Mono Men

Krvavo pečeno

Mono Men, bend trde garaže, bend trdo kuhanega rocka, bend, ki je v garažno obzorje vnesel hard rockovski pristop, bend, ki je, ko je leta 1992 izdal album Wrecker!, uresničil tisto slovito obsedenost in v javnosti nikoli povsem sprejeto možnost - razširjanja meja žanra.

Skupina, ki je združila avstralski punk rock manirizem z avtentično ameriško garažo in univerzalnimi vzorci jasnega, neposrednega rockanja. Bend, ki je prisegal na moč glasnih kitar. Zdaj jih ni več. Če njihove besede držijo, so razpadli na soboto 13. 12. 1997, po drugem zaporednem nastopu v Chicagu. "Vedno smo si govorili, da bomo nehali igrati, ko nas ne bo več zabavalo. To je to," je v pogovoru zatrdil Dave Crider, kitarist in pevec ter avtor večine gradiva skupine. "Nekateri smo se odločili, da se premaknemo in začnemo delati druge stvari. Obžalujem le, da smo nameravali v podporo te plošče dosti nastopati, hoteli smo narediti veliko ameriško turnejo, ponovno iti na Japonsko in tudi v Evropo, toda osebni razlogi preprečujejo izvedbo te turneje. Tako smo se odločili, da nastopimo še na teh koncertih ter se potem premaknemo drugam." Crider obljublja novo skupino in odločno zanika, da je odločitev o razpadu kakor koli povezana z dejstvom, da so Mono Men zadnjo veliko ploščo Have A Nice Day, Motherfucker posneli kot trio. "Če po pravici povem, se vsi trije sedaj bolj zabavamo kot prej. Ljudje se ne zavedajo, da bo kmalu dve leti, odkar igramo kot trio. To ni kaj posebno novega. Nova skupina bo sledila zelo kmalu, ampak Mono Men smo bolj ali manj naredili vse, kar smo želeli. Nova plošča nam je vsem trem zelo všeč, le da mislimo, da je dober čas, da se zaustavimo."

Za skupino, kot je bila Mono Men, bi nam bilo žal kadar koli. Toda nič ne more spremeniti dejstva, da nam ostaja njihova zapuščina in da bo Dave Crider, če že ne v kakšni drugi skupini, vsaj z vodenjem založbe Estrus še naprej skrbel za reden priliv mesnate garaže. Pogovor se je začel prav pri razmerju med posli in glasbenim ustvarjanjem.

Kaj je bilo najprej? Mono Men ali Estrus Records?

Tehnično gledano je bila najprej založba. A zrasli smo skupaj.

Ali so bili Mono Men prva izdaja založbe Estrus?

Mono Men so bili prva vinilna izdaja, toda res prva izdaja je bila leta 1987 kaseta skupine The Roofdogs, v kateri nas je večina igrala. Roofdogs so bili predvsem instrumentalna skupina. Nekatere skladbe s te kasete smo potem izdali na singlu pri Estrusu. Naslednji izdelek založbe je bil singel Burning Bush skupine Mono Men leta 1989.

Ko si dejal, da vas je bila večina tudi v skupini The Roofdogs, na koga si konkretno mislil?

Pravzaprav so bili vsi izvirni člani skupine Mono Men pri The Roofdogs: Marx Wright, jaz, Aaron in Ledge. Ko so The Roofdogs razpadli, smo najprej dva tedna posedali, nato pa smo se odločili, da si želimo še naprej igrati glasbo, in tako smo ustanovili drugo skupino.

Ali nam lahko poveš kaj več o razlogih za razpad The Roofdogs ter zakaj ste se dva tedna zatem odločili ustanoviti novo skupino?

The Roofdogs so nehali igrati zato, ker se je naša klaviaturistka Patti preselila na Kostariko. Brez nje se nam ni zdelo smiselno nadaljevati. Po dveh tednih pa smo si zaželeli, da bi še naprej igrali - in zato nova skupina, Mono Men. The Roofdogs smo bili instrumentalen bend, pri Mono Men smo se začeli truditi, da bi peli, in večinoma nismo uporabljali klaviatur.

Kaj te je gnalo, da si ustanovil prvo skupino? Si bil zdolgočasen v mestu? Si že prej igral v kakšni skupini?

Vso srednjo šolo sem igral po skupinah. Kasneje sem prenehal, a me je spet spodbodlo, ko sem opazil, da v trgovinah vsi kupujemo podobne plošče, in ko smo se zmenili, da bomo igrali glasbo, ki jo zares poslušamo in ki nas navdušuje. Ti vplivi se nas še vedno držijo. Vsi smo veliki fani skupin Nomads, Lime Spiders, Stems, Scientists. To so bili razlogi za nastanek skupine, a ne, ker bi hoteli koga oponašati, bolj ali manj smo se učili igrati, drugo pa se je zgodilo samo od sebe. Od nekdaj smo želeli delati tisto, kar delamo, po svoje. A všeč nam je kar nekaj skupin.

Če bi kdo rekel, da so Mono Men samo garažna skupina, kaj bi si mislil o tem?

Če nas ljudje želijo označiti kot garažno skupino, je to v redu, punk, tudi v redu, rock'n'roll - tudi prav; zame smo pač rockovska skupina. Ne skrbi nas, kako nas ljudje želijo opisati in katero nalepko nam želijo pripisati. Nase gledamo le kot na rock'n'roll skupino.

