Daniele Sepe

Neapeljski underground v soncu

Neapelj: sonce, pica, mandolina. Šele pred nedavnim so na neapeljskem konservatoriju ustanovili katedro za to glasbilo, in to je bil poklon, ki ga je bila akademija mandolini dolžna. Ljudska tradicija je ustvarila tako imenovano "napolitansko glasbo" ("canzone napolitana"), značilni glasbeni žanr, ki se je razvil v prvi polovici stoletja in izhaja iz srednjeveških pesmi in glasbe.

Današnji Neapelj je mesto z visokimi konicami akustične onesnaženosti. Ceste v centru mesta, pogosto zelo ozke, se spremenijo v množico ojačevalcev, tako da se poleg hupanja in brnenja mopedov, glasov in krikov populacije, ki pogosto ne govori, marveč vrešči, razlega melos napolitanske pop glasbe, ki vlada po teh ulicah, je pa čudna mešanica električnih instrumentov in vokalnega zavijanja v dialektu. Ta vrsta glasbe, zelo dvomljive kakovosti in z močno izraženo ljudsko in komercialno noto, ima v Neaplju ogromno tržišče z neštetimi prodajnimi mesti, improviziranimi na vogalih ulic, ki so natrpana z ilegalno posnetimi kasetami, pogosto porazne kakovosti. Toda ta glasba ni tisto, kar vam hočemo predstaviti; predstaviti vam hočemo glasbenika, Francesca D'Errica in Danieleja Sepeja; slednji nam bo tudi spregovoril o glasbi povsem druge kakovosti.

Daniele Sepe je saksofonist in klarinetist. Študiral je na konservatoriju in že zelo mlad začel igrati pri Gruppo Operaio E Zezi. To je bilo obdobje 1974-77, ki je bilo v Italiji zaznamovano s spopadi med (takrat zelo spolitiziranimi) nižjimi sloji in ekonomskimi ter javnimi institucijami. Člani Gruppo Operaio E Zezi (ki je nastala in delovala v industrijskem predmestju, kjer ima sedež FIAT) so igrali na akustična in tradicionalna glasbila, uporabljajoč srednjeveške kmečke napeve za uveljavljanje socialnih pravic delavskega razreda. To je bila zanj zelo pomembna izkušnja. Tudi danes spaja Daniele Sepe glasbo, ki mu je všeč (pri tem se giblje med etnijami in žanri), s politično angažiranimi besedili. Po večletnih izkušnjah, ko je sodeloval kot 'sessionman' z najrazličnejšimi glasbeniki italijanske pop jazzovske scene, je na začetku osemdesetih začel z lastno diskografsko produkcijo, se spopadal seveda z vsemi samozaložniškimi težavami in trmasto vztrajal pri projektih, ki so do pred nekaj leti ostali skoraj popolnoma neopaženi, v zadnjem času pa ga ravno zaradi teh projektov ceni vse širši krog poslušalcev. Daniele Sepe je danes osrednja figura neapeljske scene. Sposoben je združiti ogromno glasbenikov in pretočiti njihovo energijo v projekte nesporne kakovosti. Daniele igra glasbo, ki je ne moremo opredeliti - zdaj je lahko radostna in ritmična, drugič spet žalostna in melanholična. S sončno zvočnostjo, mediteransko ali tudi ne, išče tisto univerzalno, tisti zvok, ki lahko izrazi močna čustva. Če bi hoteli iskati primerjave, reference, bi lahko (z vso potrebno previdnostjo) omenili Charlieja Hadena in njegov Liberation Music Orchestra, vsaj glede jazzovske matrice, pestrosti zvokov in močnega civilnega angažmaja, ki so jim skupni.

