Letnik: 1998 | Številka: 1 | Avtor/ica: Zoran Pistotnik

EVAN PARKER ELECTRO-ACOUSTIC ENSEMBLE

Toward The Margins

(ECM New Series/Statera, 1997)

EVAN PARKER/NED ROTHENBERG

Monkey Puzzle

(Leo Records, 1997)

Biografske marginalije o Evanu Parkerju seveda enopomensko razkrivajo, da imamo opraviti z enim od ključnih mož sodobne angleške, pa tudi evropske in s tem nujno planetarne improvizirane godbe. Kar ga poznamo, je eden markantnejših protagonistov tistih glasbenih praks, ki se jih je v Evropi - celo mnogo bolj kot v Ameriki, ki je z Ornettom Colemanom sicer iznašla ta izraz - prijel naziv "free jazz". Prav s tega vidika je morda zanimiva Parkerjeva samorefleksija glasbenega početja, v katerega je (bil) vpet: "O tem lahko govorim samo z vidika skupine in skupinske igre. Skupine, s katerimi sodelujem, so improvizirajoče skupine, katerih ustvarjalnost je umeščena nekje med sodobno glasbo in free jazzom." Da je (bilo) zares tako, pričata že osebna in ustvarjalna biografija tega glasbenika, ki je v spremni knjižici k albumu Toward the Margins tokrat prav vzorno popisana (v nadaljevanju pa tudi bistvene konture dosedanjih ustvarjalnih poti drugih sodelujočih glasbenikov). Pri tem je posebej pomembno za naš odnos do omenjenega albuma spoznanje, da v resnici dokumentira najbolj aktualno etapo v že nekaj časa potekajočem projektu Evana Parkerja, katerega jedro je sicer njegov regularni trio (z basistom Barryjem Guyem in tolkalcem Paulom Lyttonom, ki pa kot izrazilo že tudi uporablja tako imenovano "živo elektroniko"). Ena izmed možnih občasnih, a v pristopu konstantnih razširitev je prav Electro-Acoustic Ensemble. Vzpostavi ga dodana trojica. Dva, ki se ukvarjata s produkcijo elektronsko generiranih zvokov in njihovim procesiranjem neposredno med igranjem skupine ("live electronics and sound processing"), sta Walter Prati in Marco Vecchi. Philipp Wachsmann, sicer dobro znan angleški radikalni godalec, pa se jima, kadar ne uporablja violine in viole, pridruži z enakimi elektronskimi sredstvi. Rezultat je izjemno zanimiv: dvanajst različno dolgih, v resnici pa za to zvrst ustvarjanja relativno kratkih skladb s pomenljivimi naslovi, ki so samo dvakrat kolektivno delo, tako da je razumeti, da imamo opraviti s pripravljenim, avtorsko prepoznavnim gradivom; to na koncu sprejmemo v enem od najbolj konciznih in najbolj polnih, vznemirljivih ter v domišljeni uresničitvi prepričljivih projektov v zadnjih letih.

V prepričanju, da ni naključje, da je album Toward the Margins z opisanimi značilnostmi podpisal Evan Parker, nas okrepi sicer manj atraktiven, mnogo bolj asketski in za sodobno improvizirano sceno že kar klasično zastavljen album Monkey Puzzle. Po času nastanka je leto dni mlajši (maj 1996 - maj 1997), ponuja pa uvid v Parkerjev pihalni duet. Tokrat z Newyorčanom Nedom Rothenbergom v osmih skupno podpisanih skladbah zelo različne dolžine (od dveh do petnajstih minut) in - mirno lahko rečem - tudi različne teže. Kot je pri tem formatu in pristopu že skoraj pravilo, sta najbolj prepričljivi obe najdaljši, saj omogočata pihalcema najmanj dovolj časa za izjemno medigro. Sicer pa smo ob tem priča srečanju dveh izstopajočih instrumentalistov, ki bi z igro fascinirala že, četudi bi jima zmanjkalo domislic in iztočnic za ustvarjalen dialog. Seveda pa je Electro-Acoustic Ensemble mnogo ambicioznejši, po rezultatu kompleksnejši, zvočnega užitka polnejši projekt.

Zoran Pistotnik