Letnik: 1998 | Številka: 1 | Avtor/ica: Ičo Vidmar

Marc Ribot

Novomeščan, strunar, posebnež

"Kakšen dolgčas. Ampak o tem nobeden ne govori. O tem se na glas ne govori. Oprosti, letim za oder. Zdi se mi, da je Myra Melford ravno končala svoj koncert. Če bi odkrila, da je nisem poslušal, bi zelo zamerila." Marc Ribot je vznejevoljen izginil in morda kolegici pianistki vljudno omenil, da je bilo kul. Tipičen pogovor "izza odra" jazzovskega festivala v Saalfeldnu in tipični Ribot, naš soborec, Novomeščan, utrgan kitarist, nepoboljšljiv nostalgik, panker med jazzarji.

Takšen je bil tudi njegov koncert na omenjenem festivalu, ko je v družbi s tenorskim kuščarjem Elleryjem Eskelinom in bobnarskim razbijačem Kennyjem Wollesenom odžlobudral v RandB obrazcih ustrojene komade Gena Ammonsa, profanega jazzarja petdesetih. Ti glasbeniki so v jazzovske izvajalske standarde vnesli psevdorockersko senzibilnost, famozni DIY - do it yourself. Je v jazzu škandal sploh še mogoč? Mar nista glasbena nekonvencionalnost in ekscesnost že vključeni, zlahka absorbirani? Marc Ribot počne vse, da ne bi bilo tako. Paradoksno, ko je razpustil skupini Rootles Cosmopolitans in Shrek, je kot solist, kitarist "z zvokom", pridobil ravno takšen status. Vsi vnaprej računajo, da bo "drugačen", hrupen, zoprno artificielen. Ribot postaja iskano blago. Igra z Elvisom Costellom, celo s svojim idolom Loujem Reedom, še naprej z novomeškimi kolegi, z Zornom, Anthonyjem Colemanom, Cyrom Baptisto, ki mu v novem bendu "pomaga z imenom".

Še ena plat Marca Ribota. Svoje godbe nikdar ne izloča, osamosvaja. Ne pozabimo, da je bil ravno Marc pobudnik prvega glasbeniškega koncerta sploh za Bosno v klubu Knitting Factory pod naslovom S.O.S. Bosna, januarja 1993. Ko je Zorn lansiral programsko geslo o "radikalni novi židovski kulturi", se mu je takoj pridružil, a se istočasno distanciral od mistificiranega klezmer revivala, "s katerim naj bi (newyorški židovski glasbeniki, op.) vzpostavljali svojo identiteto".

"Bolj se imam za potomca Franza Kafke." "Klezmer mi ugaja, toda ta prehod z male sekunde na veliko terco mi bo do smrti zvenel tuje, ker sem pač Američan, ki je odraščal ob zahodni glasbi." Zafrkljivo opisuje koncert z Zornovo Masado v Istanbulu: "Si predstavljaš, igrali smo pred publiko, kjer so ti modusi del njihove glasbene kulture. In pred njimi je gruča Newyorčanov, ki jih mukoma razbira z notnih zapisov. Bizarna scena. Toda všeč jim je bilo. Izredno tolerantna in kultivirana publika."

Marc Ribot ni zdržal brez lastne trajne skupine. Los Cubanos Postisos je ime novi, s katero je pred kratkim snemal album za Atlantic. "Ha, postajam mainstream muzikant. Prvi album za veliko jazzovsko založbo. Ampak vse skupaj se je začelo kot nedolžna šala. Z Bradom Jonesom in E. J. Rodriguezom smo po svoje igrali kubanski son za žur v nekaj klubih. Zdaj pa je tu pogodba, resna zadeva. Stvari bomo morali domisliti. To ne bo kopija Asenia Rodrigueza, ampak naša različica. Saj ga itak ne bi zmogli "pravilno" igrati." Omenjenim trem moramo dodati še četrtega člana, bobnarja Roberta Rodrigueza. Dva tolkalca, basist in kitarist, kubanski quarteto.

