lunch razkrila svoje široke dejavnosti še z besedami. Del tega je pred vami.

Kakšen je tvoj prvi vtis o deželi?

Bila sem res prestrašena, ko sem izstopila iz vlaka. Prišla sem iz Milana in tam je bil res kaos. Tako sem bila res na trnih, kako bo tu, čeprav so bili mnogi moji prijatelji že pri vas in so povedali same lepe stvari. Škoda, da ostanem le en dan, razen če me Igor ne bi mogel odpeljati čez mejo.

Že dvajset let si v glasbi, a zadnjih pet let nastopaš le z govorjeno besedo. Je to zavestna odločitev ali se je pač tako obrnilo?

Za to obstaja več razlogov. Najprej moraš vedeti, da nastopam z govorjeno besedo že od leta 1982. Besede so najpomembnejši del, tudi v glasbeni skupini, besedila določajo vrsto glasbe, ki gre zraven, so vedno v prvem planu. Še vedno ustvarjam glasbo. Čez nekaj tednov bo zunaj plošča, ki bi jo sama imenovala ilustrirane besede, bolj filmska bo, psihoambientalna, čeprav sovražim besedo ambient, ker bo bolj vznemirljivo. Moj glas je zelo hipnotičen, in to ustvarja celovit in stalno razvijajoč se zvočni učinek. Naslov pomeni Mati vseh zvokov. Nedavno sem objavila podoben izdelek govorjene besede z glasbeno ilustracijo, imenuje se Universal Infiltrators, izšel je pri majhni založbi, zato ga je težko najti. Pred tem sem objavila še Shotgun Wedding. Torej se nisem prenehala ukvarjati z glasbo. Vmes sem pač počela različne stvari. Pred kratkim sem imela razstavo fotografij pod naslovom Boxes And Body Casts, v kratkem bom objavila strip z naslovom Toxic Combo, zunaj je nova knjiga z naslovom Paradoxia itn. Moj poklic je žongliranje. Igram se z vsem - s kladivi, biseri, podstavki za sveče, odvisno od trenutnega razpoloženja in kaj imam povedati v določenem trenutku. In govorjena beseda je zame najpomembnejša, najbolj potrebna. Celotna glasbena arena je grozljiv prostor, če si del tega. Najraje delam z enim ali največ dvema sodelavcema hkrati. Če imaš štiri ljudi v skupini, moraš paziti nanje kot na majhne otroke; jih ščititi, hraniti, zbujati in vonjati. Vonj je pomemben. Če potuješ sam, vonjaš le samega sebe. To so ti razlogi, pa tudi bolj ekonomično je. Torej žongliram z različnimi stvarmi, tudi s sodelavci. V isti zasedbi sem posnela največ eno ploščo. Upam le na drugi del Shotgun Wedding, to bo edinkrat, da bom kaj ponovila v isti zasedbi.

A najpomembneje pri meni je, da imam koncept. Da ga pripravim, da najdem ustrezne sodelavce, če jih potrebujem, da vse skupaj zabeležim, če je potrebno, in da ga na koncu uresničim. To je bistveno. Ves proces bi lahko trajal vse življenje, a navadila sem se, da delam vse hitreje. Celo knjigo, ki sem jo pravkar objavila, sem pripravljala vsega tri mesece. Zaradi vsega tega je zame kar dolgočasno, da bi se ukvarjala le z glasbo. Drugi v skupini ne bi čakali name, vse garanje pa se jim tudi ne bi izplačalo, če bi vadili le za nekaj koncertov.

Vendar verjamem, da z govorjeno besedo ne dosežeš toliko poslušalcev, kot bi jih z glasbo?

To je res. A zame ni pomembno, koliko ljudi me bo poslušalo. Raje se osredotočim na poslušalstvo, ki lahko sprejme moje besede v kateri koli obliki. Že po naravi sem nekaj posebnega. Govorim manjšini s podobnimi psihološkimi, intelektualnimi in seksualnimi nazori. To velja za moje celotno delo. In če je namenjeno manjšini, pač ni postavljeno v popularno obliko. Najpopularnejša glasbena oblika je grozljiva, brezpomenska, neumna in nelogična triminutna pesem s pripadajočim krasno narejenim videospotom. To je popularna oblika, a zame je le kup dreka. Nikoli nisem posnela rockovskega videospota. Morda zato, ker se bojim, da bi postala popularna? Čeprav se mi tega res ni bati. Želim biti le čimbolj ustvarjalna. Potujem, kolikor je le mogoče, in najpomembneje je, da zadovoljim lastno dušo. Če to izključuje 99 odstotkov svetovne populacije, tudi prav. Naj kar poslušajo Oasis in skupino Jona Spencerja.

