Rammstein

Eros Tanatos

Vsega je kriv David Lynch. No, vsega morda ne, je pa gotovo pritisnil na plin. Morda celo nehote.

Rammstein so namreč njegovi oboževalci. Takšni, ki si želijo, da bi jim veliki režiser naredil kakšen videospot. Pa mu, tako kot še nekaterim odličnim režiserjem, pošljejo prvi album s priprošnjo. Slovitemu gospodu se seveda ne zdi vredno niti odpisati. Dokler nekega dne med pošto oboževalcev ne leži pismo z vprašanjem, ali bi Rammstein dovolili, da pošiljatelj uporabi dve njegovi pesmi v novem filmu. Rammstein in Heiraite mich. Podpis: David Lynch. Ja, seveda! Ampak z videospotom vendarle ni bilo nič (to ob dobrih in iznajdljivih domačih režiserjih, ki jim snemajo skrajno estetske spote, sploh ni katastrofa). Če ne upoštevamo tistega za pesem Rammstein - kombinacije piromanskega odrskega nastopa skupine in izsekov iz filma Izgubljena cesta. Pa še za te izseke so morali prositi.

Na začetku je bil veliki pok. Velika fuzija, ki je v nedeljivo enoto stalila šest glasbenikov (Richard, Paul, Till, Flake, Christoph in Oliver prihajajo iz Vzhodnega Berlina in Schwerina na severu Vzhodne Nemčije), ki so prej, že od leta 1980, delovali vsak v svoji glasbeni skupini. Torej v šestih vzhodnonemških skupinah, ki - verjetno tega ni treba poudarjati - z današnjim zvokom Rammstein (ime so si nadeli po mestu z letalsko bazo Ramstein; pesem Rammstein govori o krvavih gorečih truplih po grozljivi nesreči med letalskim mitingom v tem mestu) nimajo nobene povezave. Čeprav je mogoče, da v njej odmevajo.

"Folk glasba, cross over, fun punk, funk, takšne stvari smo igrali prej," pravi pevec Till Lindemann. Ampak takrat kakšen funk - vsaj v Nemčiji - ni bil skrajno uspešna komercialna panoga; in tudi zato so bile "sposoje" posameznih članov med obstoječimi skupinami nekaj čisto običajnega in netekmovalnega. Tisto, kar se je koristnega izcimilo, so bila nova, trdna prijateljstva, ki so po razpadu skupin utrla pot Rammstein, njeni sli po življenju, neovrgljivemu dejstvu, da se energija ne more izničiti, in želji po nekakšnem maščevanju. Nič čudnega - ob nastanku skupine so namreč žalosten konec storila ljubezenska razmerja vsakega od šestih novopečenih Rammsteinov.

"Občutek je bil takšen; položaj," se izmaže Till na vprašanje, zakaj ravno ta, takšna glasba. Heavymetalni križanec, ki zaradi petja ali, bolje rečeno, recitiranja spominja na Laibach, sami pa mu pravijo "tanzmetal". Plesni metal. "Nekakšen obup nas je gnal. A tudi vera v usodo, v srce, v dušo."

Duša, ki je iz sebe iztisnila neandertalsko surov, hipnotičen, neizprosno jeklen zvok, provokativna besedila in dramatično morbidno interpretacijo. Že s prvimi demo posnetki leta 1993 so si fantje prislužili pogodbo z založbo Motor Music, producent Jacob Hellner, ki so jim ga dodelili, pa se je po ogledu koncerta v Hamburgu (takoj po zmagoslavni vzhodnonemški turneji leta 1994) na vrat na nos ponudil, da jim producira album. Pa čeprav ni takrat razumel niti besedice nemško.

Načrte za zmeren (nemški) uspeh jim je prekrižal Lynch. Kakor jim pač je. A poglejmo, kaj so od njega dobili Rammstein: svetovno rammsteinovsko histerijo, o kateri so lahko dotlej samo sanjali, čeprav jim je mešanica metala in techna v provokativni in estetsko neoporečni embalaži prinašala čisto zadovoljive rezultate. A predvsem zato, ker so surova glasba (dobro, sem in tja celo lirična, na primer Seeman), kot kladivo udarjajoča besedila, popoprana z romantiko, spolnostjo, poželenjem in norostjo, in njihova gola, mišičasta in naoljena telesa prestrašeno okolico (predvsem medijsko) postavila v pozor. "Fašistično", "promilitantno", "šokantno" so bile običajne kritike in ničenja.

