Letnik: 1998 | Številka: 1 | Avtor/ica: Jure Potokar

KELLY JOE PHELPS

Roll Away The Stone

(Rykodisc/Nika, 1997)

Založbe plošč se seveda ravnajo po zakonih povpraševanja, in ker je v zadnjih nekaj letih blues (znova) prodrl v vsako globalno vas, je tudi bluesovskih plošč vedno več - naj gre za novosti ali za ponovne izdaje. Kelly Joe Phelps bi po tej delitvi spadal med druge, kajti tako svežega, virtuoznega in prepričljivega novega muziciranja v bluesu preprosto nisem več vajen; in če sem se v prejšnji številki Muske navduševal nad Ericom Bibbom (Good Stuff), naj kar takoj dodam, da je Roll Away the Stone v vseh pogledih še boljša plošča.

Kelly Joe Phelps je za večino povsem neznano ime, toda v Ameriki je nekaterim poznavalcem in glasbenikom kar dobro znan že vsaj od leta 1994, ko je izšel njegov prvenec. Gre za izvrstnega kitarista, ki obvlada različne tehnike in vrste kitare, za sijajnega pevca z značilno »prekajenim« glasom, predvsem pa za človeka, ki premore toliko spoštovanja do stare glasbene forme, ki se ji je zapisal, da mu ni prav nič do tega, da bi jo preigraval v slogu tega ali onega priznanega mojstra, ampak jo skuša vedno zaigrati samosvoje, avtorsko, domiselno in sveže. Naj gre za avtorsko skladbo ali za biser iz zakladnice bluesa, poslušalec ima vedno občutek, da Phelpsa ne zanima toliko zunanja, površinska »resničnost« bluesa, ampak predvsem njegovo bistvo, to pa je seveda izražanje posameznikovih občutkov. V Phelpsovem primeru to pomeni, da se včasih oddaljuje od klasičnih bluesovskih obrazcev in je bližji folku oziroma gospelu, to seveda samo potrjuje prejšnjo ugotovitev.

Toda Phelps je ves čas natančen in neomajen tam, kjer je morda najbolj pomembno: Roll Away the Stone je popolnoma akustična in povsem individualna plošča brez nasnemavanja in drugih »umazanih« trikov. Posneta je bila - in to osupljivo prepričljivo - v nekem starem hotelu, predelanem v stanovanja, in kot je zapisal v spremni knjižici, »med pristanki in vzleti letal«. Vse to seveda daje še večjo težo enajstim skladbam na plošči, ki so deloma avtorsko delo, deloma pa bolj ali manj znane bluesovske klasike. Težko je reči, kje je Phelps bolj prepričljiv, v lastnih brezčasnih skladbah, polnih duše in iskrenosti, ali v izjemnih priredbah, pri katerih je najbolj pomembno to, da je njihovo »branje« tako drugačno od originalov, čeprav ostaja sporočilo nedotaknjeno.

Roll Away the Stone je ena od najboljših bluesovskih plošč zadnjih let, vsekakor pa najboljša v tem letu.

Jure Potokar