Kakšne odzive dobivaš v deželah, kjer angleščina ni prvi jezik?

Enkrat sem imela turnejo govorjene besede na Japonskem. Razumeli so mogoče pet odstotkov tistega, kar sem povedala. Čeprav to ni bil politični govor, je bil v bistvu zelo preprost. Upam, da me ljudje v deželah, kjer je angleščina drugi jezik, dobro razumejo.

Tako nimam težav v Nemčiji, Skandinaviji, na Nizozemskem, v Avstriji. Tam poslušajo angleško glasbo in besedila. Upam le, da se moji občutki, strasti in moč prenesejo na poslušalce. Ne misli, da Američani bolje razumejo pomen besed od, denimo, ruskega poslušalca. Razumejo besede, a v velikem delu Amerike so ljudje intelektualno zaostali. Upam le, da ljudje sprejmejo in razumejo sporočila, ki jim jih želim posredovati. To je vse, kar lahko naredim.

Pred kratkim je v Evropi izšel album York Foetus Symphony Orchestra, kjer sodeluješ tudi ti. Kakšen projekt je bil to?

To je bila spontana eksplozija. Enkratni koncertni dogodek, posnet za ploščo. Nisem najbolj zadovoljna s to izdajo, saj sem mnenja, da bi ga morali okrajšati, in tudi gospod Foetus ni bil v najboljši formi. Moja vloga je bila le recitacija o času, o sedmih letih, ki sem jih preživela s Foetusom v Brooklynu; o okolici, odzivih, energiji. Vsa stvar je bila slabo pripravljena, sodelovalo je preveč ljudi; sama bi jo zastavila drugače, tako da nisem ravno ponosna na projekt. Zadovoljna sem s svojo recitacijo, ne pa s končno obliko.

Sam sem mnenja, da je vse skupaj preveč zmedeno...

Seveda je zmedeno. Vključenih je bilo preveč ljudi. Sodelovala sem že v improvizacijskih projektih, a le z enim ali dvema človekoma, sicer je kaos. Večkrat sem nastopila z Rowlandom Howardom, le on s kitaro in jaz z glasom. Bilo je povsem spontano, a je delovalo. York pa je bil zares slabo pripravljen projekt, o katerem raje ne bi govorila. To ne pomeni, da nisem zadovoljna z drugimi glasbenimi projekti. Zelo sem zadovoljna z drugimi posnetki, ki sem jih naredila s Foetusom. Stinkfist je moja najbolj priljubljena plošča, fantastična je. Ali Crumb, ki je res čudovita. Res je hrupna, ampak to je orkestriran hrup. Je najbolj defektna glasba, kar je je posnete, a učinkuje.

Kaj pa Honeymoon In Red. Bral sem, da Nick Cave in Mick Harvey nista želela, da se njuni imeni objavita na ovitku?

Ah, ja, Nick ima tako ali tako težave s samim sabo. In tudi z menoj. In tudi z nekaterimi drugimi ljudmi. Sem zelo energična in rada uživam. To včasih moške prestraši. Vedno sem bila Yoko Ono Birthday Party. Tako se vidim v vsem tem. So še vedno ena mojih najljubših skupin. Ko sem se srečala z njimi, sva z Rowlandom (Howardom, op. a.) takoj postala prijatelja in sva se popolnoma razumela. A začutila sem, da me drugi podcenjujejo. Niso me sprejeli v skupino. Res je, da je bila to moja enostranska želja, a vedno sem bila pod negativnim pritiskom. Ja, bila sem odpadnik, ker sem se postavila na svojo stran. Obenem sem bila edina, ki nisem bila na drogah ali alkoholik. Tako si odrinjen stran. To sem občutila že v mnogih drugih skupnostih. Ker sem trezna, so me obravnavali, kot da nisem ena od njih. V redu, nekaj je bilo tudi skupin, s katerimi nisem imela glede tega nobenih težav, na primer Sonic Youth.