Kljub temu - in prav zato - so zbudili pozornost poslušalcev in s prvim albumom Herzeleid (Srčna bolečina) uprizorili zgodbo o uspehu brez primere. In primerjave. Res pa je, da je ves direndaj o domnevnem fašizmu Rammstein še bolj poudaril paralelo z Laibach (ki so že leta 1987 isto medijsko srenjo pretresli v Hamburgu na predstavi Machbetha). Tudi Nemčija je torej umetniško öbermensch zaroto okusila že davno pred Rammstein; se niso naučili ničesar? In konec koncev je vse, kar v resnici zbližuje Laibach in Rammstein, repetitivno, hipnotično monotono recitiranje globokega glasu.

Seveda fantje Laibach in njihovo glasbo dobro poznajo. Zato lahko kitarist Richard Z. Kruspe - pa niti najmanj zato, da bi se branil pred primerjavo ali da bi odgnal še enega od novinarjev, ki ga sprašujejo, kakšno neonacistično skinheadovsko sranje zganjajo - z mirno vestjo pove, da je glasba Laibach bolj intelektualna, glasba Rammstein pa predvsem čustvena. Trditev, ki ji moramo, če ne prej, pritrditi pod odrom. Kajti medtem ko je prezenca Laibach pompozna, glamurozna, vzvišena, igralska, da ne rečem polna patosa, so Rammstein kljub trd(n)osti imidža in metalnega kitarskega žaganja v prvi vrsti glumači. Ja: Rammstein so razveseljevalci; polni so humorja, energije, čustev - in temu primerno tudi samouničevalni.

Pizda, dobri so, si moraš reči čisto na koncu koncerta, če že vmes od divjega pretresa ne prideš do besed - pa je vseeno, ali se gneteš na dvourni "predstavi" v Gđtteburgu, v razprodani Barceloni ali v zakotnem klubu v Milanu, kjer ti odpojejo - ne: uprizorijo - petdesetminutno ekstazo. Tako glasbeno (Butn! Butn!) kot vizualno.

In - nori so, si rečeš med čisto pravimi izbruhi ognja in pirotehničnimi učinki (doslej se menda ni poškodoval še nobeden od piromanov na odru; estetizirani pekel zmoti le preveč pogrošni, pocejajoči se plastični penis med pesmijo Böck dich (Skloni se), ki ga Till privleče iz hlač in z njim "natepava" klaviaturista Flaka. Preveč agropopovsko.

In - saj niso normalni, se zgroziš, ko uvidiš, da je rdeča barva, ki se pocedi s Tillove glave, ko se "rani" z mikrofonom (nič čudnega, če po butnglavsko buta z njim v glavo), v resnici čisto prava kri in da so tudi rane čisto prave. Sadomazohizem? Bestrafe mich. Kaznuj me. "Mislim, da rad trpi," je teorija bobnarja Christopha Schneiderja. "Jaz? Ne," odgovarja Till. "To je pač del predstave." Ki je, če ne drugega, namenjena interpretaciji besedil, ki jih večina nenemških navdušencev (morda) niti ne razume; in ki so, tako vsaj trdi Till, s sadomazohističnim slovarjem in zvenom čisto navadna "ljubezenska" besedila. Ljubezen na vse, še tako sprevržene načine. Sadizem. Mazohizem. Obskurnost. Fukotožnost. Degeneriranost. Filozofiranje. Eros in tanatos. Kakorkoli hočete, da le pusti brazgotine, pa čeprav se ob tem do solz nasmejite. Posebno kadar Till med godrnjanjem še nepričakovano zapoje. "Ja," se strinja z mano Christoph, "naša glasba je komedija." In to črna komedija. Ali kar pop (konec koncev Richard posluša Depeche Mode in se oblači kot pravi šminker), če dam besedo še njihovemu koncertnemu managerju Emanuelu, ki muke ob predalčkanju, ali so Rammstein heavy metal, tanzmetal, techno, Laibach ali kaj drugega, nesramno prepušča meni. Novinarjem. Glasbenim urednikom. Upam le, da me ne doleti podobna usoda kot urednika nemške podružnice MTV, ki je Rammstein navesil največ neonacističnih pridevnikov, ne da bi z njimi kdaj govoril, pa so mu fantje na nogo privezali bombo. Dimno sicer, a vendar. Gospoda že zdavnaj ni več na tem položaju in MTV Europe se prav te dni dogovarja z Rammstein za tesno sodelovanje.

