New York State Of Mind

Vsak pravoverni musliman se hoče vsaj enkrat v času zemeljskega bivanja dotakniti črnega kamna v Meki. In vsak oberkrajnerski kislo-zelje-pa-klobasa-jedec hoče svojo specialiteto zaužiti iz krožnika v Avsenikovi oštariji v Begunjah. Drugogodbeniki hrepenijo po Afriki, Aziji in Južni Ameriki, garbage rockerji po Teksasu, junglisti in boben-basovci po Londonu, tradicionalni jazzerji po New Orleansu, rapperji pa (kljub globalizaciji rapa v zadnjih letih) po megapolisu na vzhodni ameriški obali.

Odprava v New York je za konzumenta hip hop kulture seveda življenjski “must”. V New Yorku imajo sedež največje, najvplivnejše in najbolj sveži muziki naklonjene založniške hiše. Tod so najbolj znani, razvpiti in obiskani hip hoperski klubi. V newyorškem zraku so elektromagnetna sevanja nekaj mainstreamovskih in mnogih piratskih rapperskih radijskih postaj. Nekje v visokih bajtah so skrita uredništva najbolj kompetentnih hip hop revij in fanzinov, ob drenjavih ulicah pa so prezaložene trgovine z najbolj fancy in hip (pa tudi tisto bolj ulično) rappersko oblačilno opremo. Prebivalci New Yorka so Public Enemy, Wu-Tang Clan, Krs-One, Busta Rhymes, Nas, Foxy Brown, Fugees, Common in tudi komercializirana banda Puffa Daddyja z založbe Bad Boy. In za nastanek in obstoj hip hop kulture najvažnejše: tu vlada prav posebno, težko opisljivo ozračje. Še najbolje ga je z naslovom ene izmed urbanih poem s prvenca Illmatic opisal Nas: gre za “New York State Of Mind.”

Za vse morebitne potnike, ki se kanijo na vzhodni ameriški obali vsaj malo pozanimati tudi o dogajanju na hip hop sceni, priobčujemo tale survival kit, ki vam bo mogoče prišel prav. Pojdimo po vrsti.

RADIO and TV

Amerika je zasičena z mediji, zato je jasno, da ima mesto v etrskem spletu tudi hip hop kultura. Tisti, ki v domovini hlastate za več kot urico hip hopa na teden, boste v New Yorku nosili usta raztegnjena od enega do drugega ušesa. Če ste brez družbe, vam priporočam walkman s tunerjem, ki naj bo čez dan nastavljen na 97.1 FM, kjer obratuje radio, promoviran s sloganom Where hip hop rules. Gre za Hot 97 FM, radijsko postajo, ki je eksplodirala v zadnjih letih in kjer za mikrofoni, gramofoni, laserci, trakovi, mešalkami in mini diski domujejo stare legende (Doctor Dre and Ed Lover (nekdanja voditelja Yo! MTV Raps), Funkmaster Flex) in vzhajajoče zvezde (Angie Martinez, voditeljica rush hour showa od poldneva do štirih popoldne). Vsake toliko (recimo na vsake nekaj ur) pa v studio priletijo še artisti (sam sem ujel Fugees, Lil’ Kim, Nasa in Commona), ki "posluhače" veselijo s freestylanjem, neobjavljenimi remiksi in še čim. Funkmaster Flex v nočnem showu redno odpira telefone za tiste, ki želijo svoje rapparije predstaviti širši skupnosti - družbo sta mu v začetku decembra delala Krs-One in Xzibit. Na Hot 97 FM je moteča samo ena stvar: predvajajo samo clean verzije - torej komade, očiščene grdih besed. Le-teh (grdih besed, namreč) pa je več kot dovolj na (pretežno) nočnih piratskih showih, ki jih je precej, vendar zahtevajo pridnost pri premikanju FM skale. Trud se poplača, saj kanite slišati precej underground štofa, ki ga sicer ne bi nikoli. Da gre hip hop v korak s časom, dokazuje internetski radio, ki ga fura produkcijska skupina Da Beatminerz. V New Yorku ga lahko obiščete brez predhodne najave, in kaj zna se vam zgoditi, da boste tam naleteli na Princa Paula in druge produkcijske možgančke, od doma pa ga lahko preverjate na www.88hiphop.com. Če vam pekoči podplati in utrujen muskulaturni aparat na večer dovoljujeta še pogled na male zaslone, potem naj očke spremljajo vsečrnski soul/funk/randb/hip hop TV kanal BET (Black Entertainment Television) ali The Box, ki je čisto rapperski, a ga je treba plačati.

