Letnik: 1998 | Številka: 1 | Avtor/ica: Marta Pirnar

Portishead

Peljimo se v hladno mesto

Petindvajset kilometrov od Bristola, vzdolž bristolskega zaliva, tam nekje bogu za hrbtom, leži Portishead. Nič omembe vrednega ni v tem obmorskem mestecu s tipičnim angleškim čemernim vremenom. In prav tja se bomo odpeljali – čeprav si po vsej verjetnosti nihče, željan hiperaktivnih adrenalinskih počitnic, ne bi izbral dopustovanja v tem kraju in s seboj zagotovo ne bi vzel nobenega od obeh albumov angleške zasedbe, poimenovane po njem.

Tisti, ki ste prisluhnili glasbenim čudežem, skuhanim v studijskem kotlu šefa kuhinje Geoffa Barrowa (gonilne sile te dub trip hop zasedbe) in dveh pomočnikov, jazzovsko usmerjenega kitarista in producenta Adriana Utleyja in izkušenega studijskega inženirja Dava McDonalda, veste, zakaj ne. A to še ne pomeni, da njihova kuha ni kvalitetna. Daleč od tega. Portishead uživajo v svoji zvrsti glasbe veliko ugleda in tudi njihova najnovejša plošča je bila lani ena od najnestrpneje pričakovanih. Vsi, od glasbenih kritikov in najbolj gorečih fanov do povprečnih ljubiteljev bristolskega beata, so se namreč spraševali, kaj bo studijski genij Geoff Barrow skupaj s prijatelji izumil tokrat.

Da je pri njihovem prvencu šlo za izum, danes ne dvomi več nihče. Po Massive Attack, ki so bili eden prvih bristolskih pljuskov v sodobnem trendovskem glasbenem oceanu, so bili Portishead (tako kot še en bristolski čudežni deček Tricky) nova osvežitev, ob kateri so vsi po vrsti onemeli. Nenavaden, a še vedno repetitiven in nalezljiv beat kakšnih Soul II Soul so Portishead popačili do te mere, da melodija sama nikakor ne more biti več rdeča nit glasbe. Ob tolikšnem vzorčenju, popačenju, miksanju in skratka delanju nenavadnih, redko slišanih in disharmoničnih zvočnih koktejlov je praktično nemogoče zaslediti kakršnokoli melodično kontinuiteto. Prispeva jo lahko samo glas nenavadno očarljive pevke Beth Gibbons, ki s srhljivim glasom še bolj v temo ovije že tako temačna in depresivna besedila, ki so - jasno - njeno maslo.

RECEPT A LA PORTISHEAD

Geoffu, Adrianu in Davu se v studiu nikamor ne mudi. Njihov samosvoj večstopenjski in dolgotrajni proces glasbenega ustvarjanja se začne pri improviziranju idej, ki jih "sveti trojici" nikoli ne zmanjka. K temu potem primešajo še nekaj norih zvočnih kolažev, pridobljenih s tipkovnicami, dodajo še kakšen refrenček in naredijo samo njim razumljivo glasbeno sestavino. A tedaj že točno vedo, kakšna pesem bo nastala iz tega. Geoff sede še za bobne in posname kake tri minute tolkalne spremljave, podobno posnamejo tudi godalne, pihalne in kitarske zvočne kolaže. Sledi Geoffu tako ljubo in domače semplanje in rezanje posnetega materiala, ki ga potem posnamejo na novo, miksajo in iz ene zvokovne mešanice naredijo več različic. Temu spet sledi semplanje, sekanje, montaža...

Zdaj pride na vrsto Beth, ki ima s studijskimi hokusi pokusi bore malo opraviti. Fantje ji na mirno podeželje angleške jugozahodne pokrajine Devon, kamor se je zavoljo osebnega miru preselila pred nekaj leti, pošljejo kompleksno obdelano zvočno podlago, nato ona napiše besedilo in melodijo. Potem se kar po telefonu skupaj odločijo, kako bodo stvar nadaljevali. Če je pesem res dobra, obdržijo Bethin napev in spremenijo zvočno podlago, če ne, se odločijo drugače.

Vrhunec vsega je kajpak Bethino zvonko petje. Posname se kar doma, potem pa vse skupaj pošlje fantom v Bristol. McDonald je za Pulse! o tem povedal: "Gre za pravi ekstrem. Saj veste, kako visok in tenak je njen glas. No, ko nam Beth prinese posneti material, je njen glas tak, da ti skoraj odnese glavo. Ali je vse posneto v smešno nizkih ali pa visokih tonih. Prava pošast je, kar se tega tiče."