Preigravanje drugih pa je bolj radikalna odločitev, ki jo je Ribot zaupal v Saalfeldnu: "Odločil sem se, da bom nehal skladati in se naokoli postavljati kot avtor. Zakaj bi svet trpel še enega slabega skladatelja in njegove komade, ko pa je bilo toliko genijev, katerih muzike nihče ne pozna. Raje preigravam dobro godbo." To pa še ne pomeni, da skladateljskih naprezanj stanovskih kolegov ne spoštuje. Kot aktiven član NAC (Noise Action Coalition) se bori za boljše pogoje newyorških glasbenikov z Downtowna.

Ribot je vznemirljiv kitarist, solist. Solistične izlete je po malem prakticiral na vseh zadnjih izdelkih in nastopih s skupino. Izstopata pa dva solo albuma, prvi, na katerem v klasični maniri preigrava skladbe, pravzaprav celotno zapuščino svojega učitelja in prijatelja, haitskega skladatelja Frantza Casseusa, in njegov zadnji, sinteza vsega, kar je "pogruntal" na električni kitari, Don't Blame Me.

Povsem možno je, da bo kdo ob tej muziki porekel, da je Ribot v trmasti hoteni ekskluzivnosti navaden blefer in se ob tem skliceval na kitarske standarde. Le katere? Ribot jih ob stanovskih kolegih, Frisellu, Elliottu Sharpu, Garyju Lucasu, Robertu Quinu, Davidu Tronzu, nalašč se omejujemo le na novomeški krog, ravno na novo vzpostavlja. A to ne pomeni, da so zanj izvajalske konvencije drugih žanrov španska vas, denimo, klasične kitare (Casseus), bluesovske (njegovo igranje v bendu soulovske legende Solomona Burka). Kratek zvočni sprehod prek The Lounge Lizards k Tomu Waitsu in Zornu nas pripelje do genialne plošče z Ikue Mori in Robertom Quinom, kjer trije, predvsem pa oba "strunarja", na novo definirajo električni kitarski surf, rabo kitarskega reverba v subtilni medigri. Vedno očarljivo "nedorečena" muzika, s praznimi prostori in osupljivo originalni, stilno "čisti" kitarski deleži Marca Ribota.

Gromoglasnost zahtev po tehnični perfekciji in glasbenem znanju, le katerem spet, je včasih tako netolerantna, da presliši zvočno barvitost in drobne izvirne glasbeniške poteze.

Ne, jazzovska kitara, nalašč zlorabljamo žlahtno ime, še ni rekla zadnje besede oziroma potrgala zadnje strune. Narobe, ob predvidljivih rockerjih, zapovedani stilni kodiranosti, postaja vse bolj vznemirljiva ravno tam, kjer rockerjem, tradicionalnim jazzarjem in celo klasikom zmanjkuje.

To je Ribotovo glavno lovišče priložnosti, ki se mu, mu jih ponujajo in ki si jih je sam izboril. Don't Blame me ni perfekten album. Standarde preobrača in jim vedno kaj dodaja, da le ne bi bil povsem všečen. Občudujemo njegovo inovativno rabo električne kitare, ojačevalca, poigravanje z odmevi, prekladanje znanih harmonij, razlaganje disonantnih akordov med ekscentričnimi preigravanji melodij in zelo specifičen smisel za potek skladb, za minuciozno ritmiziranje. Mark Ribot svojemu albumu lahko da ciničen pišmeuhovski naslov Don't Blame Me. Preprosto, je velik glasbenik in pika.

Ičo Vidmar

Izbrana diskografija:

Marc Ribot and Rootless Cosmopolitans: Requiem for What's -His-Name (Crepuscule, 1992)

Marc Ribot plays solo guitar works of Frantz Casseus (Crepuscule, 1993)

Marc Ribot Shrek (Avant, 1994)

Ikue Mori with Marc Ribot and Robert Quine: Painted Desert (Avant, 1995)

Don't Blame Me (DIW, 1995)

Ellery Eskelin: The Sun Died (Soul Note, '96)