Letnik: 1998 | Številka: 1 | Avtor/ica: Sonja Porle

NAHAWA DOUMBIA

Yankaw

(Cobalt, 1997)

Ne, Nahawa Doumbia nima kristalnega glasu in niti prednikov žlahtnih kakor kora. Njen glas je mlad, skoraj otroški, prijazen in mehak. Oumou Sangare, Amy Koita, Sili Sidibe in tristo drugih - Mali namreč premore več gromkih pevk kot Slovenija duhamornih literatov - jo lahko preglasi z enim samim glasnim vzdihom. Zajec Nahawinega glasbenega uspeha zatorej tiči v drugačnem grmu, kot je v Maliju sicer v navadi. A zagotovo ne le v tem, da pevka negriotskega rodu nerada kuje verze v čast radodarnim poslovnežem, poštenim politikom in podobnim "patronom", saj v zadnjem desetletju še nisem slišala za malijskega umetnika, ki se ne bi hvalil, da je prav on tista svetla izjema, ki ji ni do prepevanja priliznjenih hvalospevov. Včerajšnji upor na savanski ladji se je pač unesel v današnjo modo. Razlog za Nahawino priljubljenost se zato lahko skriva le v kakovosti njene glasbe ali, bolje, v duhu pevkine komunikacije s spremljevalnimi glasbeniki. Da je glasba izvrstno zaigrana, melodično razkošna, zvrhana križajočih se ritmov in predvsem tradicionalna, je namreč samoumevno, saj je malijska. Malijci pa sploh ne poslušajo cenene glasbe. Ker ne morejo. Nahawina glasba jim godi zato, ker je v resnici zrcalna podoba njihovega izbirčnega okusa. Večplastna, zapletena in vselej plesna. Zapovrh se je po desetletju bolj ali manj zavzetih poigravanj s sintetizatorji in drugo elektroniko, ki je neizogibno zravnala razgiban tok njene glasbe, odločila za pogumen korak nazaj v prihodnost. Orkester, s katerim je v studiu Alija Farke Toureja v Bamaku posnela album Yankaw, je povsem tradicionalen in akustičen, a je glasba kljub temu, oziroma prav zato, povsem naelektrena, njen glas pa mlajši, prijaznejši in mehkejši kot kadarkoli prej. Balafoni, djembeji, kitare in divja puščavska flavta mu očitno dobro denejo. Med poslušanjem sem pomislila, da je edina Malijka, ki je plošča Yankaw ni razveselila, diva Oumou Sangare. Njeno srčno vladanje na prestolu sahelske glasbe namreč zaradi nje ni več tako zelo kristalno samoumevno.

Sonja Porle