Klubi and koncerti

Za vedenje o tem, “kaj se dogaja”, si je treba čim prej priskrbeti Village Voice, debel, obsežen, pregleden in zastonjski vodič po koncertih, galerijah, kinodvoranah, klubih, knjigarnah, barih in restavracijah. Klubov z rappersko godbo je dovolj, a vsak ima highlight tedna - večer, ko vrti kakšen hip džokej; obiskuje ga bolj fancy klientela - pobje, ki delajo pri založbah, bolj ali manj razvpiti entertainerji in športniki ter temu primerna ženska publika. Ker placi niso pretiranih dimenzij, je nadvse priporočljivo, da koga od stalnih gostov poznate, sicer boste (o)stali pred vrati. Protekcija in imena delajo čuda. Namig: ob torkih se po polnoči splača odpraviti na vogal osme avenije in šestnajste ulice, kjer vrtijo redkosti (recimo originale semplanih komadov), jamajški underground in obilje sveže rap produkcije, pa še pirčki imajo za nočni lokal presenetljivo ugodno ceno (4$). Če imate pri vstopni selekciji težave, se sklicujte na Antoina z založbe Trackmasters. Preverjeno deluje. Simpatičen koncertni prostorček za dobrih 1000 glav z dnevno svežo urbano koncertno ponudbo (Brooklyn Funk Essentials, Krs-One, Rakim...) in nenavitimi cenami je še Tramps na triindvajseti ulici med šesto in sedmo avenijo. Znanstva tu ne zaležejo, zato si vstopnice kupite kakšen dan prej. Seveda se splača obiskati tudi kakšen community center (mi smo v enem nabasali na solo koncert žive ritem mašine Rahzela iz The Roots) v četrtih, nepravično razglašenih za nevarne, recimo v Harlemu, kjer je še vedno zelo živahen Apollo Theater. Pravilo številka ena pa je, da imejte pri koncertih bolj znanih imen karto vedno že v žepu, na prizorišču pa bodite čim prej, drugače boste (kupljeni karti navkljub) stisnjeni v množico ždeli pred varnostniki do konca špila (preverjeno na koncertu zadnjega skavta Rampagea).

PLOŠČARNE and oblačilnice

Če kanite kupovati fonotečne redkosti in nenavadnice v obliki remiksov, boste morali odprašiti svojo staro stružnico ali pa si kupiti nov gramofon. V ploščarnah z urbano godbo namreč vlada vinil, in to tako po številu naslovov kot po odstotkih prodajnih površin in številu brskalcev. Ponudba zanimivih artiklov je preobširna za še tako debel bančni račun, saj tudi na tem področju velja newyorški potrošniški zakon: If you can’t get it in New York, then it’s not available. Mnoge trgovine, recimo Fat Beats, so zanimive zaradi dodatnega programa - verbalnih dvobojev uličnih MC-jev. Še posebno zanimiva disciplina je freestyle, kjer se fantje medsebojno mrcvarijo z instantnimi, "on-line" skovanimi rimami. Zadeva je nadvse zabavna (mikrofon je odprt za vsakogar, publika pa vseskozi navija za svojega favorita in “ruga” tiste, ki se v besedah zapletejo), poučna (če že mladiči brez pogodbe z založbami tako obvladajo, kako dobri so šele stari mački) in za tekmovalce koristna (zmagovalec finala bo dobil pogodbo za izdajo prvega diskografskega izdelka). S podobnimi šalami kupce mamijo tudi prodajalne cunj, ki slovijo po prodajalcih, ki znajo na pamet besedila vsake plošče, ki se trenutno vrti. Izbira je velika, tako cenovna kot kvalitetna, še posebej pa priporočam prodajalno Yellow Rat Bastard na spodnjem koncu Broadwaya, kjer je na voljo vsaj tisoč različnih motivov "ce-o-o-el tišrtov".

STIKI S POSLOVNO and USTVARJALNO JAVNOSTJO

Posplošeno pravilo po obisku precejšnjega števila založb, klubov in po bližnjih srečanjih z ljudmi iz rap biznisa je: Večji car kot je, bolj je prijazen. Na založbah, tudi velikih, ne vedo, kaj je Slovenija. Še manj jim je jasno, kaj so Muska, Urbana črnina in oddaja Rhyme kickers. Toda kljub temu (ali pa mogoče prav zato?) so nadvse prijazni, prav nič škrti pri dajanju promocijskih materialov in nadvse kooperativni pri dogovorih za bodoče sodelovanje. Intervju z Nasom pred izidom njegove nove plošče? Ni problema, pokliči Antoina na Trackmasters. Za Busto Rhymsa kliči Louisa na Elektro. In tako naprej... Slovenskim predstavnikom, uvoznikom in distributerjem zvočnega materiala ne bi škodil takle izlet, kjer bi jim Louis, Antoine in njuni kolegi razložili, kako se pridobiva airplay - in da je vsak zapis o plošči ali izvajalcu (tudi sesuvaški) vreden veliko več kot zastonjska kopija plošče. Halo! Če te ni na klubskem gramofonu, če te ni v radijskem etru, če te ni Na muhi, potem te ni. Tako enostavno je to! Podoben štos je z izvajalci - DJ Premier, kralj klavirskih loopov, legenda njujorške produkcije, človek, ki je produciral tako rekoč vsakega newyorškega rapperja, je veliko prijaznejši in dostopnejši kot pa kateri koli akter ljubljanske šminkerske fonky scene. Fantje, dajmo en mal stopit na zemljo in se obnašat realni vrednosti svoje edinstvenosti in neprekosljivosti primerno.

PA ŠE TO

Če vas bo kdo strašil pred divjimi, napadalnimi in nasilnimi črnimi rapperji iz New Yorka, mu nikar ne verjemite. Verjetno je bolj kot večerni obisk rap koncerta v New Yorku nevaren popoldanski špancir po kateri od poti rakovske mularije. Kar brez strahu si vzemite dva tedna, nekaj denarja, pa hajd čez lužo. Domorodci pravijo, da je še posebej fajn od maja do septembra, ko zaživijo še zbirališča hip hoperjev v parkih.

Napo-Lee-Tano