Med vrstniki in prijatelji Danieleja Sepeja najdemo še enega glasbenika, ki izstopa na neapeljskem glasbenem prizorišču: to je Francesco D'Errico, pianist in skladatelj. Njegova glasbena izobrazba je strože jazzovska, sodeloval je na mnogih seminarjih v Italiji in v tujini. Od leta 1988 nastopa s skupinami, ki nosijo njegovo ime in s katerimi je igral v mnogih italijanskih jazzovskih klubih in sodeloval na mnogih jazzovskih festivalih. Med drugim je zastopal Neapelj in Italijo na bienalu mladih mediteranskih umetnikov v Marseillesu leta 1990. Bralci revije Musica jazz (največje italijanske revije o jazzovski glasbi) so mu leta 1990 na glasovanju za najbolj nadarjenega novega italijanskega glasbenika dodelili osmo mesto. Leta 1991 je ustanovil Movies Band, ki v živo izvaja glasbo za nemi film. D'Errico piše tudi izvirno glasbo za balet, gledališče in film. Poleg koncertnih nastopov z duom, triom, kvartetom in kvintetom se s strastjo posveča tudi didaktičnemu delu - vodi mnogo seminarjev.

Z Danielejem Sepejem sem se maja letos pogovarjal o njegovi glasbi in neapeljskem glasbenem prizorišču.

Lahka vprašanja, prosim.

Povsem enostavna. Ko sva že tu pred studiem, povej, kaj trenutno snemaš?

Novo ploščo.

Kdaj izide?

To se ne ve. Gre namreč za mojo produkcijo, nisem pa še našel distributerja.

Kako si se oblikoval kot glasbenik?

Najprej moram povedati, da sem se rodil pod nesrečno zvezdo, zagotovo je tako. Glasbe sem se lotil v osnovni šoli, poprijel sem za flavto, kot je običajno za tukajšnje osnovnošolce. Šele pozneje sem se zares navdušil za glasbo.

Plastično flavto?

V resnici sem želel igrati klavir, a doma nismo imeli denarja. Očeta sem prosil, naj mi kupi klavir. Pa se je odpravil v trgovino, povprašal, koliko stane, in se vrnil s plastično flavto. To je zaznamovalo mojo glasbeno usodo. Sicer bi zagotovo postal velik koncertni mojster, igral bi Beethovna in Šostakoviča. Kasneje sem se vpisal na glasbeno akademijo. Klasično glasbo sem imel rad, še zmeraj jo imam. Ker sem se glasbeno formiral v sedemdesetih letih, v zelo političnem obdobju, sem se začel zanimati za neapeljsko ljudsko glasbo in igral v skupini Gruppo Operario e Zezi.

Najprej si izkusil tradicionalno folk glasbo, nato pa prestopil med džeziste.

Saj veš, v določeni starosti razmišljaš tako in tako, dovzeten si za vse in lahko igraš karkoli, kjer koli - kamor te povabijo. Ko sem končal akademijo, mi je postalo jasno, da so razmere v klasični glasbi zelo klavrne. Igralo se je za občinstvo, ki mi ni bilo všeč. Ni me veselilo igrati za sedemdesetletnike in fine gospe iz umetniških krogov. Raje sem se usmeril k občinstvu iz moje generacije, začel sem igrati jazz. Deset let sem igral kot jazzerski sessionman, za denar. Za denar s komer koli, na odrih in ploščah. Za vsemogoče pop produkcije. Ko sem dovolj prihranil, sem investiral v prvo samostojno ploščo. To je bila velika napaka. Nič nisem zaslužil, prodal sem en kurec. Kasneje sem poskusil še dvakrat, to je bilo dokaj zapleteno, dokler nisem izdal plošče Vite perdite - nepričakovan uspeh.

Koliko izvodov pa si je prodal?

Mislim, da okrog 10 000. Mislim, pravim zato, ker ti števila v resnici prodanih albumov nihče ne pove. To je eden izmed razlogov, zakaj se ne splača biti glasbenik. Mislim, da se prodaja kljub vsemu vrti okrog 10 000, in to je za tako čudaški album lepo število.

Kako pa si album prodajal?

Distribucija je bila slaba, saj ni bilo nobene promocije. Vendar so bili vsi albumi prodani v Italiji.

Kaj pa v tujini?