The Birthday Party bi lahko postali tako veliki, kot so sami želeli, če ne bi bilo med njimi toliko egoističnih osebnosti in droge. Z njimi sem želela posneti album, ki ne bi izšel pod mojim imenom, in verjamem, da tudi njihova imena ne bi pomagala prodajati te plošče. Tudi brez imen se ta plošča ne bi dobro prodajala. Popolnoma vseeno je. Pa še nekaj je s to ploščo. Najprej smo zbrali denar, da smo lahko naredili nekaj posnetkov. Potem je denar pošel. Šele čez tri leta smo naredili dodatne posnetke. Torej je vse skupaj trajalo in ni bilo mišljeno kot redni album.

Nekje si zapisala, da če bi ženske živele na svojem planetu, bi bil to svet brez nasilja.

Naj povem natančen navedek: "predstavljam si oazo, brez mož, brez fantov, brez očetov, brez fukačev, brez jebenega strahu." Ker v ženskem svetu kaj takega, kot je strah, sploh ne bi obstajalo. V Ameriki je stopnja kriminala nezaslišana. Ženske v Ameriki povzročijo 6 odstotkov vsega kriminala. Pa še od tega je večina prostitucije, pobegov od doma in maščevanja. To zame niso kriminalna dejanja, so le ženska stališča. Prostitucije ne bi smeli šteti za kriminal. Moj predlog je povečan davek za moške, saj oni povzročijo večino kriminala v Ameriki. V redu, niso vsi moški kriminalci, a tudi vsi davkoplačevalci niso kriminalci. Toda 94 odstotkov kriminalcev je moških. Ta navedek iz Conspiracy Of Woman predpostavlja teoretično oazo. To ne pomeni, da ženske ne morejo povzročiti kriminala, da se ne bi mogle boriti, a nikoli se ne bojim ženske, ki jo srečam na cesti. Običajno se mi vse nasmehnejo. Povsod, v vsaki deželi. Torej, to je teoretični položaj.

Se imaš za del določenega ženskega gibanja?

Označili so me za feminacistko. Ne zaničujem te oznake. Ne maram oznake nacist, ampak oznaka feminacist je v redu. Bolj se imam za argumentatorko. Delujem v področju razdelitve moči, v socialni, seksualni, politični in gospodarski stvarnosti. Vsa govorjena beseda teče o tem, večina besedil prav tako. To je moj glavni namen, raziskujem razdelitev moči, moči boja. Feminizem je genetska oznaka. Z nekaterimi feministkami se strinjam, z drugimi ne. Razlikujemo se v stališčih glede pornografije, svobodne spolnosti in cenzure.

Vprašati se moramo, kakšen je cilj pornografije. Cilj je uresničitev - seks. Naj si gre za posameznika ali za par. In cilj je seveda tudi zaslužek. V Ameriki je to najbolj donosen posel. Osem milijard dolarjev na leto, 80.000 video kaset. Pornografija ne izkorišča žensk. Večina žensk ima rada lep videz, večina ima rada seks in večina rada zasluži. Kje je izkoriščanje?

Si imela kdaj težave, ker si verbalno napadla nekatere osebe, na primer Courtney Love?

Moram res govoriti o Courtney Love? Ona ima težave že na patološki osnovi. Želela je celo, da bi živeli skupaj. Srečali sva se trikrat. Nisem odgovorna za njene zločine, niti za njeno glasbo.

Če bi zaslužila toliko denarja kot Courtney, verjemi mi, bi bila predmet preiskave. Zelo sem zadovoljna glede tega. Lahko ustvarjam točno to, kar želim in s komer želim. V vseh možnih oblikah in kar koli, kar se me dotakne v določenem trenutku. Sem kot cigan. Živela sem že v mnogih krajih - Los Angelesu, Londonu, San Franciscu, New Orleansu, New Yorku, trenutno sem v Pittsburgu. Zelo sem uspešna, ker me nič ne ustavi, vedno najdem način, kako ustvariti tisto, kar želim, in nimam nobenih odgovornosti do potrošnikov, tako kot na primer gramofonske založbe. Stojim le sama zase. To je kot blagoslov, če lahko stojiš nad potrošništvom. Res. Kot blagoslov. Zlahka bi lahko prilagodila koncept in s tem zaslužila. Ampak to ni moj cilj. Moj cilj je osebno zadovoljstvo. Zadovoljna sem z vsem, kar sem do sedaj naredila. York je izjema. A to je ena plošča, malenkost.

Bi želela nastopiti kje, kjer še nisi bila?

Veselim se nocojšnjega nastopa. Želim nastopiti pred princem iz Bruneia, najbogatejšim človekom na svetu. Želim iti povsod, kjer še nisem bila. Morda prihodnje leto, z glasbeno skupino.

