Letnik: 1998 | Številka: 1 | Avtor/ica: Kaja Šivic

Petar Milić

O interpretaciji

Štiriindvajsetletni pianist Petar Milić je Kranjčan. Trenutno se izpopolnjuje na berlinski Visoki šoli za umetnosti, pred tem pa je uspešno obiskoval kranjsko gimnazijo, ljubljansko srednjo glasbeno šolo in akademijo za glasbo. Večino klavirskega študija ga je vodil profesor Janez Lovše. Pohvali se lahko s kar lepim številom koncertov in snemanj, z lansko izvedbo Beethovnovega 4. klavirskega koncerta s Simfoniki RTV Slovenija pod vodstvom Antona Nanuta in Prešernovo nagrado Akademije za glasbo, pa s prvo nagrado na letošnjem Mednarodnem klavirskem tekmovanju Nikolaj Rubinstein v Parizu. Lanskega decembra je v ciklu GM oder z izredno zahtevnim sporedom koncertiral v Črnomlju, Ljubljani, Novem mestu, Novi Gorici in Kopru.

Biti glasbenik - kako ta odločitev vpliva na povprečno predstavo o življenju?

Bolj kot za vprašanje glasbenika gre za vprašanje umetnika. Če na glasbo gledaš kot na obrt, potem ni nič drugače kot pri drugih obrteh. Delo lahko v redu opravljaš, vadiš ravno toliko, kot je treba. Če pa si umetnik, si sam postavljaš merila. “Poklic” se spremeni v način življenja. Kot je v življenju potrebno veliko discipline, je tudi pri umetnosti potrebno ogromno discipline, čeprav se mogoče zdi, da so umetniki boemi. A če želiš res nekaj ustvariti, se moraš podrediti strogi disciplini. Z merili rasteš, z njimi se razvijaš, dozorevaš tako po človeški kot po glasbeni plati. Oboje gre z roko v roki in pri mnogih velikih umetnikih se to tudi pozna.

Pa dozorevanje v glasbenem smislu ne ovira tistega povprečnega življenja?

Rekel bi, da ne. Vprašanje je seveda, kaj si kdo predstavlja s povprečnim življenjem. Mislil sem predvsem na stališče, da je dozorevanje neke vrste duhovna rast. Ta duhovna rast je v bistvu večanje odgovornosti v življenju in enako je v glasbi - večanje odgovornosti do skladatelja, do publike...

Morda glasbenikom, kot pač ljudem, ki so javno izpostavljeni, bolj gledamo pod prste?

Gotovo. Če hočeš biti dober umetnik, moraš vsekakor biti intelektualno ali pa instinktivno kompleksna osebnost. Nekateri so tako izobraženi, da skozi to razvijejo večplastno osebnost, drugi so bolj instinktivni, zato pa so v njih čustva, ki pridejo v glasbi do izraza, zelo diferencirana, odzovejo se na vsako situacijo v glasbi, zato zvenijo zanimivo.

Kje se interpretacija zares začne, kdaj se človek začne zavedati, kaj je, kako se je da naučiti?

Interpretacija že kot sam izraz predvideva lastno mišljenje. Do te faze pride vsak po svoje, to je čisto individualno. Ko se zaveš lastnega mišljenja, ko se zaveš vsake note, vsake situacije, ko veš natančno, kako boš vsak ton zaigral, takrat je to že tvoja interpretacija. Do te stopnje osveščenja pride postopoma, v začetku s prispodobami, pravljicami - mislim seveda na šolsko dobo. Otrok mora biti vedno prepričan, da igra iz sebe, ne pa da nekaj ponavlja. To je začetek interpretacije. Odvisno je seveda od otrokovega talenta. Nekateri že zelo zgodaj izrazijo željo, da bi sami kaj prispevali, iznašli, drugi pa samo uživajo v glasbi. Tu bi rad rekel, da interpretacija še ni to, da samo uživaš v glasbi. Temu, da se odzivaš na glasbeno tematiko in igraš čustveno, bi rekel muzikalnost. Lastnost velikih interpretov pa je genialnost, ta pa vključuje kreativnost, ustvarjalnost. Čuti se, da je vsaka skladba, ki jo igrajo, kreacija zase, da je njihova.

Se vam ne zdi, da naš šolski pouk, kljub vsemu, kar ste povedali, premalo spodbuja ustvarjalnost, morda tudi zato, ker improvizacije v njem tako rekoč ni več? Ne gre seveda za to, da bi morali biti vsi skladatelji, ampak verjetno bolje dojemaš zgradbo, harmonijo in vse glasbene elemente, če poskušaš sam ustvarjati.

To je vsekakor res. Tisti interpreti, ki so se tudi sami ukvarjali s skladanjem, nekako drugače igrajo, kot bi bolje znali prodreti v skrivnosti skladateljevega načina dela in razmišljanja. Lucidneje obravnavajo teksturo, več stvari opazijo. Močnejši skladatelji so, bolj samosvoje igrajo. Značilen primer je Rahmaninov. Chopina igra tako, kot bi ga prevedel v rahmaninovščino. Če bi to slišali na akademiji, bi najbrž rekli: “Kaj pa je to, kaj počneš?” Ampak genij, kot je bil on, si to lahko privošči.

Dobra dela verjetno dovoljujejo neko širino, samostojno razumevanje. Notna slika je podlaga.