Številk za Evropo ne poznam, upam pa, da bom prej ali slej kaj izvedel. Enak uspeh sem imel z albumom Spiritus mundi. Trenutno pripravljam nov projekt. Ponovno želim izdati album v samozaložbi, kakor sem že storil s prvim. In sicer zato, ker rad trpim; kaj bo nastalo, bomo še videli.

Nekatere skladbe na plošči Vite perdite so bile posnete v nenavadnih krajih. Kako si prišel do tega?

Dejansko sem živel v Misanu, blizu Neaplja, na ozemlju, ki je bilo naseljeno že ob začetku našega štetja. Ko sem živel tam, sem bral Tacita, in to je vplivalo na nastanek plošče Vite perdite. Snemal sem na lokacijah, ki so bile zgrajene v času Tacita in Hadrijana in ki sta jih ti dve zgodovinski osebi obiskovali. Pravzaprav sem snemal na lokacijah, kjer sem prej večkrat vadil saksofon, čudoviti kraji, ki jih turisti ne poznajo.

Ali tam ni turistov?

Zdaj so prišli tudi tja, saj so to krasni kraji, ki so tudi lepo akustični. Povedati moram, da mi snemanje v studiih ne ustreza preveč, snemanje na lepih lokacijah pa je nekaj drugega - in verjamem, da se da tam narediti lepše stvari. Lepe knjige ne napišeš na stranišču. Seveda so tudi taki, ki to zmorejo, vendar sem sam raje na prostem.

Ali še zmeraj delaš z istimi sodelavci, s katerimi si delal ploščo Vite perdite?

Bolj ali manj z istimi, vendar bi rekel, da je vsaka moja plošča po svoje povzetek vseh glasbenikov z neapeljske scene. Na plošči Vite perdite sem sodeloval s približno osemdesetimi glasbeniki. Podobno je s Spiritus Mundi. Skratka, sodelujem s tistimi, ki jih spoštujem in ki me spoštujejo.

Na plošči z naslovom Spiritus Mundi ste posneli priredbo neke skladbe Luigija Tenca. Mislite posneti še kaj njegovega?

Ne. Tudi zato, ker smo že posneli en njegov komad na plošči L'uscita dei gladiatori. Na splošno obstaja veliko glasbe, ki bi jo rad igral. Če bi posnel dve plošči na leto, bi še šlo; tako ali tako sem moral novo ploščo skrajšati za pol ure. Plošče, ki trajajo 80 minut, so komercialni samomor. Predolge so, zato jih nihče ne kupuje.

Tvoja besedila so pogosto angažirana. Ali je v Neaplju težko ustvarjati glasbo, ki ne bi bila socialno angažirana?

Mogoče ravno obratno. Socialno angažirana glasba v tem trenutku ni najbolj v modi. Besedila, ki jih pišemo v tem trenutku, se vsa ukvarjajo s problemi delavstva, produktivnosti, dobička itd. Prav zaradi besedil take vrste potem nismo povabljeni na prireditve, ki jih sponzorira ali organizira lokalna oblast ali pa PDS (nekdanji italijanski komunisti). Po drugi strani pa se mi zdi, ko berem Pavesija in Pasolinija, da se lahko piše o realnosti tudi na lep način. Socialno angažiran sem tudi zaradi tega, ker sem revež; v končni fazi pišem o problemih, ki se tičejo mene in ljudi, ki so v istem dreku kot jaz.

Torej je to neke vrste potreba?

Seveda, saj vse skupaj pride spontano. Po drugi strani pa ne pojemo samo o manifestacijah, protestih in gverili. Vsaka oseba, vsak glasbenik skuša predstaviti svoje podobe, spomine in na sploh svoje občutke. Vendar so nam nekatere stvari bliže kot druge.

Nova plošča naj bi bila podobna prejšnjim; spojitev različnih etno muzik?

Ja, cela štala.

Balkanska, južnoameriška muzika...