Na zadnji veliki plošči igrate Murder City Nights skupine Radio Birdman, prej ste igrali Swampland.

O ja, zelo me navdušuje to obdobje avstralske glasbe - The Saints, The Tombestones, The Victims, The Stems, The Scientists, zgodnji Screaming Tribesmen, zgodnji Lime Spiders; to je bilo zelo vzburljivo obdobje in vsi ti bendi me še vedno zelo vznemirjajo. Očitno so zelo vplivali name osebno.

Kdaj si začel poslušati to glasbo? Takoj, ko je izšla?

Zelo zgodaj. Sem glasbeni junkie, obenem pa sem imel tudi srečo, da so bili v trgovinah s ploščami ljudje, ki so ozaveščeni in so te stvari nabavljali, kajti če nekaj ni dosegljivo, tega ne boš kupil, ne glede na to, kako zelo se boš trudil. Torej, s to glasbo sem se srečal, ko je bila še precej sveža. The Saints sem spoznal, ko sem bil v srednji šoli. Album Eternally Yours sem spoznal, ko sem v srednji šoli delal na neki radijski postaji in so hoteli vreči stran kup promocijskih plošč - in Eternally Yours je bila med njimi. Zagrabil sem jo in še zmeraj je ena izmed mojih najljubših plošč. Za večino je treba pobrskati naokoli in včasih se ti sreča nasmehne.

Kaj ti je všeč pri avstralskem zvoku?

Gre za držo, agresivnost kitar in zvoka, gre za nekaj, kar mi je všeč, glasba je neposredna, to je rock, pripravi te do tega, da se želiš gibati, da želiš popivati, uničevati stvari, osvobaja, in to je dobro.

Kaj pa skupine, ki so ti geografsko bližje. Glede na to, da prihajate s severozahoda, te moram vprašati, ali čutite kakšno navezavo na The Sonics, The Wailers in druge?

Zelo počaščen bi bil, če bi bil povezan s temi skupinami. Menim, da si na tem mestu, v tem trenutku tega ne zaslužimo: The Sonics so bili ena največjih skupin sploh. Šlo je za eno tistih isker, ko se je vse stopilo. To velja tudi za zgodnje The Wailers. Northwest je imel velikanski delež te glasbe in ne morem zares opisati, zakaj. Mislim, da gre za to, da smo tu zgoraj tako izolirani, stvar se giblje po obdobjih. Tukaj je bilo veliko napetosti, ampak sedaj počasi jenja. Mislim, da bo čez nekaj let novi val zelo dobrih, neposrednih skupin v teh krajih. Nekaj se najbrž skriva v vodi. Veliki nalivi dežja, pojma nimam.

Mimogrede, ko si bil v srednji šoli, koliko so bili tvoji prijatelji seznanjeni s Sonics in drugimi skupinami iz okolice in tistega časa?

Moji najbližji prijatelji so bili zelo dobro obveščeni o teh zadevah, saj smo bili v našem krogu navdušeni nad to glasbo. Sam sem imel precej sreče, saj imam mlade starše, ki se zelo zanimajo za tovrstno glasbo in so veliki zbiralci plošč. Moj oče je bil čez vse meje navdušen nad Linkom Wrayem in podobno godbo. Tako sem imel velikanski zaklad glasbe, ki me je usmerjala. Postopoma sem ugotovil, da to ne velja za vse. Glede tega sem imel resnično kar nekaj sreče. Toda mislim, da so imeli moji starši le en singel Sonics in šele v prvem letniku koledža sem odkril The Sonics v polnem obsegu.

Delali ste s Conradom Unom, Jackom Endinom, ljudmi, ki so bili globoko v grungeu. Kakšne občutke si gojil do te zvrsti in vsega tega?

Kot v vseh zvrsteh in sploh povsod je veliko dobrega in veliko slabega, stvar se je izmuznila nadzoru, toda ko te ljudi videvaš nenehno, potem o tem ne razmišljaš veliko. Smo le dve uri od Seattla, to je v Evropi morda razdalja, ki loči dve državi; nekako smo bili vendarle izrinjeni iz tega in smo samo opazovali, medtem ko se je dogajalo. Očitno je, da se je zaradi pozornosti, namenjene temu predelu, zvedelo za veliko skupin.

Glede na to, da boste Mono Men nehali igrati, kako si želiš, da bi si vas zapomnili?

Recimo: dobra skupina, da bi se ob njej napil. Mislim, da bo šele čas povedal, kaj si bodo ljudje mislili o nas. Ponosni smo na to, kar smo ustvarili, dobro smo se imeli in nismo naredili nobenega "dreka". Vsi smo zadovoljni z novo ploščo. Ničesar nas ni sram, in to nam je zelo všeč. Ne vem, kako nas bodo ljudje pomnili. Dobro bi bilo, če bi si nas sploh zapomnili, kajti lahko se zgodi, da nas pozabijo.

Naslov zadnje velike plošče, zveni precej jezno.

Album je precej jezen. Do naslova je prišlo, ko smo delali remiks. To je bila pač šala, ki se je prijela.

Terens Štader

Diskografija

Stop Draggin' Me Down (Estrus, 1990)

Wrecker! (Estrus, 1992)

Bent Pages (Estrus, 1993)

Shut Up! (Estrus, 1993)

Sin and Tonic (Estrus, 1994)

Live At Tom's Strip-n-Bowl (Estrus, 1995)

Ten Cool Ones (Scat Records, 1996)

Have A Nice Day, Motherfucker (Estrus, 1997)