Geoff se nadalje sam odloči, ali bo Bethin vokal popačil ali ne, vendar ima kljub tovrstni deformaciji njen glas še vedno enak učinek. Kot je ob isti priložnosti povedal Geoff, gre pri Beth že za sam način, kako poje. Kajpak je pomembno tudi, kaj poje. Travmatična ljubezenska besedila, prežeta z žalostjo, depresivnostjo in fatalistično pesimističnim pogledom na svet so zapeta tako prepričljivo, da se človek res vpraša, če je s krhko in melanholično Beth vse v redu.

Še posebej Portishead zveni, kot da bi šlo za delo samomorilca, ki trpi za kronično depresijo. "Ko sem končal delo za album, se mi je zdelo, da smo naredili čisto pop ploščo. Potem sem se zavedel, da je na njej nekaj darkerskega. Vendar se nam zdi to že nekaj popolnoma normalnega, ne zdi se nam kot kaj čudnega ali temačnega. In tista neuglašenost zvokov? Jaz je sploh ne slišim," novinarjem zatrjuje Barrow.

MUČNE URICE

Kako bi le, če so album snemali celo večnost. Po nepričakovanem uspehu prvenca, ki je bil prodan v več kot milijon izvodih in ga je angleški Melody Maker razglasil za album leta 1994, je v zasedbi prišlo do resne ustvarjalne blokade. Skoraj dve leti je trajalo, da so spravili skupaj naslednika prvenca Dummy. V tem času so posneli že celoten album, potem pa ga spet scefrali na koščke, ker jim enostavno ni bil všeč. Tovrstnih problemov očitno ni pričakoval nihče, saj je Adrian Utley izid novega albuma postavil kar na začetek leta 1996. Kaj se je zgodilo, da se je stvar zavlekla do 29. septembra 1997?

"Kakih trinajst mesecev je bilo res destruktivnih. Pesmi so ležale le na pol dokončane brez prave glasbene podlage in to razpoloženje se je vleklo v neskončnost. Sploh se nismo mogli več pripraviti do tega, da gremo v studio. Pod pritiskom je bil predvsem Geoff, saj je hotel narediti nekaj drugačnega,« medijem pojasnjuje McDonald. »Potem se nam je končno odprlo. Prišli smo do tega, da moramo nadaljevati in narediti tisto, kar delamo najboljše." Februarja ‘97 so tako nadaljevali z delom, pri tem pa so se morali pošteno namučiti, če so hoteli ugoditi vsem Geoffovim muham. Ni mu bilo dovolj zgolj »krasti« glasbene vložke z raznih njemu ljubih soundtrackov bondovskih in znanstveno fantastičnih filmov (mimogrede, Portishead so glasbo prispevali tudi za nekaj filmskih soundtrackov), pač pa je želel semplati originalne zvoke, s čimer so Portishead stopili stopnico višje v glasbenem ustvarjanju. Ob snemanju godal, pihal, bobnov in še česa ter nadaljnjem semplanju in miksanju so potem projekt sklenili lani poleti. Na začetku julija so izdali omejeno vinilno izdajo pesmi Cawboys (ki so jo kasneje zaradi velikega povpraševanja uvrstili tudi na album), konec istega meseca pa so imeli v njujorškem Roseland Ballroomu koncert, a publika od vsega skupaj ni imela kaj dosti. V prvi meri je bilo namreč treba poskrbeti za snemanje celotnega dogajanja na odru, šele potem je bila na vrsti publika. To pomeni, da je bilo vse skupaj podprto s tridesetčlanskim godalnim orkestrom in petimi godci na pihala, snemano s petimi kamerami in da so se že tako ne preveč zgovorni Portisheadovci tokrat še manj ozirali na občinstvo in veliko več pozornosti namenjali sami izvedbi pesmi z novega albuma, katerim publika takrat ni vedela niti naslova, kaj šele, da bi jih uspela kdaj slišati. Kljub temu je bila predstava razprodana, prisotni pa navdušeni. Ne glede na to, da jim Beth ni namenila niti enega pogleda, kaj šele besede...

TRENDOVSKI BEND ALI DEPRESIVNI LIRIKI?