Ni čisto tako. Tokrat je plošča malo drugačna. Drugačni so tudi zvoki. Komad, ki si ga ravnokar slišal, je srbski. Na ploščo smo ga umestili zato, ker mislimo, da se znotraj vseh teh problemov, ki se nanašajo na delavski razred in na dobiček, nahaja element vojnega dobičkarstva. Vsak namreč takoj pomisli na trgovino z orožjem, v bistvu pa se ustvari večji dobiček s prodajo stvari, ki jih je vojna uničila: televizorji, pralni stroji, vlak za otroke, avto... Obnova porušenih mest je v bistvu velik posel, tako da smo v komad Kannonen Song Bertolda Brechta vstavili del pesmi, ki se pojavi v filmu Emirja Kusturice. In sicer zato, ker je vojna v Bosni najočitnejši primer dobrega zaslužka.

Kakšen odnos imaš do filma in na splošno do podob?

Pogosto hodim v kino in, na srečo, me pogosto pokličejo, da delam glasbene opreme, skret opreme - to je pač delo, delo, ki mi je všeč.

Te to spodbuja?

Vsekakor. Če bi imel denar za snemanje videospotov, bi bile moje plošče drugačne, kot so. Zelo zanimiva se mi zdi možnost, da glasbo jasneje izraziš s podobami. Konec koncev je večina glasbenikov, ki so mi všeč, delala filmsko glasbo, na primer Nino Rota... upam, da bo nadaljeval v tej smeri.

Ali trenutno sodeluješ pri projektu take vrste?

Da, pred kratkim je izšel film Il Caricatore, Sarzer, za katerega sem napisal glasbo. Kaže, da mu gre kar dobro. Poleg tega pričakujem scenarij nekega rimskega režiserja. Zgodbe sploh nisem razumel, toda režiser je prepričan, da sem pravi človek za pisanje glasbe za njegov film. Bomo videli...

Kakšne odnose imaš z neapeljskimi glasbeniki, ki pripadajo drugačnim žanrom, na primer 99 Posse in Almamegretta?

Imeli smo dobre odnose, pojavljali so se na mojih ploščah, kakor tudi jaz na njihovih. Danes so razmere drugačne. Pred tremi, štirimi leti je bilo dosti sodelovanj, dosti sinergije, danes je situacija čisto drugačna. Na začetku je bilo med nami precej nezaupanja, jaz sem Posse razumel kot tiste, ki se vedno derejo, kakor so oni mene kot tistega, ki igra samo jazz - in nič drugega. To nezaupanje smo potem na nek čuden način premostili, se ponovno srečali in igral sem za njih, pa oni zame, in nastalo je nekaj, za moj pojem, lepega. Današnje razmere so drugačne zaradi vpliva diskografskih založb, ki je po mojem mnenju pri 99 Posse in Almamegretta zelo močan, saj sta trenutno najbolj komercialni skupini v Neaplju; mislim, da nimajo več toliko svobode odločanja o tem, kaj bi radi naredili. Morda se motim. Menim, da ni isto, če ustvarjaš ploščo in te ne zanima predvsem, koliko izvodov bo prodanih, kot na primer mene ne zanima. Nekaj drugega je, če moraš prodati 50 000 izvodov, tedaj je okus poslušalcev, kakor tudi sedanji trendi, zelo pomemben.

Kot se je zgodilo Almamegretti...

Almamegretta so šli v kurec. Dub je glasba brez energije. Glasba, ki hoče biti anestetik za možgane. Nekako tako kot minimalizem osemdesetih, na primer Philip Glass, po moje velik dolgčas.

Kakšne so razmere v Neaplju za ljudi, ki igrajo? Se dogaja kak preporod?

Neke vrste preporod se je dejansko zgodil. Bilo je obdobje, pred tremi, štirimi leti, ko so imeli glasbeniki več manevrskega prostora. Neapelj je bil poln lokalov, v katerih se je igralo, samo v centru je bilo šest, sedem prostorov, kjer se je igralo vsak dan. Tako je imel vsak mlad bend možnost, da sestavi svoj program in ga preveri pred publiko. Danes je takih prostorov ostalo manj kot polovica, tako da je tudi možnosti manj. Možnosti so se spet začele zapirati. Že to, da nismo, odkar so se pojavili 99 Posse in Almamegretta, opazili nobenega novega benda, je dokaz, da se položaj slabša. Kar se mene tiče, lahko govorimo o preporodu takrat, ko se pojavljajo nova imena, medtem ko je glasba, ki prihaja iz Neaplja, po dvajsetih letih še vedno Pino Daniele. To je kljub kvaliteti Danielejeve glasbe grozno, saj se morajo v mestu, ki živi, pojavljati vedno nove in drugačne stvari. Mislim, da ljudje ne istovetijo več Londona in Rolling Stonesov.

