VEČ AVTORJEV

In Garageland: Rock, Youth And Modernity

(Routledge, 1995)

Prepogosto pozabljamo, da v popularni glasbi ob peščici zelo znanih in slavnih izvajalcev in izvajalk ter relativno omejenem številu bolj ali manj znanih in uspešnih "estradnikov" deluje tudi ogromna množica anonimnih glasbenikov in glasbenic. Ti prodajajo usluge - ali pa jih sploh ne prodajajo, ker igrajo zaradi začetniškega ali tudi kasnejšega muzikantskega entuziazma - na lokalnih ravneh in "tezgarijo" v različnih klubih, beznicah in na različnih lokalnih prireditvah. Avtorji, ki so doslej obravnavali popularno glasbo kot kulturni, družbeni, medijski, tržni, ideološki in še kakšen fenomen, so prepogosto spregledovali popularnoglasbene anonimneže, brez katerih popularna glasba nikoli ne bi bila to, kar je: glasba, s katero se lahko srečujemo v živo tudi na najbolj oddaljenih geografskih širinah in dolžinah ter v še tako zakotnih velemestnih luknjah. Ta glasba ni nikoli posredovana v medijih, četudi izvajalci večinoma izvajajo uspešnice te ali one zvrsti, in ni del globalnega glasbenega posla, ampak se izvajalci in izvajalke zadovoljijo z drobižem, ki ga lahko zaslužijo z živimi nastopi.

Šele antropološki oz. etnografski vpogled v resnično dogajanje "na terenu" je razkril vso pestrost glasbenega življenja na lokalni ravni, na primer v delu antropologinje Ruth Finnegan The Hidden Musicians: Music Making in an English Town iz leta 1989. V istem času so se z glasbeno etnografijo lotili preučevanja mladostniških rockovskih skupin tudi trije švedski raziskovalci, gimnazijski učitelj Ulf Lindberg, socialni delavec Ove Sernhede in muzikolog Johan Fornäs. Trije raziskovalci so opazovali dogajanje v lokalnih klubih v treh različnih mestih ter se odločili podrobneje "obdelati" po eno bolj ali manj anonimno lokalno rock skupino, njeno delovanje ter vizije, vrednote, načrte in vsakdanje druženje njenih članov - skratka, vse tisto, kar daje rock glasbi še zmeraj pečat mladostno vitalnega popularnoglasbenega godbeništva.

S prikazom delovanja poznonajstniških skupin OH (post punk skupine iz Helsinborga, mesta s 100.000 prebivalci), Lam Gam (družbeno angažirane "progresivne" rock skupine iz predmestja Geteborga) in Chans (bolj plesno in k pop rocku usmerjene skupine iz Stockholma), njihovega sloga in glasbe ter socialnega okolja, iz katerega izhajajo člani, so avtorji poskušali prikazati življenje in odraščanje v obdobju pozne moderne v družbi, ki jo poznamo kot družbo blaginje. Čeprav si bralci, ki so morda kot najstniki poskušali igrati v kakšni rock skupini, morda ne morejo predstavljati, da njihovi švedski vrstniki nimajo težav niti s prostorom za vaje niti z nabavo glasbenih instrumentov, kajti za oboje poskrbi tudi država, ki načrtno vlaga v glasbene oz. mladinske klube ter v amatersko glasbeno dejavnost v teh klubih z nabavo instrumentov in ozvočenja, si kaj lahko predstavljajo, da med posameznimi družbenimi sloji - švedska družba pač ni brezrazredna in tudi zanjo veljajo Bourdieujevi opisi družbene reprodukcije kulturnega kapitala - obstaja dovolj subtilnih razlik, da se razvijejo tudi družbenokritične in angažirane "kontrakulturne" prakse.

Če je kaj pomembnega v zgodbah, ki so jih zapisali avtorji knjige In Garageland, potem je to potrditev tez o osvobajajočih in družbenozdravilnih učinkih "kontrakulturnih" dejavnosti. Igre identitet (vrtenje okoli tega, kako zares postati oz. biti "jaz") so v jedru procesa, ki ga označujejo redne in naporne vaje ter preredki lokalni nastopi. Biti rock glasbenik pomeni istočasno izstopiti iz dominantnega družbenega toka in živeti nekonvencionalno, toda obenem ostajati del neke skupnosti in biti tudi opažen ter spoštovan.

V drugem delu knjige sledi poglobljena analiza povezav med odraščanjem v sodobnem svetu in glasbenimi dejavnostmi, ki prinaša veliko zanimivih spoznanj in sklepov. Mladi skozi glasbo ustvarjajo lastno, osebno identiteto, ki jo kompleksno kombinirajo z drugimi elementi kolektivnih identitet (družbenoekonomskih, regionalnih, etničnih, spolnih itd.), skozi glasbo pretakajo individualno izkušnjo v kolektivno in obratno. Pomembna kvaliteta pričujočega dela je tudi v multidisciplinarnem pristopu (edino, kar imajo avtorji skupnega, so izkušnje z igranjem v različnih rockovskih skupinah), ki se izteče v skupnem spoznanju, da so alternativne javne sfere zmeraj začasne in eksperimentalne, da niso "osvobojeni otočki", ker se ne morejo nikoli povsem upreti zahtevam dominantnega sistema, toda vendarle so ključnega pomena za načine kulturne adaptacije mlajših generacij v sodobnem svetu, kajti skozi glasbo je mogoče izraziti stvari, ki jih ni mogoče artikulirati na noben drug način.

Rajko Muršič