V današnji poplavi vsakovrstnih elektronskih beatov, hitov in nenavadnih zvočnih kombinacij, ki nam jih servirajo razni multi glasbeni studijski freaki, je marsikdaj težko opredeliti glasbeno zvrst njihovih "odštekanih" izdelkov. Še težje je reči, kdo je trendovski in kdo ni. Ker ima ta beseda večinoma negativen prizvok in se nanaša predvsem na nizko kvalitetne glasbene produkte - to pa albuma Dummy in Portishead vsekakor nista - se od tovrstne opredelitve pri Portishead distancirajmo. Z gotovostjo pa lahko trdimo, da ne gre za muhe enodnevnice, ki bi se sprehodile po modni stezi glasbenih kreatorjev in potem klavrno zapustile oder slave. "V Angliji so nas vsi imeli za trendovski bend. Zdi se mi, da so ljudje mislili, da smo modna muha leta 1994," je ob neki priložnosti pravil Geoff, ki za poglavitni argument, da to ni res, navaja drugi album. Portishead, ki so ga kritiki sprejeli precej slabše kot prvenec (med drugim jim očitajo neinovativnost, ponavljanje in ultra depresivnost),je nekakšen ekstrem Dummyja. Pesmi na njem so še bolj sprevržene, popačene, hladne, srce parajoče in emocionalno krute, glasbena podlaga pa veliko bolj počasna in razcefrana.

"Zakaj smo tako zelo popačili bas? Gre za sam zvok. Če se sliši dobro, ko vse skupaj sesujemo, je v redu. Bolj je pesem počasna, bolj pridobi težo. Svet je vse hitrejši, zakaj bi bili takšni tudi mi? Kdo je izumil pravila? Pokaži mi ga," se pred očitki novinarjev in poslušalcev brani McDonald. Portishead so izumili svoja pravila in nobene nevarnosti ni, da bi sprejeli ustaljene univerzalne norme. V njihovem svetu pač ni vse tako svetlo in blesteče, a to še ne pomeni, da se imajo za depresivneže. Kot pravi Geoff mora biti vzpostavljeno ravnotežje med svetlo in temno platjo glasbe. Sicer pa: "Če ljudje mislijo, da smo preveč depresivni, naj lepo odjebejo in poslušajo Spice Girls."

Marta Pirnar

VOZNIK: GEOFF BARROW

"Ko sem bil med zalivsko vojno nezaposlen, mi je bilo vsak večer slabo. Mislil sem, da bo konec sveta. Nenehno sem imel apokaliptične sanje. Prepričan, da bo konec sveta, sem izdelal načrt za osem let naprej, ki je temeljil večinoma na Nostradamusovih prerokbah. Ravnokar smo prešli to obdobje, zato sem malce bolj optimističen," je razlagal sedemindvajsetletni DJ, producent, skladatelj in sploh vsestranski glasbenik Geoff Barrow za Pulse. Njegova paranoja očitno ne pozna meja. Morda je prav zato ta vase zaprti in skromni studijski veleum tako negativno nastrojen do kakršnekoli vrste sprememb (kajpak so glasbene izvzete.)

Tipično portisheadovsko, bi rekli. Barow je namreč tisti, ki ima s tem mestecem še največ opraviti. Po ločitvi staršev se je pri trinajstih z mamo preselil prav v Portishead. Medtem ko mama živi tam še danes, se je sam odpravil v "obljubljeno mesto" Bristol. Na vsak način se je namenil ukvarjati z glasbo. To so po vsem sodeč vedeli že vsi njegovi sosedje, ki jih je drugače mirni Geoff spravljal v obup z ekstremističnimi glasbenimi eksperimentiranji v svoji sobi, katerih rezultati so se razlegali po vsej stanovanjski soseski. Tako je v Bristolu najprej poprijel za bobnarske palice v neki anonimni rockovski skupini, pri šestnajstih pa je potem dobil prvo pravo službo v Coach House Studios, kjer Portishead snemajo še danes. Kakšna sreča ga je s tem doletela, se je verjetno zavedel šele kasneje. Medtem ko je bil sprva deklica za vse in je bodočim kolegom iz zasedbe Massive Attack delal sendviče in jim pripravljal čaj, so se ti navdušili nad njegovimi demo posnetki. Slišal jih je tudi manager Nenneh Cherry Cameron McVey, ki je Barrowa povabil k sodelovanju na njeni naslednji plošči Homebrew, kjer se je potem znašla njegova Sunday. S tem so se Geoffu odprla studijska vrata ne le kot navadnemu uslužbencu, temveč kot glasbenemu ustvarjalcu. Med drugim je potem miksal single Depeche Mode, Primal Scream, Paula Wellerja in Gabrielle, talent za produkcijo pa je preskusil na albumih Carleene Anderson in Monnie Love.

Prav gotovo je s perfekcionistično in nikdar popolnoma zadovoljno naravo obarval tako prvi kot drugi album Portishead. Ko je bilo govora o snemanju druge plošče, je za Pulse! povedal tole: "Možgani so se mi popolnoma omehčali. Za drugi album ni bilo nič dovolj dobro. Na koncu nisem imel več pojma, kaj sploh delam. Naša glasba me ni več niti malo vznemirjala." Pa vendarle: "Gotovo smo naredili dober album, ki je vreden toliko kot Dummy. Mora biti."

