KAN'NIDA

Vis an nou

(Indigo/Label Bleu, 1997)

Glasba Kan'nide je živeča preteklost; je tu, da bi pričala o zgodovini skozi participacijo pri še vedno živečih ritualih. Pravzaprav izhaja iz dveh življenjskih situacij, ki se med seboj na videz izključujeta, vendar se prepletata, in ki imata v svojem podaljšku povsem različen popularnoglasbeni odvod. Kan'nida - tako kot Akiyo in podobne skupine - pravzaprav ustvarjajo na markantni prelomnici, ki jih z enako močjo zavezuje preteklosti in sedanjosti ter s tem popularni godbi. Ta glasba se po eni plati vpenja v tradicijo delovnih ritualov, delovnih pesmi različnih oblik (knovwa, domenn, koudmen, lakote ipd.), ki so nastajale ob sezonskih opravilih na plantažah otoških kultur sladkornega trsa, manioke ali kasava, pozneje pa so se prelile v popularnoglasbene izraze, ki imajo veliko skupnega z različnimi karnevalskimi oblikami ter na koncu z značilnima popularnoglasbenima izdelkoma francoskih Antilov - z zoukom in soco. Na drugi strani - ki je, paradoksno, z enako stopnjo intenzivnosti zavezana karnevalu in podobnim sezonskim priložnostim - gre za pogrebne rituale, rituale smrti, ki se še posebej močno prenašajo znotraj razširjene družine iz roda v rod. Znotraj te prepoznavne strukture imamo pri Kan'nidi opraviti z družino Geoffroy; vir njenega izročila je mama Geoffroy, od katere je Sergius Geoffroy prevzel izkušnjo in jo leta 1980 skupaj z brati, drugimi sorodniki in nekaterimi sosedi prevedel v skupinsko formo Kan'nide. Vse na temelju izročila Grand Fonds, ki ga lahko iz guadeloupskega zornega kota brez tveganja postavimo ob bok takšnim sinkretistično-ustvarjalno-vrednostnim sistemom, kakršen je haitski voodoo. Slišno je rezultat fascinanten. V povprečju desetčlanska zasedba bratov Geoffroy s pomagači iz sosedstva v dvanajstih v povprečju kratkih skladbicah, ki pa se prelivajo druga v drugo, uprizori prepričljiv glasbeni ritual, preplet pesmi in ritmov, ki mu je užitek prisluhniti že s cedeja, ob neposredni izkušnji pa mora biti naravnost magičen. Posredovana z albumom Vis an nou pa je ta izkušnja več kot zgolj oprijemljiva.

Zoran Pistotnik