Letnik: 1998 | Številka: 1 | Avtor/ica: Jane Weber

KENNETH “JETHRO” BURNS

Bye Bye Blues

(Acoustic Disc, 1997)

NEW LOST CITY RAMBLERS

There Ain’t No Way Out

(Smithsonian Folkways/Koch, 1997)

Založba Acoustic Disc Davida Grismana že nekaj let skrbi za ohranjanje manj znanih posnetkov pomembnih izvajalcev akustične glasbe. David Grisman je najbolj znan v bluegrassovskih krogih, vendar vas njegovi izleti v jazzovske vode ne smejo preveč presenetiti. Izvajalci bluegrassa so namreč praviloma odlični glasbeniki, vajeni igranja po naročilu, pa tudi svobodne improvizacije, pri kateri meje med glasbenimi zvrstmi in tehnikami igranja izgubijo smisel in pomen. Kenneth “Jethro” Burns je eno Grismanovih večjih odkritij.

Ime tega odličnega mandolinista boste našli v vsaki dobri enciklopediji bluegrassa in jazza. Še več. Številni poznavalci manj znane tradicije igranja na mandolino Burnsa razglašajo celo za najboljšega mandolinista in njegov občutek za čas v glasbi primerjajo s občutkom Jacka Bennyja in celo Counta Basieja. Ploščo, ki prinaša več kot dvajset bolj ali manj znanih tem iz sveta bluegrassa, folka in jazza, sta producirala David Grisman in Don Stiernberg, velika zaljubljenca v tovrstno glasbo, zato ličen ovitek s številnimi koristnimi podatki in obsežnim intervjujem ne preseneča in tej izdaji daje še večjo vrednost. Kenneth “Jethro” Burns - na plošči ga s kitaro spremlja Stiernberg - si je izmislil več tehnik igranja na mandolino in je mogoče prvi mandolinist, ki je to glasbilo popeljal iz zaprtega sveta countryja. To je virtuozna in zahtevna plošča in prepričan sem, da bo številnim mladim mandolinistom s Samom Bushem in Timom O’Brienom na čelu pomenila enega ljubših učbenikov (Acoustic Disc, Box 4143, San Rafael, CA 94913, USA). David Grisman in njegov, žal, že pokojni glasbeni prijatelj Jerry Garcia sta kot mladeniča rada poslušala skupino New Lost City Ramblers. Bil sem presenečen, ko sem v katalogu založbe Folkways zagledal oglas za novo ploščo te vplivne zasedbe. Ti glasbeniki so pred skoraj štiridesetimi leti sodelovali pri tako imenovanem preporodu ameriškega folka, v zadnjih dvajsetih letih pa niso snemali. Če primerjam posnetke Johna Cohena in njegovih prijateljev z nekaterimi starimi posnetki teh pesmi, ki jih imam v zbirki - gre za pesmi starega countryja, zgodnjega bluegrassa in cajuna -, se mi zdi, da gre za dovolj konsistentno preigravanje stare glasbe. V nekaterih skladbah je čutiti, da so glasbeniki ohranili izvirnega duha, to pa v takšnih oživljanjih napol pozabljenih glasbenih tradicij pomeni največ.

Tudi ta album spremlja obsežna knjižica z diskografijo, esejem in pomembnimi zaznamki, zato bi mu lahko pripisali vzgojno vrednost (Smithsonian Folkways Recordings, 955 L’Enfant Plaza, SW, Suite 2600, Smithsonian Institution MRC 914, Washington, DC 20560, USA). Če bi radi bolje spoznali bogato tradicijo ameriške glasbe in ste se naveličali poslušati le kitariste, bosta ti dve odlični izdaji obogatili vašo zbirko. Za nameček obe prinašata zvokovno zelo kakovostne posnetke, zato boste, če imate vsaj kanček občutka za hribovsko, v Burnsovem primeru pa tudi jazzovsko glasbo, neskončno uživali.

Jane Weber