Letnik: 1998 | Številka: 1 | Avtor/ica: Sonja Porle

RAZLIČNI IZVAJALCI

Ngoma - The Early Years, 1948-1960

Ngoma - Souvenir Ya L'independance

(Popular African Music/African Music Archive, 1997)

Nedolgo tega je nek angleški pisatelj v nekem kinšaskem nočnem baru pobaral nekega zairskega glasbenika, kaj pravzaprav je zairska glasba. Pisatelja zairska glasba v resnici sploh ni zanimala, toda po nekaj dneh kolovratenja po Kinšasi živahne glasbe kar ni mogel preslišati. Bila je povsod, povsod, povsod, podnevi in ponoči, ob petkih in svetkih, z razlogom ali brez... Pred njo se mu ni uspelo zateči niti v zavetje katoliške cerkve, saj je zairski nadškof med mašo plesal po ritmih električnih kitar. Glasbenik je pisatelju pojasnil, da je zairska glasba en sam soukous oziroma rumba, ki se je na pričetku stoletja razvijala počasi, ob prihodu akustične kitare pa je nemudoma eksplodirala. Bum! Najprej je počilo v rudarski Katangi, le hip zatem je rajal ves Kongo, sredi stoletja pa je rumba že odmevala po vsej črni Afriki, kjer glasno doni in usmiljeno vlada še dandanes. Zato si je nekam težko predstavljati, da je neustavljivo povodenj kongoleškega zvoka nevede sprožil en sam zaljubljen mož - grški trgovec Nico Jeronimidis. Nico se je rodil leta 1903 v Aleksandriji. Pri tridesetih jo je s trebuhom za kruhom mahnil v Belgijski Kongo. Deželo, ki je bila tedaj že zaznamovana s sencami Conradovega romana "Srce teme". Vendar Nicu v Kongu kar ni uspelo zagledati teme. Po skritih kotičkih tropske kotline je trgoval s tem in onim ter vmes sebi v zadovoljstvo snemal glasbo, ki so jo igrali podeželski umetniki. Šele ob povratku v Leopoldville, zdajšnjo Kinšaso, se je glasbe lotil tudi s poslovne plati. Zgradil je snemalni studio, uvozil nekaj modernih glasbil in leta 1947 ustanovil založbo Ngoma (Boben). Ngoma ni bila prva glasbena založba, ki je delovala na afriških tleh, bila pa je prva, ki sta jo odlikovali tako trpežnost kot strokovnost. Kajti Oče Ngoma, kakor so glasbeniki ljubkovalno klicali Nica Jeronimidisa, je znal dobro razločevati med plodnimi in jalovimi glasbenimi semeni. V njegovem studiu so tako vzklile prve kongoleške zimzelene melodije (Marie-Louise, Maria Tchebo...) in dozoreli glasbeniki, ki jih danes častimo kot legende kongoleške rumbe (Antoine Wendo, Henri Bowane, Leon Bukasa...). Da bi povečal prodajo plošč, je Nico redno pošiljal nove izdelke tako frankofonskim kot lusofonskim in anglofonskim radijskim postajam po vseh celinskih kolonialnih prestolnicah. Sierraleonski nacionalni radio ima menda še danes shranjenih šestdeset zgodnjih Ngominih plošč. Dotlej je novo v Afriko prihajalo edinole iz Amerike in Evrope, Ngoma pa je brez posrednika ponujala domačo - afriško - glasbo. In radijski poslušalci od Maputa do Dakarja so bili očarani. Zavedli so se svojega plesočega srca. Konga.

Založbo Ngoma je po nenadni Nicovi smrti leta 1951 podedoval njegov zet Nicis Cavvadis, ki ni prenehal s snemanjem in izdajanjem plošč niti v času po razglasitvi neodvisnosti, ko je dežela zdrsnila v pekel državljanske vojne in je bil prisiljen proizvodnjo plošč v celoti preseliti v Evropo. Toda na žalost je vsaj polovica posnete glasbe za vselej izgubljena. Originalni trakovi so zgoreli med nezgodo v Ngomini tiskarni v Franciji, popolno zbirko plošč, ki jo je Unesco poimenoval "neprecenljiv zaklad svetovne glasbene kulture", pa so leta 1989 uničili Mobutovi vojaki med enim izmed svojih rokovnjačenj po Kinšasi. Zato lahko čudežnemu rojstvu kongoleške rumbe na zgoščenkah "Ngoma - early years" in "Ngoma - souvenir ya l'independance" prisluhnemo edinole po zaslugi afriških radijskih postaj in evropskih ter južnoafriških glasbenih arhivov. A plošči nista zgolj dragocen dokument o Kongu in njegovi kulturi, temveč predvsem spomenik v čast ganljivo radoživim glasbenikom in njihovemu producentu, ki jih je razumel in spoštoval. Na smrtni postelji v bruseljski bolnišnici je Nico Jeronimidis sorodnikom naročil, naj ga pokopljejo v Kongu. Poslednja želja se mu je izpolnila. Do groba ga je plesoč spremilo več kot dva tisoč Kongoležanov. Nico je bil namreč prvi Evropejec, ki je želel biti pokopan v srcu Afrike. Pogrebno povorko je vodil orkester žalujočih glasbenikov. Peli so: "Ngoma, Ngoma, naš oče. Ngoma, naš oče, zapustil si nas. Zapustil si nas - svoje otroke. V resnici to sploh ni pomembno, saj te ne bomo nikdar pozabili. Pijmo, pijmo in se spominjajmo. Plešimo, plešimo in se spominjajmo." Niso pozabili. Leta 1978, pravi neki glasbeni leksikon, je samo v Kinšasi igralo vsaj 380 orkestrov, od katerih so največji šteli tudi po šestdeset umetnikov.

Sonja Porle