SOVOZNICA: BETH GIBBONS

"Ne bi me presenetilo, če bi se Beth odločila, da preneha s tem poslom. Verjame, da so ljudje popolnoma resnični. Moti jo vse to sranje in sprevrženost ljudi in to, da je dandanes na glasbeni sceni vse zasnovano na stilu. Če bi bilo po njenem, bi bila to navadna služba. Beth ni skrivnostna in depresivna ženska; zelo ljubka je," pravi o kolegici Geoff, s katerim sta se spoznala leta 1991 na nekakšnem dnevu odprtih vrat za podjetnike. Geoff je tam mimoidočim ponujal produkcijske usluge, ko se mu je približala Beth in mu zaupala, da bi rada postala poklicna pevka.

"Ko sem jo slišal, sem vedel, da res odlično poje. Malce me je skrbelo, ker je prihajala s kitarsko usmerjene indie scene, ampak ko je zapela It can be sweet, sem vedel, da je to to. Kar zgodilo se je."

Dobro je, da Geoff tako zaupa svojim instinktom. Ko človek takole posluša glasbo Portishead, si je praktično ne moremo zamisliti brez Bethinega samomorilskega žvrgolenja, ki kot skalpel reže dušo poslušalca in je praktično razpoznavni znak benda. Njena (podobno kot Geoffova) paranoična in vseh vrst fobij polna narava, ki ji brani bolj aktivno nastopiti na medijskem prizorišču (Beth ne daje intervjujev), se silovito oglaša v njenem petju in besedilih. Z njimi namreč poslušalcu ubije vsako še tako pozitivno in upanja polno misel.

"Beth je nagnjena k depresiji, ampak ali nismo v resnici vsi? Na njena besedila vplivajo resnična čustva. Včasih, ko gremo kaj pojest in se pogovarjamo, bo kar naenkrat bleknila, ‘O tem sem govorila v Glory Box ali v Wandering Star.’ Njena besedila govorijo o problemih, ki jih imamo v življenju vsi," pravi Adrian.

Sploh je Bethina resnična narava velika uganka za vse. Njena mistificirana medijska podoba, pod katero se za nekatere skriva prav tista nora in zafrustrirana pacientka, ki jo je igrala v slavnem črno-belem filmčku Portishead To kill a dead man, ostane takšna tudi takrat, ko poje na odru. Njene velike, očarljive in nenavadno zgovorne otroške oči so takrat večinoma zaprte. Njeno komuniciranje z očarano množico, ki vpija vase njene tesnobne napeve, je na prvi pogled tako enako ničli. A le na prvi pogled. V tistih minutah jim namreč Beth daje in pove prav vse.

SOPOTNIKA: ADRIAN UTLEY IN DAVE McDONALD

Pravzaprav jima s tem, da ju imamo na tem potovanju zgolj za sopotnika, delamo krivico. Oba, Utley in McDonald, sta namreč pomagala dovršiti vse skrivnostne in (ne)normalne zvoke, ki krasijo oba albuma Portishead. Dave, izkušeni studijski inženir in neuradni stalni član zasedbe, je Geoffu in Beth pomagal tudi s tem, ko jima je dal na razpolago svoj State of the art studio, Utley pa je kot izkušeni jazzovski glasbenik postal praktično Geoffova desna roka.

"V vseh bendih, pri katerih sem igral, sem veljal za največji gobec," je v nekem intervjuju priznal Utley. "Vedno sem bil prepričan v svoj prav, zaradi česar sem na nastopih vedno povzročal nemalo problemov." Zaradi tega mu je tudi prepovedano kakršnokoli sodelovanje za BBC. Na nekem radijskem nastopu namreč ni hotel izvajati neke pesmi, ker je bila po njegovem mnenju čisto sranje. Človek načel pač, ki je v Geoffu, s katerim sta se spoznala v bristolskem Coach house studios, našel sorodno dušo.

Adriana so pritegnili predvsem Geoffovo poznavanje glasbe in skupni glasbeni vzori, med katerimi so tudi John Barry, Morricone, Lalo Schiffrin in stara šola hip hoperjev, kot so Tribe Called Quest. Sprva je Utley sodeloval le pri pesmi Sour times, sčasoma pa je Adrianov prispevek postal za Geoffa nepogrešljiv in je tako postal soproducent in soavtor prvenca Dummy - da o Utleyjevem in McDonaldovem ogromnem prispevku na novem albumu niti ne govorimo.

Marta Pirnar