Kajti Lynch je morda res pritisnil na plin v kombiju, s katerim so se Rammstein odpravili slavi naproti, a od tod naprej gredo sami. Brez ovir, brez zavor. Z drugim albumom Sensucht (Hrepenenje) so se v sicer prepoznavni trdoti še bolj približali popu. So Rammstein, a vseeno - drugačni. "Ja, drugačni stili, petje, harmonije," pravi Till. "Skušali smo obdržati moč in prodornost kitarskih rifov. A naučili smo se veliko o elektroniki, računalnikih, samplerjih. Poslušali smo druge bende; kako snemajo. Kakšne efekte uporabljajo. Morda je stil malo drugačen, a zame je to zgolj napredek. Prvi album je bil bolj čustven; vsaj kar se nas tiče. Drugi je bolj profesionalen. Zaradi izkušenj. Še vedno je naš namen dotakniti se poslušalcev, le da je zdaj vse bolj čisto. Ker je na tem albumu več melodije, gre naravnost v uho. Vendar pri tej spremembi ni šlo za namen; prišla je sama od sebe. Iz sebe."

Novi singel je predelava pesmi Das Modell elektronskih pionirjev Kraftwerk in nova pesem Kokain, ki ju spremlja posebna videoigrica, v kateri morate s tipično rammsteinovskim "ognjenim bojevnikom" premagati sedem nivojev in pri tem pokončati smrtonosno manekenko. Medtem Richard že razmišlja o tem, da bi naredili še kaj čisto drugačnega. "Morda kakšen film. Rutina album ± turneja ± album ± turneja je že malo dolgočasna."

No, njihova zadnja turneja po Nemčiji in Evropi bržčas le ni bila tako dolgočasna. Pravzaprav je bila silno uspešna. In letos jih čakajo Američani. Ob ameriškem izidu plošče Sensucht. Do maja se ne bodo izkopali iz dela. Kdo ve - morda se takrat vidimo v Ljubljani?

Till, ki ima pri pisanju verzov največ besede (idej!!!), se napaja čisto povsod, čeprav se ne zgleduje pri nikomer. Pesem Heirate mich, preplet erosa in tanatosa, ki bi jo jaz označil za nekrofilsko himno, je nastala kot odmev na smrt njegovega očeta (umrl je pred tremi leti). Odmev v misli, kako je, če ti umre dekle. Če ne moreš dojeti, sprejeti, da je ni več. Da ji nikoli več ne boš zrl v obraz. "Saj je bolno," pravi, "a jaz verjamem v bolnost; v norost. In v vsakem primeru je to ljubezen. Temačna, bolna, a resnična. To je življenje." Življenje in norost, ki ju uprizarja na odru. Ali je nor tudi za odrom, ne vem; če sodim po pogovoru o sadomazohizmu, ni. Name - pa čeprav se mi je zdelo, da se mi hoče po koncertu v Milanu skupaj s steklenico rdečega vina najprej kar izogniti, a so mi povedali, da obljube vedno drži - je deloval ravno nasprotno: nežna, vase zaprta duša, ki skozi tisto, kar ustvarja, išče poti za sprostitev jezu, ki ga gradi njegova romantična plat. Navsezadnje posluša Chrisa Isaaka. "Ja. Wicked Game je cool pesem. Prava ljubezenska pesem." (Je naključje, da je s to pesmijo tudi Chris Isaak prav po zaslugi Davida Lyncha pririnil na mainstream sceno?) Da ne govorim o tem, kako smo na njegov predlog, da bi morali Laibach predelati kakšen star nemški šlager, vsi družno prepevali Die Liebe ist ein seltsames SpielConnie Francis. Morda pa bi ga Rammstein posneli skupaj z Laibach?

Boštjan Malus