Veliko sem razmišljal o tem, katera interpretacija bi bila najboljša, kaj bi bilo merilo za dobro interpretacijo. Prišel sem do zelo preproste formule, ki se mi zdi, da skoraj vedno drži. Na eni strani imamo tako imenovano stilno interpretacijo - na primer značilno beethovnovsko interpretacijo, na drugi strani pa imamo značilno pianistovo interpretacijo. Se pravi, da pianista prepoznaš že po tonu. Ko ga zaslišiš, rečeš, to je pa ta in ta. Osebna interpretacija in stilna interpretacija. Pravzaprav je to paradoks, in bolj ko je očiten, bolj ko sta ta dva pola oddaljena, boljša je interpretacija. Včasih slišiš na primer posnetek Beethovnove skladbe, pa v prvem trenutku ne spoznaš niti tega, kaj igra, kaj šele, kdo. Pri najgenialnejših pianistih pa je ravno obratno - najprej si rečeš, aha, tako igra edino Schnabel, šele nato se zaveš, da igra Beethovna. Začutiš osebnost skladatelja in interpreta. Za to je seveda treba veliko dela in veliko talenta.

Kaj pa tehnika? Gotovo je pomembna za to, da lahko izraziš tisto, kar želiš.

Tehnika naj bi bila rezultat muzikalnosti. To, kar mi slišimo - muzikalno idejo in njeno realizacijo - je rezultat muzikalnosti. Tisto, kar pianist sliši v svoji glavi, kar si predstavlja, tehnika realizira. Tehniko dojemam veliko širše kot nekakšno strojno spretnost, zadevanje pravih tonov v pravi brzini. Tu je še barva, pa pedal, dinamika ... vse je del tehnike. Seveda je tehnika zelo pomembna, ne sme pa stopiti v ospredje. Tako mora služiti ideji, da je sploh ne opaziš. Slišiš samo glasbo in si rečeš, kako ta lepo igra. Nimaš občutka, da se muči, da je skladba težka.

Ste se sami kdaj lotili improvizacije, vas je kdaj zamikala kakšna druga zvrst glasbe?

Prav rad poslušam različne glasbene zvrsti, nimam pa posebne improvizatorske afinitete. Včasih, kot otrok, sem hotel kaj skomponirati, a potem sem videl, da se lahko v skladbe velikih skladateljev tako vživim, da takrat, ko jih igram, čutim, kot bi bile moje. Poleg tega je dodatna prednost, da že imam genialno tvarino in se mi ni treba ubadati s tem, da bi jo naredil. Če se lahko tako vživiš v glasbeno delo, mislim, da ravno tako ustvarjaš in gre za ustvarjalen proces. Ne čutim potrebe po skladanju. Za sprostitev pa poslušam tudi popularno glasbo, tudi pri tej se da marsikaj naučiti.

Koliko se profesor, ko prideš k njemu že kolikor toliko “narejen”, vtika v interpretacijo, koliko se je da od profesorja naučiti?

Dalo bi se govoriti o določenih šolah, o odprtosti za drugačna mišljenja. Mislim pa, da če bi vzeli najboljše, kar lahko šole ponudijo, bi na koncu prišli do enakega rezultata. Ne rečem interpretativno, ampak po kvaliteti igre. Interpretacijo si interpret sam izbere. Srečo imam, da me sedanji profesor kar dovolj upošteva. Pove svoje mnenje, ne vztraja pa, da bi moral točno tako igrati. Vpraša me, kaj pričakujem od njega. To me zelo veseli. Seveda pa ni nujno, da je tako. So profesorji, pa ni treba, da so slabi, ki zahtevajo podreditev. Pri takih je rezultat šolanja lahko zelo dober, vendar če ne razvijaš lastne osebnosti, si ob koncu šolanja brez besed. Imel sem srečo, da sem bil ves čas pri zelo tolerantnem profesorju. Delal sem veliko napak, ampak vedno iz prepričanja, tako da sem se skozi ta leta sam brusil. Te poti še ni konec, ne bi je smelo biti.

Kako je vaš ljubljanski profesor reagiral, če se mu je zdelo, da delate napake?

Glede na to, da me pozna kot trmasto osebo, je vedno poskušal samo zlepa. Če je kdaj kaj zelo bodlo v ušesa, je tako mimogrede omenil, da to znani pianist druga~e zaigra, ali pa je stvar obrnil, ~e{ da zveni ravno tako, kot bi igral ta in ta (slab) pianist... Seveda nisem hotel takoj priznati napake, a ko sem premislil, še posebej, ko sem se začel snemati, sem spoznal, da je imel prav. Ko aktivno muziciraš, za nekatere reči misliš, da krasno zvenijo, ker preveč uživaš. Potem pa vidiš, da si se bodisi preveč zadrževal na nekem mestu, se preveč naslajal, da nisi imel dovolj nadzora, da bi lahko ugotovil, da je treba linijo nadaljevati. In prav tu pride do izraza disciplina, da se v dobro skladbi nekaterim rečem tudi odrečeš, pa čeprav si jih še tako rad počel. Ko se poslušaš, si do sebe kritičnejši. Tvoja naloga je, da prepričaš publiko. Če poslušalec misli, da takrat, ko prevzameš publiko, tudi sam v enaki meri čustvuješ, se moti. To se dogaja, ko študiraš, ko iščeš povezavo s tekstom, ko v sebi iščeš tisto, kar bi sam hotel slišati. Ko ta čustva prepoznaš, ko ti je jasno, kaj hoče skladba povedati, potem s pomočjo intelekta to v glasbo vneseš. Tako ustvariš distanco, kontrolo, neke vrste tretje uho, ki te posluša v tebi. Če hočeš, da je interpretacija zares prepričljiva, potrebuješ mehanizem samopreverjanja, medtem ko igraš. Iracionalnih momentov pa seveda ne izključujem. Če je publika dobra, pozorna, če čutiš, da ti sledi, se včasih pojavi komunikacija, dobivaš nove ideje, spodbude, na samem koncertu narediš kaj novega, lahko celo samega sebe presenetiš. To te poplača.

Kaja Šivic