PROTEST

Jedvanosimsoboakalomistobo

(CD FV Music, CD 009)

Končno se je zgodilo. Nova sarajevska rockovska scena, ki se je oblikovala pod okupacijo, se je glasno in ostro oglasila: ena od vodilnih skupin tega kroga, Protest, je dve nadstropji nad našim uredništvom - pri založbi FV Music - izdala prvenec, cede z naslovom Jedvanosimsoboakalomistobo.

Sarajevska rockovska scena bi se v nemogočih vojnih razmerah lahko spremenila v patetično sprenevedanje nad usodo, s katero upravljajo svetovne sile, ali pa se izrazila v povsem drugačni obliki, z zrelim rockom najizbranejših temeljev hardcora in postpunka, z dodatkom značilnega sarajevskega cinizma. Protest je prestal vse dileme in težave na tej poti in ni razpadel, tako kot skupine z dveh kompilacij Rock Under The Siege (izdajatelj Rado Zid, urednica Aida Kalender) in kot veterani sarajevskega undergrounda SCH, ki so po sijajnem cedeju Gentle Art Of Firing zamrznili delovanje in se preselili v Prago. Kvartet Protest je očitno iz drugega testa, močnejši kot obramba Želje in Sarajeva skupaj.

Prvi samostojni cede prikazuje le delček tiste energije, cinizma in poleta, ki ga skupina izžareva na koncertnih deskah. Mladi glasbeniki predvsem odlično prebirajo najboljše tradicije punka, svetovnega in domačega, in na tej podlagi oblikujejo pesmi, ki imajo glavo in rep, udarne melodije, himnične refrene. Najpomembnejši pa je njihov črni humor, njihov pogled na brezupnost vsakdana, v katero se nočejo potopiti, opazujejo jo le kot nekakšno črno luknjo, v katero ne želijo stopiti. Kot bi vedeli, da se vsemu temu da izogniti (ne pa tudi pozabiti), če le najdemo optimistične in absurdne elemente. Preteklosti se ne more in ne sme pozabiti, prav tako pa se v njej ne more živeti. Zazreti se je treba, upajmo, v svetlejšo prihodnost.

Ključna oseba skupine je karizmatični pevec Damir Nevesinjac, prepoln scenskega šarma in vokalno skrajno prepričljiv, medtem ko se trio oklepa močnih rockerskih fraz, v katerih kitara zavzema veliko prostora, ritemska sekcija pa prispeva pogoste menjave tempa in razpoloženja. Sa feeling 93 se z ironijo loteva dnevov Olimpiade iz leta 1984, opevane so težave vsakodnevnega življenja med obleganjem, pesmi splitske skupine Daleka obala Roza (s prve plošče) dodajo diskoidno-funkoiden ritmični zagon. Nekatere pesmi, podobno kot omenjene, in Hit meseca nosijo v sebi velik “hitoiden” potencial in bi kaj zlahka postale uspešnice, lahko bi jih celo vrteli na sredinskih radijskih postajah. Boško Buha, sklepna sedemminutna epopeja, je bona fide Portesta z ironičnimi komentarji o mladostniških zablodah in idealih, polna posrednih aluzij na preživeto vojno.

Le občasno ima človek občutek, da bi skupina potrebovala boljše pogoje snemanja. Legendarni Bojan Babiæ-Babo je moral iz Ilirske Bistrice v Sarajevo in tam s skromno tehniko iztisniti vodo iz kamna, pri tem pa največ izgubijo pesmi s pop refreni, ki bi lahko ob dobri studijski produkciji postale prave uspešnice. Še posebej pri himničnih refrenih: ko bi pesem morala doseči vrhunec, a ga ne doseže, zato zvočna slika ostaja preveč enobarvna, brez dodatnega postproduciranja, ki bi bilo povsem upravičeno in dobrodošlo. Ovitek so katastrofalno oblikovali člani Trio-Fabrike (Mladina, lepak za film Outsider), in to slab tisk še poudari.

Na kratko še dobre novice iz Sarajeva. Komaj čakamo, da nam Monika Skaberne te (vojne) junake pripelje na turnejo po Sloveniji, to bi se po napovedih moralo zgoditi že januarja. Prav gotovo se lahko Protest na koncertih postavi ob bok legendarnim skupinam KUD Idioti, Majke in Partibrejkers, ki jim tako suvereno sledi po stopinjah.

Ognjen Trvtković