FUCK

Pardon My French

WHITE HASSLE

National Chain

(Matador, 1997)

Njujorška založba Matador sodi med založbe, ki se zavedajo motorike današnje glasbene industrije in njene fuzije. Pod streho spravlja raznolika glasbena imena, da lahko vsak potrošnik popularne godbe najde tudi kaj zase.

Tistim, ki so bolj nagnjeni k folk zvokom in odklonom, ponuja vsaj dva albuma dveh bolj glasbenih projektov kot skupin, ki izžarevata umetniško svobodo in predvsem ustvarjalne želje vseh glasbenikov.

Enega smo že imeli priložnost preveriti tudi v živo - duo White Hassle, ki ga sestavljata kitarist in pevec Marcellus Hall in bobnar Dave Varenka iz njujorških Railroad Jerk. White Hassle je folk-blues-country hibrid, primitivno opremljen s kitaro in orglicami ter kartonskimi škatlami, kovinskimi posodami in lonci, s katerimi ustvarja zelo neobvezno glasbo; še ena sodobna glasbena dvojica, torej, ki nas vrača h koreninam popularne godbe. V primeri z bolj bluesovskimi Doo Rag ali Twenty Miles je duo White Hassle bolj del sodobnega folk-country vala, vsem pa je skupen značilen minimalistični pristop, poln žara in neobremenjenega užitka v surovih posnetkih, ki ohranjajo spomin na polpreteklost (še enkrat ne smemo pozabiti na pomembnejša imena tradicije, denimo na Hanka Williamsa).

V nasprotju s tradicionalnejšim duom White Hassle pa je kvartet Fuck eno od zanimivejših imen sodobnega 'lo-fi' žanra (ne gre spregledati njihove kadrovske naveze na sanfranciške odštekance Thinking Fellers Union Local 282). Z umetniškim entuziazmom in odklanjanjem glasbenih stereotipov gradi premeteno, hudomušno in zabavno godbo, ki nenasilno in zelo rahločutno motivira poslušalca z različnimi zvočnimi asociacijami. S kratkimi skladbami nas nikakor ne zdolgočasi, nasprotno - je jedrnat! Goji raznolikost različnih zvokov in šumov, s katerimi bogati sprehod od folka in otroških uspavank do jodlarskega zavijanja; ubija kakršno koli eklektičnost, ki bi se komu znala poroditi ob poslušanju Fuck, skupine s provokativnim, a več kot ustreznim imenom.

BIGor