THE FALL

Levitate

(Artful, 1997)

Ni jih veliko, ki bi v dvajsetih letih nanizali prav toliko rednih studijskih albumov - in bili vedno nekje tu. Če upoštevamo še kopico drugih izdaj, se samo potrjujejo dejstvo, da je Mark E. Smith eden najbolj dejavnih ustvarjalcev na Otoku. Vse te plošče obenem pričajo, da se ne bo nikoli “poboljšal”. Predolgo je na sceni, da bi se lahko spremenil, in to plošča Levitate le še enkrat potrjuje. Nič manj “odbita” in bogata ni kot prvenec Live At The Which Trials iz daljnega leta 1979 ali katera koli kasnejša plošča. Le da tokrat Mark ni usmeril ciničnih komentarjev le na angleško družbeno stvarnost, ampak se je spravil še na modne tokove v popularni glasbi. Tako v neskončnost, kot v kaki zmagoslavni himni, ponavlja “jungle rock”. Morda kdo celo nasede. V pesmi 4 1/2 inch si je prisvojil groovy ritem samega Jona Spencerja in takoj naslednjo pesem naslovil kar s Spencer Must Die (kateri Spencer?). Takih prikritih navez je še cel kup, a ker so besedila odkričana v slengu, jih (na žalost) težko razvozlamo. Lahko bi ga razglasili za starega, malce zagrenjenega cinika, ki so mu vsi obrnili hrbet in sedaj godrnja sebi v brk, kako je svet nepravičen in da on že ve... A dvome rešuje z ostrino besed; komentarji so neulovljivi, polni asociacij in večpomenij. Skladajo se z glasbo, ki prihaja in odhaja z vseh smeri. Vse se lahko uporabi, in če je to amputirani disco beat, boste nanj težko plesali. Ali vsaj ne dolgo. Za povrh je zvok neobrušen, mnogokrat namerno popačen in izven ravnotežja. Poudarja ritem, a brez naslombe na “sodobnost”. In če se ji že približa, se ji zagotovo ne prilagaja. Repeticija je bila pač vedno njihov zaščitni znak, saj je Mark v nji lahko našel dovolj prostora za recitale.

Dodatni disk s petimi komadi (brez naslovov) potrjuje napisano. Še ko so skoraj plesni, so samosvoji - in nekako sitni. Ne, ta fant se ne bo nikoli poboljšal.

Janez Golič