Imaš kaj skupnega z drugimi ženskimi ustvarjalkami?

Ja, zagotovo imam veliko skupnega z ustvarjalkami, ki so ambiciozne in polne energije. Ne glede na obliko. Zadovoljna sem, ko vidim, da nekaj delajo. V teh dvajsetih letih bi pričakovala, da bo moje delo bolj vplivno. Čutim, da ni tako. Če bi bilo, bi več žensk "žongliralo", tako kot jaz, bile bi ustvarjalne v različnih poljih in bilo bi jih manj v ušivih rockovskih skupinah, ki preigravajo triminutni postpunkovski grunge rock. Bilo bi več žensk, ki bi ustvarjale glasbe, ki je pred njimi ni še nihče. Lahko bi snemale videospote, lahko bi risale stripe, lahko bi pisale knjige. Vem, da je mnogo umetnikov, ki jih sama spoštujem, umrlo, preden so postali res vplivni. Morda bom prej umrla, preden bom tako vplivna. Mogoče bom vplivna že prej. Morda nikoli. To je izven mene. Potujem s svojo hitrostjo. To je moja prva naloga. Če bom živela še 40 let - sedaj jih imam 38, torej če bom živela do svojega 80., 90. leta, zakaj ne, imam dobre navade - bo to zame velik kompliment. Celo če ne bom ničesar več ustvarila, vem, da sem brez velike denarne pomoči, brez svetovanja, brez velike gramofonske založbe uspela povedati stvari, ki so dokaj nepopularne, saj so osnovane na stvarnosti, ker so resnične na osebni ravni in na splošno. Potem sem še vedno najbolj uspešna oseba, kar jih poznam.

Izjavila si tudi, da preziraš internet in da je bolje prebrati dobro knjigo.

Naj ponovim. V deželah, ki so kulturno zaostale, je internet lahko glavno orodje. Če veš, kje so informacije, ki jih želiš, je neverjetno uporaben. Nobenih meja, praktično zastonj, no, 20 dolarjev mesečne zakupnine. V tem pogledu je super. Je pa nekaj, kar ne maram, in o tem nihče ne govori. To, da je internet narkotik. Ni resnična izkušnja, je zgolj informacija. Izkušnja je nekaj, kar živiš, torej internet avtomatsko vodi ljudi v socialno izolacijo. Zlahka postaneš invalid, saj komuniciraš le s prsti, ne z osebo. Oseba, energija, telo, to veliko pove. Tu gre za resnično izmenjavo. Istočasno, elektrika je zelo nevaren element. Nihče od nas ne more živeti brez nje, ne živim v votlini. Rakasta obolenja so v razvitih deželah osemkrat bolj pogosta kot v deželah v razvoju. Del tega pade na elektriko. S tem gre televizija, ki je dokazano škodljiva že iz časa, ko so jo izumili. Vsi smo zastrupljeni z njo, večina ne more živeti brez nje, dokler niso soočeni z nevarnostjo. Tega me je strah. Zasvojenosti in pomanjkanja resnične komunikacije. Razumeti moramo obe plati argumentov. Elektrika je nevarna.

S kom bi rada sodelovala, pa nisi imela možnosti?

Z Jamesom Woodsom. Igralcem. Ameriškim igralcem. Zelo je skrajen. Igral je v filmu Videodrome. V glasbi nimam v mislih nikogar, vendar se nagibam k sodelovanju z jazzovskimi glasbeniki. Zelo rada bi spet sodelovala s Casparjem Brotzmannom, nagibam se k bolj avantgardnim smerem. Tudi s klasičnimi avantgardnimi skladatelji, živimi in mrtvimi, z Ligetijem.... Rada bi sodelovala z Romanom Polanskim; resda je filmski režiser, a vendar. Glasba trenutno ni moje prvo zanimanje, vendar to rada počnem.

Ali si še vedno v stikih z glasbeniki, s katerimi si že sodelovala v preteklosti? Vemo, da si bila vključena v omenjani projekt, York.

Ja, zagotovo. S Foetusom se slišim vsaj enkrat na teden, z njim sem govorila pred nekaj dnevi. Še vedno je del mojega življenja. Potem, z Rowlandom Howardom sem govorila pred mesecem dni, sedaj živi v Avstraliji, tako da je težko priti v stik z njim. Vem, da je imel težave z ledvicami, da je morda v bolnišnici, in to je grozno. Težko ga je izslediti, a želim priti v stik z njim in posneti nadaljevanje Shotgun Wedding.

Janez Golič