Kaj se je zgodilo? Kdo je kriv za vse to?

Kriva je uprava, politiki, ki niso naredili en kurec. Razmere so izkoristili, da bi bili izvoljeni z malo denarja, pozneje pa za mladino niso naredili nič.

Kaj pa sekretar za kulturo Nicolini?

Nicolini je najhujši, ker ga boli kurec za vse.

Še en megalomanski politik?

Niti to. Megalomanski politik si želi biti v centru pozornosti in to pozornost usmerjati v stvari, ki jih počne. Nicolini pa je človek, ki nima več nobene ambicije. Vsake toliko se malo pozanima za film in gledališče, toda že to, da je mestnim redarjem dovolil, da težijo vsem lokalom v Neaplju, pove dovolj o odnosu mestne uprave do mladinske kulture v Neaplju.

Na vsakih deset zaposlenih dela v Neaplju sedem ljudi na črno...

Zadeva je enostavna, saj delo na črno obstaja in politiki se trudijo, da bi tako ostalo.

Ga poskušajo legalizirati?

Legalizacija v tolikšni meri, da bo delo samo še na črno. Konec koncev dosega nezaposlenost tudi 30 do 37 odstotkov - v takih razmerah brez pripomb sprejmeš delo, ki ti ga ponudijo, tudi če ti ne bodo plačevali prispevkov. Problema nezaposlenosti ni mogoče rešiti s tehnologijo, poleg tega ne bo nikoli rešen, ker kdo, ki dobiva plačo, ne more zahtevati večje, saj na njegovo mesto čaka toliko ljudi.

Nekateri strokovnjaki za politično ekonomijo menijo, da je ponovna vzpostavitev zakona prvi pogoj za porast ekonomije v Neaplju. Kaj meniš o tem?

To trdi tudi Bassolino (neapeljski župan). Problem je v tem, da je potrebno za vzpostavitev zakona imeti take ekonomske razmere, ki vsakemu omogočajo možnost upoštevanja zakonov. Če pomislimo na tihotapljenje cigaret in na vse ljudi, ki se s tem ukvarjajo... Ne smemo pa pozabiti, da smo v državi, kjer je predsednik največje opozicijske stranke v preiskovalnem postopku zaradi sedmih ali osmih obtožb, na primer korupcije ipd. Ali pa Prodi, ki je v preiskovalnem postopku zaradi stečaja tovarne Cirio. Hočem povedati, da ne moremo govoriti zgolj o kriminalu in delu na črno, čeprav je tega toliko. V Neaplju imamo pregovor, da riba smrdi pri glavi, in mislim, da v tem primeru glava zelo smrdi. Navsezadnje ne obstaja samo Neapelj. Kadar gledamo film o New Yorku ali na splošno o ZDA, vidimo vedno prizore nasilja, korupcije v policiji, sodstvu, politiki... Tako, da ne moremo reči, da je v Neaplju mafija, v N.Y.C. pa je vse v redu.

Mislim, da je to vse. Če ne bom zamudil vlaka... hvala.

Fantje, boste vstopili in si ogledali studio?

Še zadnje vprašanje. Kdaj te bomo videli nastopati v Ljubljani?

Za začetek vstopi in si postrezi s ploščami.

Nicola Cretella

Diskografija

MALAMUSICA (Il Parco, 1991)

L'USCITA DEI GLADIATORI (Stile Libero/Virgin, 1992)

PLAYS STANDARS AND MORE (Officina, 1992)

VITE PERDITE (Polosud, 1993)

SPIRITUS MUNDI (Polosud/Crime Squad, 1995)